Priprave za novo potovanje
Avtorica živi v kraju Paraná v Braziliji.
Kakor Nefi, ki je plul v neznano, sem morala udejanjati vero v Gospoda glede bodoče družine.
V tednih pred poroko in tempeljskim pečatenjem, sem postajala nekoliko živčna glede vsega, kar sem morala narediti, preden si bom ustvarila novo družino. Navzlic vsej radosti tega trenutka sem čutila stres, ker sem morala organizirati najine nove vsakodnevne zadeve, spraviti najine finance v red, najti skladišče za najino imetje in glede vseh mojih novih odgovornosti žene. Hotela sem poskrbeti, da bova najino zakonsko zvezo začela na pravi način, tako da si bova med najinimi dejavnostmi vzela čas za pomembne stvari, kot je spolnjevanje zapovedi in skupno preživljanje časa kot mož in žena navzlic najinim številnim obveznostim.
Ko se je poročni dan približeval, me je presenetila vrsta nočnih mor o najrazličnejših težavah, ki bi lahko doletele družino. Ker prihajam iz ljubeče, vendar trpeče družine, ki so jo ogrožali neprestani in hudi prepiri ter strta srca, so slabe sanje name vplivale bolj, kakor bi smele. Tako sem se neke noči, po več takšnih kot tista, prebudila prepotena in se odločila, da bom upoštevala nasvet, ki ga je v svojem govoru »Srce predajmo Bogu« dala sestra Neill F. Marriott, druga svetovalka v generalnem predsedstvu Mladenk (185. jesenska generalna konferenca, okt. 2015, 13). Zaprla sem oči in molila: »Dragi nebeški Oče, kaj naj naredim, da bodo te slabe stvari ostale daleč od moje družine?«
Odgovor me je zadel tako hitro in močno, kakor če bi nekdo odprl vrata v mojo glavo in vanjo dal misel. Tihi, mirni glas mi je zašepetal: »Zgolj delaj, kar bi morala. Bodi zvesta na vsakem koraku.« Duh je zašepetal neki konkretni nasvet in čutila sem, da bo vse v redu, če bom tiste stvari delala.
Nasmehnila sem se in v prsih začutila toplino. Vse skrbi so bile nenadoma pozabljene, ker sem vedela, da je to res. Svetega Duha sem občutila že prej, nikdar pa ne tako močno kot tisto noč. Okrog sebe sem občutila ljubezen nebeškega Očeta in Odrešenika ter vedela, da je udobje in odrešenje moje družine zanju prav tako pomembno kot zame.
Kot dodatno zagotovilo sem se spomnila zgodbe iz svetih spisov, trenutka, ko je Gospod Nefiju naročil zgraditi ladjo: »In zgodilo se je, da mi je Gospod spregovoril, rekoč: Zgradil boš ladjo, tako kakor ti bom pokazal, da bom tvoje ljudi ponesel čez te vode.« (1 Ne 17:8; poudarek dodan)
Nefi in njegova družina so bili leta v divjini in so prestajali vsakovrstne stiske. Lahko bi ga bilo strah oditi na potovanje čez morje in bi strahovom dopustil, da bi postali močnejši od njegove vere. Vendar ni. Sprejel je Božja navodila in jim bil poslušen. Verjel je, da se bodo njegove obljube izpolnile. Gospod Nefiju nikdar ni rekel, da viharjev ne bo ali da valovi ne bodo udarjali ob ladjo. Temveč mu je rekel, da bo, če bo njegovim navodilom sledil, svojo družino lahko varno vodil čez ocean v obljubljeno deželo.
Spoznala sem, da sem tudi sama veliko let potovala skozi divjino, sedaj pa sem bila pred morjem in se pripravljala na novo potovanje: zakonsko zvezo. Bila sem poklicana – in mislim, da to velja za vse družine svetih iz poslednjih dni – zgraditi ladjo po Božjih navodilih.
Potem ko sva se z možem poročila, so težave res prišle. Zbolela sem in borila sva se, da so najine finančne zadeve ostajale v ravnovesju in da sva v prakso prenesla vse dobre navade, ki sva se jih odločila imeti.
Toda nasvet, ki sem ga prejela tisto noč, je ostal v mojem srcu. Vsak dan sva si prizadevala, da bi v srcih spoznala in cenila Božjo besedo, da bi sledila dobremu vzoru najinih dragih voditeljev – vključno Kristusa – in da bi izboljšala svoje obnašanje. Prejela sem močnejše pričevanje o molitvi in resnično okusila Očetovo ljubezen do nas. Vse bolj sem začela zaupati in se manj bati. Spoznala sva, da so težave, s katerimi se soočava, postale koraki do izboljšanja. Danes se najin dom zdi kakor košček nebes.
Še vedno sva na začetku najinega potovanja, toda poroka in družina je bila najboljša odločitev, kar sem jih kdaj sprejela. V srcu mi prekipeva od radosti, ko pomislim na tempeljsko uredbo, ki sva jo prejela, in vem, da je bila pečatena z Božjim polnomočjem. Bolj razumem pomembnost družine v načrtu nebeškega Očeta in svetost zaveze, ki sva jo sklenila, bolj bi rada pomagala drugim družinam, da bi prejele isto uredbo.
Spoznala sem, da mi ni treba skrbeti, kaj se bo zgodilo, kajti »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti« (2 Tim 1:7). Preprosto moramo biti poslušni, upoštevati navodila, ki so dana preko svetih spisov in besed sodobnih prerokov ter prositi v molitvi za več osebnih navodil. Če vse to delamo, gremo v teh poslednjih dneh čez ocean prepričani, da bodo naši ljubljeni, ne glede kakšna težava nas bo doletela, varni.