Uporabljanje polnega imena Cerkve je bilo nerodno, a vredno tega

Lauri Ahola

Slediti navodilom preroka se je zdelo preprosto, vendar se je izkazalo, da je bilo potrebnega več truda, kot sem pričakoval.

Ko je predsednik Nelson na oktobrski generalni konferenci 2018 govoril o uporabi polnega imena Cerkve, mi je bilo njegovo sporočilo zelo jasno: »To je Gospodova zapoved. /…/

Odstranitev Gospodovega imena iz Gospodove Cerkve je velika Satanova zmaga.« (»Pravo ime Cerkve«, generalna konferenca, okt. 2018).

Spoznal sem, da moram razmisliti, kako naj se lotevam pogovorov z ljudmi okrog sebe, vključno z določenimi strankami na delu, ki so se navadili, da mi rečejo »mormon« in član »mormonske cerkve«.

Odločen, da bom uporabljal polno ime Cerkve, sem čakal na naslednjo priložnost, da bom povedal, da sem član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. In res se je priložnost pojavila ponovno v poslovnem okolju. »Mormoni ste tako prijazni ljudje,« mi je povedala morebitna stranka. »Res, hvala,« sem odgovoril. »Kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni verjamemo, da smo vsi bratje in sestre.« Potem se je v nadaljevanju pogovor z njim in vsemi ostalimi vrtel okrog prijaznosti »mormonov«.

Čeprav sem opravil svoj del in uporabil polno ime Cerkve, sem še vedno čutil, da nekaj ni prav. Prijatelji in sodelavci so me še vedno videli kot del »mormonske cerkve« in ne nujno kot Kristusovega privrženca, kaj šele kot člana Kristusove obnovljene Cerkve.

Ali je bilo vredno težav?

V naslednjih nekaj pogovorih o moji veroizpovedi mi je vzela pogum nerodnost pri uporabi polnega, dolgega imena Cerkve večkrat v istem pogovoru. Zdelo se je, da me je vsakdo, s komer sem se pogovarjal, čudno gledal. Pogovor pa se je še vedno vrtel okrog »mormonov«.

Prizadeval sem si, da bi bili pogovori nekako bolj naravni. Vendar se je to izkazalo za veliko težje, kot sem pričakoval, zlasti s posamezniki, ki jih nisem hotel užaliti. Nisem hotel biti sramežljiv ali samovšečen glede tega, da živim po svoji veri, vendar tudi nisem hotel biti oster, ker mi je veliko od teh ljudi prej pravilo »mormon«, jaz pa sem to sprejemal. Prav tako sem številne člane Cerkve na različnih sestankih in v drugih okoljih slišal govoriti o sebi in o drugih članih Cerkve kot o »mormonih«.

Začel sem se spraševati, ali je uporabljanje polnega imena Cerkve res tako pomembno v vsej tej zadevi. Znamka »mormon« je navsezadnje precej pozitivna v razmišljanju številnih ljudi – to, da sem »mormon«, mi je pogosto koristilo. Ko pa sem ponovno prebral govor predsednika Nelsona, sem dobil vtis, da je to res tako pomembno, četudi povzroči nekaj nerodnosti v pogovoru. Tako sem se ponovno zaobljubil.

Priložnost za pričevanje o Kristusu

Naslednjo priložnost, da sem uporabil polno ime Cerkve, sem imel, ko sem obiskal prijatelja v cerkvi druge veroizpovedi. Nekdo je prišel k meni in z velikim nasmehom vprašal, ali sem mormon. »Da, sem član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni,« sem rekel. Začel me je spraševati različne stvari in vsako vprašanje se je začelo z: »Ali mormonska Cerkev verjame … ?« Jaz pa sem vsakič odgovor začel s frazo: »V obnovljeni Kristusovi Cerkvi verjamemo … .«

Ta duhoviti dvogovor se je ponovil štirikrat ali petkrat. Ko je spoznal, da ne sprejemam imenovanja »mormon«, me je naravnost vprašal: »Ali niste mormon?«

Torej sem ga vprašal, ali ve, kdo je bil Mormon – ni vedel. Povedal sem mu, da je bil Mormon prerok, zgodovinar, vojaški poveljnik in politik v starodavni Ameriki. V čast mi je, da sem povezan s človekom, ki je bil tako predan služenju Bogu in drugim.

»Vendar,« sem nadaljeval, »Mormon ni umrl za moje grehe. Mormon ni prelil krvi zame oziroma trpel v Getsemaniju oziroma umrl na križu. Mormon ni moj Bog. Jezus Kristus je moj Bog in moj Odrešenik. On je moj Odkupitelj. Želim, da me na poslednji dan poznajo po njegovem imenu in upam, da me po njegovem imenu poznajo že danes.«

Začutil sem zagotovilo, da me Duh podpira v tem kratkem pričevanju novemu znancu. Po nekaj trenutkih tišine je vprašal: »Torej, ste kristjan?«

»Da, sem kristjan,« sem odgovoril, »in član Kristusove obnovljene Cerkve.«

Prizadevanje, da bi sledil navodilom preroka, se je zdelo preprosto, vendar se je izkazalo, da je bilo potrebnega več truda, kot sem pričakoval. Še vedno ne izpolnjujem popolno vsega, za kar sem naprošen. Vendar zdaj v vsakem primeru poskrbim, da uporabim polno ime Cerkve.

Hvaležen sem za Duha, ki ga čutim, ko pridem do tega, da drugim pričujem o svojem Odrešeniku in članstvu v njegovi Cerkvi. In zdaj imam krasen način, da naravno pričujem o njem in njegovi obnovljeni Cerkvi, kadarkoli me vprašajo, ali sem »mormon«.