Alonsova večna družina
»Kajti tempelj je sveti kraj, kjer se pečatimo« (Children’s Songbook, 95).
»Ali bom lahko spet z mamico in očkom?«
»Velika noč je dober čas, da razmišljamo o Jezusu in se spominjamo njegovega vstajenja,« je rekla sestra Rojas. Pokazala je Jezusovo sliko. »Zaradi njega bodo ljudje, ki so umrli, spet lahko živeli.«
Alonso je pogledal navzgor, ko je učiteljica v Osnovni to izjavila. Ali to pomeni, da bom spet lahko videl starše? se je spraševal Alonso.
Mama je umrla pred leti. Ni se je spominjal dobro, vendar je rad gledal njene slike. Potem je umrl še očka.
Zdaj je živel z Abuelo, s svojo babico. Učila ga je o svoji cerkvi, Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Naslednje leto, ko bo dovolj star, se bo krstil in bo potrjen.
Potem je sestra Rojas pokazala sliko bele zgradbe. »Še en neverjeten Jezusov dar so templji. To je eden od templjev tu v Čilu.«
Alonso je pogledal zlati kip na vrhu zgradbe. Bil je prelep! Spraševal se je, kaj se dogaja v notranjosti.
»V templjih se družine pečatijo za večno,« je rekla sestra Rojas. »V tem templju v Santiagu sem se pečatila k staršem, potem ko smo se pridružili Cerkvi. Ker smo se pečatili, sem lahko z njimi celo po tem življenju.«
Ko je Alonso to slišal, je bil navdušen. »Ali bi se lahko pečatil k svojim staršem,« je vprašal, »čeprav sta že umrla?«
Sestra Rojas je prikimala. »Da! To je eden od razlogov, zakaj so templji tako pomembni. Blagoslavljajo vse naše družinske člane, tudi tiste, ki so umrli.«
Alonso je preostanek dneva razmišljal o templjih. Nono je prosil, naj ga o tem podrobneje pouči. Govorila je o belih oblačilih, ki jih ljudje nosijo v templju, in o čudovitih umetninah na stenah.
»Najboljše od vsega pa je, da se tu lahko pečatiš k staršem,« je rekla nona. »Dva človeka iz oddelka bomo prosili, naj ju na pečatenju nadomeščata.«
»Ali lahko greva jutri?« je vprašal Alonso. »Z mamico in očkom bi bil rad za večno!«
Nona se je nasmehnila. »Veseli me, da želiš iti,« je rekla. »Toda najbližji tempelj je v Concepciónu. Nimava dovolj denarja za avtobusni vozovnici.«
»Pomagal bom varčevati za potovanje!« je rekel Alonso.
Odtlej je vsakič, ko je na cesti našel kovanec ali ko je imel priložnost zaslužiti nekaj denarja, plačal desetino in potem preostanek namenil za njun tempeljski sklad.
Po mesecih varčevanja sta Alonso in nona končno imela dovolj denarja za odhod v tempelj. Brata in sestro Silva sta prosila, naj gresta z njima. Na dan potovanja so se odpravili na dolgo avtobusno vožnjo v mesto Concepción. Sonce je domala že zašlo, ko je Alonso v daljavi zagledal nekaj zlatega.
»Vidim angela Moronija!« je rekel Alonso in pokazal na kip na vrhu modre kupolaste strehe templja.
Noč so preživeli v stanovanju zraven templja. Zjutraj je Alonso prvič stopil v tempelj. Tam je zagledal veliko Jezusovo sliko. Z nono sta se oblekla v belo. Občutil je srečo in mir.
Ko je napočil čas za pečatenje, je Alonso stopil v čudovito sobano z ogledali na stenah. Tempeljski delavec je Alonsu, noni in Silvovima pokazal, kako naj pokleknejo okrog posebne mize, ki se imenuje oltar. Pokrit je bil z gladkim blagom.
Brat in sestra Silva sta bila tam namesto Alonsove mame in očka. Nona je bila tam namesto njegove sestre, ki je umrla, preden se je on rodil.
Alonso je zaprl oči in si predstavljal svojo družino, kako so skupaj.
Komaj čakam, da jih ponovno vidim, je pomislil. Tako hvaležen sem, da so družine lahko skupaj za večno! ●
Ilustriral Mark Jarman.