Obnova, ki je v teku
Obnova se je pričela v svetem gaju pred dvesto leti in se nadaljuje še danes – in tako vi kot jaz lahko sodelujemo.
Walter Rane: Želje mojega srca (Prvo videnje)
Čudovito in vznemirljivo je živeti na zemlji v tem času! Blagoslovljeni smo, da sodelujemo v velikih dogodkih, ki se dogajajo v razdobju polnosti časov kot priprava na Gospodov drugi prihod.1 Nismo zgolj opazovalci razpleta teh čudovitih dogodkov, ampak smo tudi del tega.2
Včasih o evangelijski obnovi govorimo tako, kot da se je zgodila vsa naenkrat. Pred dvesto leti je prvo videnje sprožilo postopek, seveda pa se obnova takrat ni končala. Gospodovo delo se je nadaljevalo z Josephom Smithom in njegovimi sodelavci s prevajanjem Mormonove knjige, obnovo duhovništva, ustanovitvijo Cerkve, pošiljanjem misijonarjev, gradnjo templjev, ustanovitvijo Društva za pomoč in tako naprej. Ti dogodki obnove so se začeli leta 1820 in nadaljevali celo življenje Josepha Smitha.
Najsi je to, kar je Bog razodel Josephu Smithu, še tako čudovito, pa se obnova ni zaključila za časa Josephovega življenja. Po prerokih za njim se je še nadalje razvijalo tempeljsko delo, dobili smo dodatne svete spise in prevod svetih spisov v različne jezike, evangelij razglašamo po vsem svetu, nastale so organizacije Nedeljske šole, Mladenk, Osnovne in duhovniški zbori in prišlo je do številnih sprememb v cerkveni organizaciji in postopkih.
»Priče smo postopku obnove,« je dejal predsednik Russell M. Nelson. »Če mislite, da je bila Cerkev že docela obnovljena, vidite le začetek. Zgodilo se bo veliko več. /…/ Počakajte do naslednjega leta. In potem naslednjega. Vzemite vitaminske tablete. Privoščite si počitek. Vznemirljivo bo.«3
Skladno z izjavo predsednika Nelsona, da je obnova v teku, smo v Cerkvi od takrat, ko je postal predsednik, doživeli številne pomembne spremembe. Med drugim so bili preurejeni duhovniški zbori, hišno in obiskujoče poučevanje je zamenjalo skrbno služenje, preučevanje evangelija pa se je začelo ob cerkveni podpori izvajati doma.4 Odtlej se je zgodilo še več sprememb in še več jih bo.
Primer v Zahodni Afriki
Na moje pričevanje o obnovi v teku je vplivalo pet let služenja v predsedstvu zahodno-afriškega področja. Že kot mladenič sem imel pričevanje o evangeliju. Toda življenje v Afriki me je povezalo z nekaterimi prvimi zahodnimi Afričani, ki so sprejeli evangelij. Prav tako sem doživel, kako se je Cerkev hitro širila po vsej celini z na stotine novoustanovljenimi oddelki in koli, templji in zgradbami za bogoslužje, ki so jih prenapolnili zvesti člani, in kako so dobre ženske in moški z vsem srcem sprejeli obnovljeni evangelij. Pred očmi sem doživel izpolnitev prerokbe Josepha Smitha, da bo Cerkev »napolnila svet«5.
Dva takšna zvesta člana, James Ewudzie in Frederick Antwi, sta mi nekega dne pomagala v templju v Akri v Gani. Že več let preden so misijonarji svetih iz poslednjih dni prispeli v Gano, je bil James del skupine kakih tisoč ljudi, ki so pri svojih cerkvenih obredih uporabljali Mormonovo knjigo in drugo cerkveno gradivo. Molili so za dan, ko bo Cerkev v Gani. Pridružil se je drugim mladeničem, ki so potovali po Gani in evangelij poučevali iz našega gradiva. Brž ko so leta 1978 prišli misijonarji, se je krstil že prvi dan, ko so v Gani začeli izvajati krste svetih iz poslednjih dni.
Fred Antwi, pionir Cerkve v Gani
Ko je bil Fred član šele kratek čas, se je udeležil pogreba sorodnika, ki je bil plemenski poglavar. Tam je izvedel, da ga družina namerava postaviti za novega poglavarja. Vedoč, da bi na takšnem položaju počel stvari v nasprotju z evangelijskimi prepričanji, je po pogrebu naglo odšel in obrnil hrbet položaju, ki bi mu prinesel ugled in bogastvo.
Ko je bil tempelj v Akri posvečen, sta tako James kot Fred vsak teden potovala več kot štiri ure v eno smer, da sta lahko bila tempeljska delavca. Ko sem z njima opravljal uredbe, sem bil pod vtisom zgodovine, ki me je obdajala. Ker sem se zavedal zgodovine Cerkve v Afriki, ki sta jo oba predstavljala, sem se počutil, kot da bi uredbe z mano opravljala John Taylor ali Wilfford Woodruff ali drugi prvotni člani Cerkve.
To, kar sem videl, doživel in občutil v Zahodni Afriki, je bilo del tega, kar je Gospod povedal Henohu, da se bo zgodilo: »In pravičnost bom poslal iz nebes; in resnico bom poslal iz zemlje, da bo pričevala o mojem Edinorojencu; /…/ in povzročil bom, da bosta pravičnost in resnica šli po vsej zemlji kakor v povodnji, da se zberejo moji izvoljeni s štirih strani zemlje.« (Mojzes 7:62)
Videl sem, kako se pravičnost in resnica širita po afriški celini in kako se zbirajo izvoljeni s tega konca sveta. Moje pričevanje o obnovi se je okrepilo, ker sem videl ta pomembni del obnove, ki se je dogajal pred mojimi očmi.
Videl sem tudi nekaj drugega glede neprekinjene obnove: močno vero in duhovno energijo med afriškimi člani. Starešino Davida A. Bednarja iz zbora dvanajstih apostolov sem slišal reči: »Kirtland [kjer so v tridesetih letih devetnajstega stoletja živeli sveti] ni le v Ohiu. Je tudi v Afriki.« Veliko ljudi se pridružuje Cerkvi v Afriki zaradi svojih močnih osebnih duhovnih izkušenj. Ti novi člani prinašajo duhovno energijo in potrebo po nadaljnjem evangelijskem učenju. Zanje se obnova nadaljuje v osebnem smislu. Ko vse bolj in bolj spoznavajo Cerkev, se evangelijske resnice še naprej odvijajo pred njimi. To velja tudi za vse nas, ko nadalje širimo svoje evangelijsko znanje.
Kako na tri načine pomagamo pri obnovi, ki je v teku
Bog nam je dal čudovito priložnost, da pri tem delu odigramo pomembno vlogo. Gospod je rekel, da »telo [Cerkev] potrebuje vsak ud« (Nauk in zaveze 84:110). Vsi člani Cerkve so blagoslovljeni, ker lahko sodelujejo v tej neprekinjeni obnovi. Kako to dosežemo?
Sodelujemo tako, da sklepamo in spolnjujemo svete zaveze. Uredbe, vključno s tempeljskimi uredbami, nimajo nikakršnega pomena, če ljudje dejansko ne sklenejo in spolnjujejo zavez, povezanih s temi uredbami. Sestra Bonnie Parkin, nekdanja generalna predsednica Društva za pomoč, je učila: »Sklepanje zavez je izraz voljnega srca; spolnjevanje zavez pa je izraz zvestega srca.«6
Ko sklenemo in spolnjujemo zaveze, na večno življenje ne pripravimo le sebe, ampak pomagamo pripraviti in okrepiti tudi ljudi, ki jih Gospod imenuje »moje ljudstvo zaveze« (Nauk in zaveze 42:36). Zaveze z Bogom sklenemo s krstom, potrditvijo, zakramentom, Melkizedekovim duhovništvom in tempeljskimi uredbami ter tako postanemo del njegovega ljudstva zaveze.
Pri obnovi, ki je v teku, lahko sodelujemo tudi tako, da opravljamo poklice in zadolžitve, ki jih prejmemo. Tako Cerkev napreduje. Predani učitelji poučujejo evangelij otroke, mladino in odrasle. Skrbne sestre in bratje skrbijo za posamezne člane Cerkve. Predsedstva in škofovstva nudijo navodila kolom, okrožjem, oddelkom, vejam, zborom, organizacijam, razredom in skupinam. Voditeljice in voditelji mladih skrbijo za mladenke in mladeniče. Tajniki zapisujejo bistvene podatke, ki so potem zapisani v nebesih, še množice drugih pa odigrajo bistvene vloge v pripravi ljudi na večno življenje in drugi Odrešenikov prihod.
Mladina stoji v vrsti za vstop v tempelj v Akri v Gani
Tretji način, kako lahko sodelujemo pri obnovi, je, da pomagamo zbirati Izrael. Že od prvih dni obnove je to ključno pri tem delu. Predsednik Nelson je učil, da imamo priložnost in dolžnost, da pomagamo pri zbiranju, ki se dogaja na obeh straneh tančice. Predsednik Nelson je v svojem zaključnem sporočilu na prvi generalni konferenci kot predsednik Cerkve jedrnato izjavil: »Naše sporočilo svetu je preprosto in iskreno: Vse Božje otroke na obeh straneh tančice vabimo, naj pridejo k Odrešeniku, prejmejo blagoslove svetega templja, vzdržujejo radost in izpolnijo pogoje za večno življenje.«7
Zbiranje Izraela na tej strani tančice pomeni misijonarsko delo. Vsi mi, ki lahko služimo redni misijon, bi morali o tej priložnosti skrbno premisliti. Štejem si za velik blagoslov, da sem misijon v Italiji lahko služil v času, ko je bila Cerkev tam še v povojih. Naše veje so se sestajale v najetih dvoranah in upali smo, da bodo nekega dne tam koli in oddelki. Opazoval sem pogumne pionirje, ki so prihajali v Cerkev in položili temelj za zbiranje Izraela v tej izjemni deželi.
Ena od teh je bila Agnese Galdiolo. Vsi smo močno čutili Duha, ko sva jo poučevala misijonarske lekcije. A četudi je čutila Duha, je vedela, da bo njena družina krstu odločno nasprotovala. Vendar se je v določenem trenutku, ko jo je navdajal Duh, odločila, da se krsti. Toda na jutro predvidenega krsta se je premislila. Zgodaj je prišla v najete prostore, kjer naj bi se krstila, da bi nama povedala, da zaradi pritiska družine tega ne more storiti.
Pred odhodom je privolila v kratek pogovor. Šli smo v učilnico, kjer sva predlagala, naj skupaj molimo. Ko smo pokleknili, sva jo prosila, naj izreče molitev. Po molitvi je vstala s solzami v očeh in rekla: »Prav, krstila se bom.« In nekaj minut kasneje se je. Naslednje leto se je poročila s Sebastianom Carusom, vzgojila sta štiri otroke, ki so vsi služili misijon in od takrat naprej nepretrgoma služili v Cerkvi.
Starešina in sestra Curtis z nekaterimi člani družine Caruso
Agnese in Sebastiano sta prav tako služila misijon, Sebastiano kot predsednik misijona. Ko sem petindvajset let po prvem misijonu drugič služil v Italiji, sem lahko videl, kaj sta naredila Carusova in drugi pionirji, da so tam razširili Božje kraljestvo. Z misijonarji smo gradili Cerkev in sanjali, da bo nekoč morda v Italiji zgrajen tempelj. Predstavljajte si mojo radost spričo dejstva, da imamo sedaj rimski tempelj.
Le malo je radosti, ki se lahko primerjajo z misijonarsko radostjo. Kakšen velik blagoslov je, da smo se rodili v času, ko lahko radostno sodelujemo v obnovi, ki je v teku, tako da pomagamo zbirati Izrael.
Misijonarske radosti seveda ne občutijo le redni misijonarji. Vsak od nas lahko pomaga našim sestram in bratom, da se spreobrnejo ali vrnejo, tako da tesno sodeluje z rednimi misijonarji. Ko povabimo druge, naj pridejo in pogledajo, in ko smo prijatelji tistim, ki se jih poučuje, imamo priložnost, da zbiramo Izrael.
S tempeljskim delom in družinsko zgodovino pomagamo zbirati Izrael na drugi strani tančice. Opravljanje tega dela je že leta naša sveta odgovornost. Pred smrtjo Josepha Smitha so sveti izvajali krste za mrtve in nekaj jih je prejelo lastno obdaritev in pečatenja. Obdaritve za žive so se v večji meri začele, ko so dokončali nauvoojski tempelj. Obdaritve in pečatenja za prednike so se začela tudi v templjih v Utahu.
Eliza R. Snow, ključna udeleženka v tem obnovitvenem postopku, je razumela pomembnost tega dela obnove. Veliko časa je preživela v obdaritveni hiši in pomagala pri uredbah.8 Leta 1869 je na enem od obiskov Društva za pomoč sestre učila: »Razmišljala sem o velikem delu, ki ga moramo opraviti, in sicer pomoči pri odrešitvi živih in mrtvih. Biti hočemo /…/ primerne družabnice Bogov in Svetih.«9
In seveda se je dostopnost tempeljskih uredb neizmerno razširila, ko smo zgradili številne templje po svetu, in veliko jih še bomo.
Z orodji, ki jih imamo zdaj na voljo, lahko s tempeljskim delom in družinsko zgodovino redno sodelujemo v obnovi, ki je v teku. Leta sem se zanimal za družinsko zgodovino in pri tem sodeloval, vendar so spletna orodja zelo povečala moj uspeh pri tem, da sem družinska imena odnesel v tempelj. Sveto se spominjam, kako sem sedel za mizo v stanovanju v Gani in iskal imena svojih evropskih prednikov, ki bi jih z ženo lahko odnesla v tempelj v Akri v Gani. To radostno priložnost sva imela povsod, kamor sva bila poslana.
Bog je s prerokom Josephom Smithom začel postopek »za izvedbo obnove vsega, o čemer so govorila usta vseh svetih prerokov, odkar se je začel svet« (Nauk in zaveze 27:6). Ta obnova se nadaljuje vse do danes, kajti Bog »razodeva sedaj« in »bo razodel še mnogo velikega in pomembnega, kar se nanaša na Božje kraljestvo« (Členi vere 1:9). Globoko sem hvaležen, da sodelujemo v tej obnovi, ki je v teku.