Odrešenikova odkupna daritev – temelj pravega krščanstva

starešina Robert D. Hales

iz zbora dvanajstih apostolov

Iz govora Odkupna daritev, podanega 24. junija 2008 na seminarju za nove predsednike misijonov v središču za usposabljanje misijonarjev v Provu.

Zaradi odkupne žrtve Jezusa Kristusa bomo vsi vstali in postali nesmrtni.

Preroka Josepha Smitha (1805-1844) so vprašali: »Katera so osnovna načela vaše veroizpovedi?« Prerok Joseph Smith je učil: »Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan in tretji dan spet vstal in se dvignil v nebo; vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, pa je le dodatek temu.«¹

Rad bi sam pritrdil izjavi preroka Josepha. Bistvo vsega, kar verjamemo, je naš Odrešenik in njegova odkupna žrtev – Božja blagohotnost (gl. 1 Ne 11:16), na podlagi katere je Oče svojega Sina poslal na zemljo zato, da bi opravil odkupno daritev. Osrednji namen življenja Jezusa Kristusa je bil, da bi dokončal odkupno daritev. Odkupna daritev je temelj pravega krščanstva.

Zakaj je Odrešenikova odkupna daritev osrednje evangelijsko načelo v Cerkvi in naših življenjih?

Členi vere 1:3

Tretji člen vere se glasi: »Verujemo, da se lahko reši ves človeški rod preko Kristusove odkupne daritve s pokoravanjem evangelijskim zakonom in uredbam.«

»Rešen biti« v tem kontekstu pomeni doseči najvišjo stopnjo slave v celestialnem kraljestvu. Vstajenje je podarjeno vsem, ki pridejo na zemljo, če pa hočemo prejeti večno življenje, celotne blagoslove večnega napredka, mora vsak biti poslušen zakonom, prejeti uredbe in skleniti evangelijske zaveze.

Zakaj je Jezus Kristus, in le on, lahko plačal odkupnino za grehe sveta? Izpolnjeval je vse pogoje.

Bog ga je ljubil in mu zaupal

Jezus se je v predzemeljskem življenju rodil nebeškim staršem. Bil je Prvorojenec našega nebeškega Očeta. Bil je izvoljen od začetka. Bil je poslušen Očetovi volji. Sveti spisi pogosto govorijo o tem, kako se nebeški Oče radosti nad svojim Sinom.

V Evangeliju po Mateju beremo: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3:17)

Luka zapiše: »Iz oblaka se je zaslišal glas: ‘Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!’« (Lk 9:35)

In ljudje so v templju v deželi Obilje po Odrešenikovem vstajenju zaslišali Očetov glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (3 Ne 11:7)

V srcu me zlasti gane, ko preberem, da je Oče, medtem ko je Jezus trpel v vrtu Getsemani, iz velike ljubezni in sočutja do svojega edinorojenega Sina poslal angela, da ga je tolažil in krepil (gl. Lk 22:43).

Jezus je svojo voljo uporabil zato, da je bil poslušen

Jezus je moral prostovoljno dati svoje življenje za nas.

Na velikem svètu v nebesih je Lucifer, »sin zore« (Iz 14:12; gl. NaZ 76:26–27), rekel,

naj Oče pošlje njega, da bo on njegov sin in da bo odkupil vse človeštvo, zato da se nobena duša ne bo izgubila, in da bo to zagotovo naredil in naj Oče svojo slavo da njemu.

Bog pa je rekel, da mu je njegov ljubi Sin, ki je njegov ljubljeni in izvoljeni od začetka, rekel, naj se zgodi Očetova volja in naj bo slava Očetova za vekomaj (gl. Moses 4:1–2; gl. tudi Abraham 3:27).

Sin je iz velike ljubezni, ki jo ima do Očeta in do vsakega od nas, rekel: »Mene pošlji.« Ko je rekel, »mene pošlji«, je uporabil svojo svobodno voljo.

»Kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. …

Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem.

Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10:15, 17–18)

Če bi Odrešenik želel, bi ga legije angelov lahko naravnost s križa nesle domov k Očetu. Toda uporabil je svojo svobodno voljo, zato da se je žrtvoval za nas, zato da je izpolnil svoje poslanstvo na zemlji in zato da je vztrajal do konca ter tako opravil odkupno žrtvovanje.

Jezus je hotel priti na zemljo in je izpolnjeval pogoje. In ko je prišel, je rekel: »Kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 6:38)

Jezus je bil vnaprej posvečen

Peter je učil, da je bil Jezus »že pred stvarjenjem sveta spoznan« (gl. 1 Pt 1:19–21).

Preroki vseh razdobij so napovedovali prihod Jezusa Kristusa in kakšno bo njegovo poslanstvo. Enóšu je bilo zaradi velike vere pokazano čudovito videnje Odrešenikovega rojstva, smrti, vnebohoda in drugega prihoda.

In Henoh je videl dan prihoda Sina človekovega, in sicer v mesu; in njegova duša se je vzradostila, rekoč: Pravični je dvignjen in Jagnje je zaklano od ustanovitve sveta.

In Gospod je Henohu rekel: Poglej, in pogledal je in videl Sina človekovega, ki je bil vzdignjen na križ, kot je bila med ljudmi navada;

in zaslišal je glasen glas; in nebesa so bila zastrta; in vse Božje stvaritve so žalovale; in zemlja je ječala; in skale so se razklale; in sveti so vstali in so bili okronani na desnici Sina človekovega s kronami slave.

In Henoh je zagledal Sina človekovega, ki se je dvignil k Očetu.

In zgodilo se je, da je Henoh videl dan prihoda Sina človekovega v poslednjih dneh, da bo živel na zemlji v pravičnosti za razdobje tisoč let (gl. Moses 7:47, 55–56, 59, 65).

Amulek je okrog 75 let pred Kristusovim rojstvom pričeval: »Glejte, povem vam, da vem, da bo Kristus prišel med človeške otroke, da bo nase prevzel prestopke svojega ljudstva in da bo plačal odkupnino za grehe sveta; kajti to je govoril Gospod Bog.« (Al 34:8)

Jezus je imel edinstvene lastnosti

Odkupno daritev je lahko opravil le Jezus Kristus – ker se je rodil umrljivi materi Mariji in ker je od Očeta prejel moč življenja (gl. Jn 5:26). Zaradi te moči življenja je premagal smrt, moč groba se je izničila in je postal naš Odrešenik in Posrednik in Gospodar vstajenja – načina, na katerega sta nam vsem dana odrešitev in nesmrtnost. Zaradi odkupne žrtve Jezusa Kristusa bomo vsi vstali in postali nesmrtni.

Jezus je prostovoljno plačal odkupnino za izvirni greh

Drugi člen vere navaja: »Verujemo, da bodo ljudje kaznovani za svoje grehe, ne pa zavoljo Adamovega pregreška.«

S svobodno voljo se odločimo udejanjati vero. Zaradi marljivosti se lahko pokesamo, brez odkupne daritve se ne moremo.

Mojzesova knjiga nas uči: Zatorej se je med ljudmi razširila beseda, da je Božji sin plačal odkupnino za izvirni greh, zatorej otroci ne morejo odgovarjati za grehe staršev (gl. Moses 6:54).

V Drugi Nefijevi knjigi nam je dan velik nauk:

»Kajti kakor je nad vse ljudi prišla smrt, da bi se izpolnil milostni načrt velikega Stvarnika, tako mora biti moč vstajenja in vstajenje mora priti k človeku zavoljo padca; in do padca je prišlo zavoljo prestopka; in ker je človek padel, je bil ločen od Gospodove navzočnosti.

Zatorej mora biti neskončna odkupna daritev – če bi neskončne odkupne daritve ne bilo, bi si propadljivost ne mogla nadeti nepropadljivosti. Zatorej bi moralo biti, da bi prva sodba, ki je prišla nad človeka, trajala brez konca. In če bi bilo tako, bi se to meso moralo uleči v mater zemljo h gnitju in razpadanju, da bi več ne vstalo.« (2 Ne 9:6–7)

Jezus je bil edino popolno bitje

Odrešenik v Nauku in zavezah Očetu reče, naj se ozre na trpljenje in smrt tistega, ki ni grešil, nad katerim ima veselje; naj se ozre na kri svojega Sina, ki je bila prelita, kri tistega, ki ga je dal, da bi bil sam poveličan (gl. NaZ 45:4).

Jezus je bil edino človeško bitje, ki je bilo popolno, brez greha. V Stari zavezi je žrtvovanje pomenilo krvno žrtvovanje – pokazujoč na žrtvovanje našega Gospoda in Odkupitelja na križu, zato da bi izpolnil odkupno žrtvovanje. Ko so v starodavnih templjih opravljali krvna žrtvovanja, je duhovnik žrtvoval brezhibno jagnje, popolno v vsakem pogledu. V svetih spisih se Odrešenika zaradi njegove čistosti pogosto omenja kot »Božje Jagnje« (gl. npr. Jn 1:29, 36; 1 Ne 12:6; 14:10; NaZ 88:106).

Peter je učil, da nas odkupi »dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta (1 Pt 1:19)«.

Jezus je odvzel grehe sveta

Naslednji verzi pojasnijo, da je Odrešenik z odkupno daritvijo plačal ceno za naše grehe:

Mi vsi smo skrenili kakor ovce; vsakdo se je obrnil na svojo pot; in njemu je Gospod naložil krivičnosti nas vseh. (gl. Mosiah 14:6)

»Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas. …

Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave.

Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj [prejeli odkupno daritev]. …

Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični.« (Rim 5:8, 10–11, 19)

»Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.« (Mt 8:17)

»Bog pa ne preneha biti Bog in milost zahteva spokorjenega in milost je zavoljo odkupne daritve; in po odkupni daritvi pride vstajenje mrtvih; in vstajenje mrtvih pripelje ljudi nazaj v Božjo navzočnost; in tako se vrnejo v njegovo navzočnost, da jim je sojeno po njihovih delih po postavi in pravici. …

In tako Bog izvede svoje velike in večne namene, ki so bili pripravljeni od osnovanja sveta. In tako je izvedena odrešitev in odkupna daritev za ljudi in tudi njihova poguba in beda.« (Al 42:23, 26)

Jezus je vztrajal do konca

Jezus Kristus je prestal preizkušnje, trpljenje, žrtvovanje in stiske Getsemanija, kakor tudi muke na Golgoti na križu. Naposled je lahko rekel: »Izpolnjeno je.« (Jn 19:30) Svoje delo na zemlji je končal in vztrajal do konca ter tako opravil odkupno žrtvovanje.

V vrtu je rekel: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26:39)

Nauk in zaveze nas uči:

Zaradi tega trpljenja je celo on, Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine, krvavel iz vsake pore, trpel tako telesno kakor tudi duhovno – in prosil, da mu ne bi bilo treba izpiti grenke čaše in odstopiti.

Vendar je slavo predal Očetu. Izpil je in končal priprave za človeške otroke (gl. NaZ 19:18–19).

Jezus je Očetu rekel: »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim.« (Jn 17:4)

Jezus je potem na križu, »ko je … vzel kisa, … rekel: ‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha« (Jn 19:30).

Jezus je prišel na zemljo, ohranil svojo božanskost, zato da je lahko opravil odkupno žrtvovanje, in vztrajal do konca.

Spominjajte se ga preko zakramenta

Danes se spomnimo Odrešenikove odkupne daritve s simboloma kruha in vode – simboloma njegovega telesa in krvi – kakor ju je uvedel Gospod na zadnji večerji z apostoli.

»In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ‘To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.’

Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.’« (Lk 22:19–20)

V Evangeliju po Janezu 11:25–26 beremo:

»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre;

in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.«

Beremo tudi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6:51)

»Življenje sveta« pomeni večno življenje.

Sebe in družine bi morali vsak teden pripraviti, zato da bi vredni vzeli zakrament in skesanih src obnovili zaveze.

Oče in Sin nas ljubita

Oče je svojega Sina poslal na zemljo – blagohotnost – da bi mu dopustil, da bo križan in šel skozi vse, kar je moral iti. V Evangeliju po Janezu beremo:

»Jezus … je dejal: ‘Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.

Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.ʼ« (Jn 14:6–7)

»Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« (1 Jn 4:10)

Spravna daritev pomeni spravo oziroma pomiritev.

Zaključek

Vsak, ki pride na zemljo in prejme umrljivo telo, bo vstal, toda delati moramo, da bomo zaradi vere, svobodne volje, poslušnosti in kesanja prejeli blagoslove povzdignjenja. Milost bo odmerjena pravično, dovoljujoč kesanje.

Ker smo se odločili, da bomo sledili Jezusu Kristusu in ga sprejeli za Odkupitelja, ob krstu prevzamemo njegovo ime. Sprejmemo zakon poslušnosti. Obljubimo, da se ga bomo vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi. Zaveze obnovimo, ko vzamemo zakrament.

Ko zaveze obnovimo, nam je obljubljeno, da nas bo vselej spremljal njegov Duh. Če dovolimo, da njegov Duh pride v naša življenja in naša življenja vodi, se lahko vrnemo v navzočnost nebeškega Očeta in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, kar je njun načrt sreče za nas – načrt odrešitve.