Dedijeva trgovina s čevlji

Ray Goldrup

Po resnični zgodbi

Avtor živi v Utahu v ZDA.

»Veš, bolj moramo biti kot ta čevelj,« je rekel dedi.

»‘I am sorry’ is not always easy to say« (Children’s Songbook, 98).

Miguel je odprl vrata v dedijevo trgovino s čevlji. Zavohal je usnje, s katerim je dedi delal. To je bil eden njegovih najljubših vonjev.

»Živijo, dedi!«

Dedi je klečal in na listu papirja začrtal stopalo stranke. Ni se uzrl navzgor. Dedijev sluh ni bil zelo dober.

Miguel se je usedel na delovno mizo. Pogledal je kupe izrezanega usnja. Predstavljal si je, kaj bo dedi naredil z vsakim, pri čemer bo uporabil kladivo in klešče.

Orodje je Miguela spomnilo na nekaj drugega, kar je imel rad. Dedi je Miguelu vedno dal bonbon, ko mu je pomagal pospraviti.

Ampak Miguel je bil lačen zdaj! Vedel je, da sladkarij ne sme vzeti, če ne vpraša, ampak videti je bilo, da bo dedi še nekaj časa zaposlen. »Morda mi ni treba čakati,« je pomislil Miguel.

Segel je pod pult po kozarec z bonboni. Bil je poln njegovih najljubših bonbonov – sladkih in posutih s čilijevim prahom! Ko ga je Miguel odprl, je začutil nekoliko nelagodja. Ampak bonbon je bil videti tako okusen. Naglo si ga je dal v usta.

Stranka je kmalu odšla. Dedi je pobral kos usnja in ga namočil v vodo. Zaradi tega je bilo usnje mehko in se ga je lažje obdelovalo.

Miguel je pomlaskal bonbon, kolikor hitro ga je lahko. Potem je odšel k dediju.

»Živijo!« je rekel dedi z nasmehom. »Vesel sem, da si me prišel pogledat.«

Miguel je dedija objel. Upal je, da dedi ne bo ugotovil, da je pojedel bonbon. Miguel je skrb odrinil stran.

»Videti je, da si danes zaposlen,« je rekel Miguel in pokazal na kupe usnja. »Ali potrebuješ kaj pomoči?«

»Seveda! Mi lahko podaš tisto dreto?«

Miguel je segel po dolgi dreti. Ovil si jo je okrog rok. Bila je močnejša, kot je bila videti.

»O, to je pa močno.«

Dedi se je zahihital. »Mora biti, da zdrži obrabo.« Dedi je dreto potegnil skozi usnje. Potem je na obrazu dobil tisti izraz, ki ga mama včasih imenuje »modri dedijev« izraz.

»Veš, bolj moramo biti kot ta čevelj,« je rekel dedi in prikimal.

Miguel je poškilil proti usnju. »Hm. A res?«

»Da, zares. Biti moramo močni. Tako nam Satanove skušnjave ne bodo mogle do živega.«

Miguelu so se v mislih prikazali rdeči bonboni. Vedel je, da mora dediju povedati zanje.

Dedi je s police vzel star čevelj. »Vidiš to veliko luknjo?«

Miguel bi skoznjo verjetno lahko dal roko. »Ja.«

»Nekoč je bila to luknjica, ki bi jo bilo zlahka popraviti. Ampak so čakali in sedaj jo bo veliko težje popraviti. Slabe navade in slabe odločitve so kot tale luknja. Najbolje jih je popraviti zgodaj.«

Dedi je spet prikimal in modri dedijev izraz se je spremenil nazaj v nasmeh. Ko je dedi delal, sta se še naprej pogovarjala. Miguel je ves čas premišljeval o rdeči sladkorni palčki.

Ko je dedi končal, mu je Miguel pomagal pospraviti. Nato je dedi segel po kozarcu z bonboni.

Miguel naposled ni mogel več zdržati. »Vzel sem enega tvojih bonbonov!« je bleknil.

Dedi je kozarec odložil. »Kaj si rekel?«

Miguel mu je povedal, da je bonbon vzel, ne da bi ga vprašal. »Žal mi je, dedi! Tega ne bom nikoli več naredil, obljubim!«

Dedi je Miguela močno objel. Miguel se je počutil veliko bolje.

»Hvala, ker si pošten. To je zame pomembneje kot kar koli drugega.«

Ko je Miguel hodil domov, se je počutil kot eden dedijevih novih parov čevljev. Kolikor se da močan in pripravljen za življenje!