Poti do resnične sreče
starešina Ulisses Soares
član predsedstva prvega zbora sedemdeseterih
Prirejeno po nagovoru »Poti do sreče« na podelitvi diplom na Univerzi Brighama Younga na Havajih 8. junija 2017.
Da bi se vsak od nas odločil ljubiti Gospoda in slediti njegovim potem do sreče!
Nebeški Oče si bolj kot kar koli drugega želi, da bi bili resnično in trajno srečni.
»Naša sreča je namen vseh blagoslovov, ki nam jih daje – evangelijskih naukov, zapovedi, duhovniških uredb, družinskih odnosov, prerokov, templjev, lepot stvarjenja in vsake priložnosti, da izkusimo nadloge. /…/ Svojega ljubega Sina je poslal, da je izpeljal odkupno daritev, zato da smo lahko srečni v tem življenju in prejmemo polnost radosti v večnostih.«1
Ljudje vsepovsod nekaj iščejo. Vsak na svoj način v resnici išče srečo. Pri sami sreči pa je tako, da številni ostajajo nesrečni, ker ne vedo, kje naj srečo iščejo (NaZ 123:12).
Ker ne vedo, kje naj najdejo resnično in trajno srečo, jo iščejo v stvareh, ki dejansko prinašajo le začasno zadovoljstvo – v kupovanju stvari, iskanju časti in hvale sveta z neprimernim obnašanjem ali z osredotočanjem na telesno lepoto in privlačnost.
Užitek se pogosto zamenja s srečo. Zdi se, da bolj ko ljudje iščejo posvetni užitek, manj so srečni. Užitek navadno traja le kratek čas.
Predsednik David O. McKay (1873–1970) je dejal: »Lahko dobite tisti prehodni užitek, da, vendar ne morete najti radosti, ne morete najti sreče. Srečo lahko najdete le na dobro uhojeni poti, kakor koli tesna že je, čeprav ozka, ki vodi v večno življenje.«2
Na žalost je sreča za številne izmuzljiva. Znanstveniki vedo, da je »sreča več kot preprosta pozitivna naravnanost, sreča je stanje blaginje, ki vključuje to, da živimo dobro življenje – torej s smislom in globokim zadovoljstvom«.3
Raziskave kažejo, da sreča ni rezultat tega, da skačemo iz ene izkušnje v naslednjo. Izpolnjujoča radost namesto tega tipično vključuje dolgotrajna prizadevanja za nečim, kar je v življenju pomembnejše. Srečo določajo navade, obnašanja in mišljenja, ki jih lahko neposredno naslovimo z namernimi dejanji. Veliko naše sreče je pravzaprav »v okviru osebnega nadzora«.4
Premislimo pomembnost nekaterih poti do sreče, ki jih najdemo v svetih spisih ter jih učijo sodobni preroki in apostoli. Če bomo zvesto in trdno stopali po teh poteh, se bomo lahko radostili potovanja pred sabo.
Krepost
Prva od teh poti je krepost, ki je vedenjski vzorec misli in obnašanja, zasnovan na visokih moralnih merilih. Vsebuje čistost in moralno neoporečnost, zaradi katerih izpolnjujete pogoje, da lahko vstopite v sveti Gospodov tempelj. Krepostni ljudje posedujejo tiho dostojanstvo in notranjo moč. Samozavestni so, ker so vredni Svetega Duha in njegovega vodstva. Krepost se začne v srcu in mislih in je zbir na tisoče vsakdanjih majhnih odločitev in dejanj.
Krepost naj vam neprestano krasi misli, zato da bo vaša samozavest trdna v Božji navzočnosti; in nauk duhovništva vam bo kapljal v dušo kot rosa iz nebes.
Sveti Duh bo naš stalni spremljevalec in naša vladarska palica nespremenljiva palica pravičnosti in resnice; naše gospostvo bo večno gospostvo in brez prisile bo pritekalo k tebi na veke vekov. (NaZ 121:45–46)
Predsednik Thomas S. Monson (1927–2018) je učil, da »ni dragocenejšega prijateljstva, kot je naša čista vest, naša lastna moralna čistost – in kako božanski občutek je, če veste, da ste tam, kamor so vas dodelili, čisti in da ste vredni opravljati delo«.5
Pokončnost
Druga pot do sreče je pokončnost. Starešina Richard G. Scott (1928–2015) iz zbora dvanajstih apostolov je učil:
»Zavedajte se, da trajna sreča izhaja iz tega, kar ste, ne iz tega, kar imate.
Resnična sreča izhaja iz pravičnega značaja, ta pa je zgrajen na vzorcu stalnih pravičnih odločitev. /…/ Vaše pravične odločitve določajo, kdo ste in kaj je za vas pomembno. Olajšajo nam to, da delamo, kar je prav. Da boste srečni zdaj in vse življenje, bodite stanovitno poslušni Gospodu.«6
Ko preučujemo svete spise, izvemo, da obljube, ki nam jih daje Gospod, spodbujajo pravično življenje. Te obljube hranijo naše duše, nam prinašajo upanje, tako da nas spodbujajo, naj ne obupamo niti, ko se soočamo z vsakdanjimi izzivi tega, ko živimo v svetu zbledelih etičnih in moralnih vrednot. Zatorej se moramo prepričati, da nas naše misli, besede in dejanja vodijo po poti nazaj k nebeškemu Očetu.
Zvestoba
Tretja pot do sreče je zvestoba. Bistveno je, da razumemo, da nas Bog blagoslavlja glede na našo vero, ki je vir življenja z božanskim smislom in večnim vidikom. Vera je praktično načelo, ki navdihuje marljivost. Udejanja se v naši pozitivni naravnanosti in želji, da rade volje delamo vse, kar nas prosita nebeški Oče in Jezus Kristus. To je tisto, kar nas pripelje na kolena, da Gospoda prosimo za vodstvo, in nas spodbuja, da vstanemo in ravnamo z zaupanjem, da bomo dosegli stvari, ki so v skladu z njegovo voljo.
Ko greste naprej po svoji poti, boste preizkušeni, da boste videli, ali boste naredili vse, kar vam zapoveduje Gospod vaš Bog (gl. Abraham 3:25). To je del zemeljske izkušnje. Potrebno bo, da boste nadaljevali s stanovitno vero v Kristusa, pri čemer vas bo vodil Duh in boste zaupali, da bo Bog poskrbel za vaše potrebe.
Zapomnite si, da v svoji veri ne smete omahovati – niti v časih velikih težav. Ko boste stanovitni, vam bo Gospod dal večjo zmožnost, da se boste dvignili nad življenjske izzive. Zmožni boste podrediti negativne vzgibe in razvili boste sposobnost, da boste premagali celo to, kar so videti kot nepremagljive ovire.
Svetost
Svetost, še ena pot do sreče, je povezana z duhovno in moralno popolnostjo. Svetost pomeni čistost v srcu in namenu. Kako naj vsak dan delamo, da se bomo duhovno nahranili, zato da bomo lahko razvili takšen božanski značaj?
Predsednik Harold B. Lee (1899–1973) je odgovoril: »Svoj duhovni jaz razvijemo z vajo. /…/ Naš duh mora vsak dan vaditi z molitvijo, tako da vsak dan delamo dobra dela, da smo radodarni z drugimi. Svojega duha moramo vsak dan hraniti, tako da vsak dan preučujemo svete spise, imamo [družinske večere], hodimo na sestanke, vzamemo zakrament. /…/
Pravični človek si prizadeva za samoizboljšanje, ker ve, da se mora kesati vsak dan.«7
Naslednji pomemben element svetosti je povezan s tem, da v templju sklenemo zaveze in se jih držimo. Če smo zvesti, nas te zaveze lahko povzdignejo preko omejitev naše moči in perspektive. Vse obljubljene blagoslove evangelija Jezusa Kristusa lahko imamo, če smo zvesti uredbam in zavezam, ki jih v templju sklenemo pred nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom. Del vzorca življenja »po načinu sreče« vključuje izgradnjo templja, v katerem častimo in sklenemo zaveze z Gospodom (gl. 2 Ne 5:16, 27).
Ključno pri tej poti je, da bi morali biti zelo previdni, da se bomo duhovno razvili in bili moralno čisti.
Poslušnost
Spolnjevanje vseh Božjih zapovedi je povezano z drugimi potmi do sreče. Potem ko so se Nefijci ločili od Lamancev, so bili zelo uspešni, ker so v vsem spolnjevali Gospodove razsodbe, zakone in zapovedi glede na Mojzesovo postavo (2 Ne 5:10). Ta vzorec je še en pomemben element življenja po »načinu sreče«.
Predsednik Monson je učil: »Če se držimo zapovedi, bodo naša življenja bolj srečna, bolj izpolnjena in manj zapletena. Izzive in težave bomo lažje prenašali in prejeli bomo obljubljene [Božje] blagoslove.«8 Rekel je tudi: »Lahko prejmemo spoznanje, ki ga iščemo, odgovore, po katerih hrepenimo, in moč, ki si jo želimo danes za soočanje z izzivi zapletenega in spremenljivega sveta, če voljno spolnjujemo Gospodove zapovedi.«9
Odrešenik nas milo prosi:
»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; /…/
Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« (Jn 14:15, 21)
Nesebičnost in ljubezen
Zlata pot do sreče je nesebičnost in ljubezen – ljubezen, ki ima skrb, zanimanje in nekaj mere dobrotljivosti do vsakega živega bitja. Ljubezen je neposredna pot do sreče, ki bo obogatila in blagoslovila naša življenja in življenja drugih. To pomeni, kakor je rekel Odrešenik, da ljubezen izkažete celo svojim sovražnikom (gl. Mt 5:44).
Če boste to delali, boste izpolnili najvišjo zapoved, da ljubite Gospoda. Dvignili se boste nad vse slabe vetrove, ki pihajo – nad umazano, samouničujoče in grenko. Resnična in trajna sreča pride le, če se odločimo, da »[ljubimo] Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. (Mt 22:37; gl. tudi 5 Mz 6:5; Mr 12:30; Lk 10:27)
Da bi se vsak od nas odločil, da bo ljubil Gospoda in sledil njegovim potem do sreče, ki je cilj in namen našega obstoja.10