Portreti vere
Berglind Guðnason
Árnessýsla, Islandija
Berglind (levo) s sestro Elín (desno). Ko je Berglind zapadla v najglobljo depresijo, s katero se je kdaj soočila, je menila, da ne more več naprej. Svoje težave je zaupala družini in prijateljem ter s pomočjo pripomočkov, ki jih je priskrbel nebeški Oče, duhovno in čustveno okrevala.
Foto: Mindy Selu
Z depresijo se spopadam že od trinajstega leta. V nekem trenutku je postalo tako hudo, da sem si skušala vzeti življenje. Tistikrat sem bila povsem obupana. Pomislila sem: »Nikoli ne bom srečna. Nikoli ne bom ničesar dosegla.«
V določenem trenutku sem pomislila, da je to, da zapustim Cerkev, rešitev za moje težave, saj sem bila glede prav vsega obupana. Na Islandiji tako zlahka napraviš, česar ne bi smel. Cerkev tu je tako maloštevilna. Med odraščanjem smo bili v cerkvenih razredih samo jaz in moji bratje in sestre. Počutila sem se osamljeno in nekaj časa nisem marala hoditi v cerkev.
Večina lslandcev zavrača religijo. Ljudje začnejo piti že zelo zgodaj. Zabredla sem v to in za nekaj časa postala nedejavna. Na to nisem ponosna, vendar je to del moje izkušnje in iz nje sem se učila. Preučevala sem govor starešine Jeffreyja R. Hollanda in všeč mi je, kar je rekel: »Iz preteklosti se moramo učiti, ne pa živeti v njej. /…/ Ko spoznamo, kar moramo spoznati, /…/ potem gledamo v prihodnost, se spomnimo, da je vera vselej usmerjena v prihodnost.«1
Ko sem nekega dne zares trpela, sem prebrala patriarhalni blagoslov. Med branjem sem spoznala, da vsekakor imam prihodnost. Bog ima zame načrt in zares me ima rad. To, da sem hodila v cerkev, jemala zakrament, brala svete spise in molila, mi je v življenje prineslo tolikšno luč in srečo. Kmalu sem spoznala: »To mi zares pomaga.« Takrat sem spoznala, da želim vselej imeti evangelij v življenju. Po vsem, kar sem prestala, vem, da mi je evangelij rešil življenje, in zaradi tega sem zelo srečna.
Zelo je pomagalo, da sem se o svoji depresiji pogovarjala z družino in prijatelji. Pokazalo mi je tudi pot do še več pomoči. Nisem hotela jemati zdravil ali hoditi na terapijo. Nenehno sem si govorila: »Boga imam.« Toda Bog priskrbi veliko drugih pripomočkov, kot so zdravila in terapija, ki jih lahko izkoristimo poleg duhovnih stvari.
Ko sem začela vsak dan še več brati svete spise in se v molitvi približevati Bogu, sem prejela veliko blagoslovov in razodetij, da je moj namen pomagati drugim. Menim, da se jih veliko med nami sooča s težavami glede duševnega zdravja in da to skušamo prikriti. Iz svoje depresije in težav sem se naučila, da je bolje spregovoriti in se povezati z drugimi. Prijateljica mi je nedavno odkrito spregovorila o svojih težavah z depresijo. O tem sva se pogovarjali in zares razumeli druga drugo.
Ne opazimo vselej, s čim se drugi spopadajo, vendar sama včasih samo hodim naokrog, opazujem druge ljudi in se zavedam, da Bog pozna vsakogar od nas. Ljubi nas in točno ve, kaj vse preživljamo. In drug drugemu lahko pomagamo.
V boju z depresijo sem se naučila vprašati »Kaj se iz te preizkušnje lahko naučim?« namesto »Zakaj imam to preizkušnjo?« Všeč mi je Eter 12:27, ki pravi, da se šibkosti lahko spremenijo v moč, če verujemo v Jezusa Kristusa. To mi je vselej v uteho.
Vsi smo se odločili, da pridemo na zemljo. Vedeli smo, da bomo v preizkušnjah trpeli. Po pravici povedano je prav zaradi tega naše življenje čudovito. Ker vemo, da nas čaka nekaj dobrega. Zavedamo se, da če bomo v vsakem težkem obdobju sledili Odrešeniku, bomo imeli večno življenje in vse tiste blagoslove, ki nas čakajo.
Nedvomno sem opazila, kako sem se zaradi depresije spremenila. Odrešenikova odkupna daritev je resnična, v srcu sem se spremenila in postala sem močnejša. Čutim, da sem drugačna, kot sem bila nekoč. Ljudje opazijo in rečejo: »Spremenila si se.« Neko dekle na šoli je celo reklo: »Vidim, da si se spremenila in izžarevaš svetlobo.« Čudno je, saj niti ni članica Cerkve in dejansko se nikdar prej nisva pogovarjali.
Ko sem bila hudo depresivna, so mi ljudje govorili: »Saj bo boljše.« Naveličala sem se poslušati to, a naj zveni še tako čudno, drži.
Vendar si morate želeti ozdraveti. Spoznala sem, da ne morete pričakovati napredka, če ničesar ne storite. Morate si želeti biti srečni in verjeti, da imate potencial in prihodnost. Ne smete pozabiti, da vas imajo številni ljudje in nebeški Oče radi. Vsi so tam, da vam pomagajo.
Nikdar si nisem mislila, da bom tako srečna, kot sem zdaj. Včasih še vedno trpim, vendar sem s pripomočki, ki mi jih je dal nebeški Oče, temu kos. Ko torej čutim, da tonem v depresijo, si rečem, da sem ljubljena, da imam ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam, in stvari se bodo izboljšale.
Ker se Berglind spopada z depresijo, se bolj zaveda, kako lahko drug drugemu pomagamo skozi izzive. »Bog pozna vsakogar od nas, ljubi nas in točno ve, kaj vse preživljamo. In drug drugemu lahko pomagamo.«
Berglind je videla, da se je zaradi izzivov spremenila. »Odrešenikova odkupna daritev je resnična,« pravi. »V srcu sem se spremenila in postala sem močnejša. Čutim, da sem drugačna, kot sem bila nekoč.
Ko sem začela vsak dan še več brati svete spise,« pravi Berglind, »sem prejela veliko blagoslovov in razodetij, da je moj namen pomagati drugim. Všeč mi je Eter 12:27, ki pravi, da se šibkosti lahko spremenijo v moč, če verujemo v Jezusa Kristusa. To mi je vselej v uteho.«