Portreti vere
Rakotomalala Alphonse
Sarodroa, Madagaskar
Ko se je Rakotomalala začel zanimati za evangelij, je bila najbližja cerkev v Antsirabu, v mestu, ki je od njegove vasi v Sarodroi oddaljena petdeset kilometrov. Rakotomalala je s prijateljem našel način, da sta šla vsako nedeljo na pot.
Sarodroa ima danes majhno zgradbo za bogoslužje in vsako nedeljo je prisotnih več kot sto članov. Rakotomalala je videl, kako je njegova vas sprejela evangelij. Iz Sarodroe so šli na misijon štirje misijonarji in Cerkev še naprej raste.
Foto: Cody Bell
Ko je zbolel ded, sem odpotoval v Antsirabe, da bi bil ob njem. Misijonarji so večkrat prišli k njemu domov na obisk. Z dedom nisva bila člana Cerkve, vendar se je rad družil z misijonarji. Nekega večera sta dedu dala blagoslov, po družinskem večeru pa sta nama izročila Mormonovo knjigo.
»Prosimo, preberita to knjigo in vprašajta Boga, ali izpričuje resnico,« sta rekla.
Ko sem se vrnil v Sarodroo, Mormonove knjige nisem hotel brati, ker sem misli, da ne izpričuje resnice. Nekega dne sem tako zbolel, da sem več dni ostal v hiši. Ker sem iskal nekaj, kar bi delal, sem našel Mormonovo knjigo in jo začel brati.
Kasneje sem se vrnil v Antsirabe in se srečal z misijonarjema. Naučila sta me več o Mormonovi knjigi in o preroku Josephu Smithu. Rekel sem jima, da prerokov ne potrebujemo in da preroka danes ni. Misijonarja sta me prosila, naj molim k Bogu in vprašam, ali zdaj prerok je. Obljubila sta, da mi bo Bog odgovoril. Molil sem in začutil, da je to, kar sta rekla misijonarja, res.
Hotel sem v cerkev, toda nisem imel denarja za avtobus. Govoril sem s prijateljico Razafindravaonasolo in rekla je, da se lahko peljeva z mojim kolesom. Vsako nedeljo sva se iz Sarodroe v Antsirabe vozila dve uri v eno smer. Ko sem se utrudil zaradi poganjanja pedal, sem sedel zadaj, on pa je začela poganjati pedala. In ko se je utrudila ona, sva spet zamenjala mesti.
Razafindravaonasolina družina in moja sta se naposled pridružili Cerkvi. V cerkev smo hodili v Antsirabe, dokler se ni odprla veja v Sarodroi. Tako srečni smo bili, ko smo v cerkev lahko hodili v lastni vasi!
Razafindravaonasolinega očeta so poklicali za predsednika veje. Nekega dne se je sestal z mano in me spodbudil, naj se pripravim na misijon. Nisem misli, da bi lahko služil, vendar mi je zatrdil, da lahko. Sprejel sem poklic na služenje v misijonu Antananarivo na Madagaskarju. Sedaj sem poročen in imam dva otroka. Hvaležen sem za svojo družino in imel sem več izkušenj, kot jih lahko povem, ki so mi pomagale, da vem, da je ta Cerkev prava.
Potem ko se je Rakotomalala (desno) pridružil Cerkvi, je služil v misijonu Antananarivo na Madagaskarju, Razafindravaonasolo (levo) pa je služila v misijonu v Demokratični republiki Kongo v Kinshasi.
Člani so leta 2013 v Sarodroi postavili to majhno leseno kapelo, da bi v njej častili. Rakotomalala je srečen, da pomaga pri potrebnih spremembah zgradbe.
Na Madagaskarju je riž glavni pridelek. Skoraj vsi v Sarodroi delajo na riževih poljih, da preživljajo družine.
Ker Cerkev še naprej raste, člani v Sarodroi potrebujejo novo kapelo. Ker je zraven nova kapela, si Rakotomalala in drugi prizadevajo, da bi staro leseno kapelo spremenili v učilnice in škofovo pisarno.
Od dni, ko sta se Rakotomalala in Razafindravaonasolo vsako nedeljo dve uri vozila v cerkev v eno smer, sta ostala dobra prijatelja. Hvaležna sta za blagoslove, ki jih je njima in njunima družinama prinesel evangelij.
Rakotomalala in Razafindravaonasolo stojita pred novo kapelo v Sarodroi. To kapelo, narejeno iz betona in opek, so postavili člani.