Vero pridobivam korak za korakom
Za to, da prejmemo pričevanje, je potreben čas. Pogosto zadostuje skupek manjših izkušenj.
Eden od prelomnih trenutkov v mojem življenju se je zgodil, ko sem bil star deset let, ko sem dva tedna preučeval katoliške nauke v rimokatoliškem misijonu Loreto, približno dvaintrideset kilometrov daleč od mojega podeželskega doma v Silobeli v Zimbabveju. Spoznal in vzljubil sem Odrešenika Jezusa Kristusa in se na podlagi teh prvih lekcij in vtisov zanašal na Gospoda.
Ko sem bil v katoliški kapeli, sem videl, da so na steni prilepljene slike s prizori iz Odrešenikovega življenja: prizori o rojstvu Jezusa Kristusa, poučevanju v templju, molitvi v getsemanskem vrtu, nošenju križa na Kalvarijo, križanju na Golgoti in njegovo vstajenje. Zares me je užalostilo, ko sem videl tiste žeblje in trnje. Preden sem prišel do slike križanja, so se mi oči napolnile s solzami. In vsakič sem zajokal in rekel: »Hej, zares je veliko prestal, samo zame.«
Med obredom birme me je eden od duhovnikov pogledal v oči in rekel: »Ti si luč sveta.« (Gl. Matej 5:14.) Potem pa je pokazal na gorečo svečo in navedel Odrešenikove besede: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 5:16)
Ko sem bolje spoznal Jezusa, sem si zaželel, da bi služil drugim. Na primer, po vodo smo morali hoditi osem kilometrov daleč od naše vasi. Ženske v vasi, vključno z mojo materjo, so na glavi pogosto nosile dvajsetlitrsko posodo, napolnjeno z vodo. Po svoji izkušnji v katoliškem semenišču sem pogosto potiskal dvestolitrsko posodo vode, da bi pomagal materi, pomagal pa sem tudi dvema drugima vdovama, ki sta bili naši sosedi. Spominjam se, kako dobro sem se počutil vsakič, ko sem pomagal.
Te izkušnje so mi pomagale razviti vero v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa in me posredno pripravile, da sem sprejel evangelij Jezusa Kristusa, ko sem bil star dvaindvajset let.
Kako sem prejel Mormonovo knjigo
Odraščal sem v času, ko so se v moji deželi dogajale spremembe. Leta 1965 je bela manjšina, ki jo je vodil Ian Smith, razglasila neodvisnost od Britanije. To je spodbudilo sankcije Združenih narodov in sprožilo leta državljanske vojne, ki je trajala do leta 1980, ko je Zimbabve postal neodvisen. Ko sem končal s šolanjem, sem se zaradi dela preselil v mesto in več let nisem šel v nobeno cerkev.
Nekega dne sem se igral s šefovima sinovoma. Stara sta bila devet in sedem let. Rekla sta: »Saj veste, da je najin oče predsednik veje v naši Cerkvi.« Pojasnila sta, kaj je predsednik veje, jaz pa sem nepremišljeno rekel: »Vajin oče ne bo šel v nebesa.« Spoznal sem, da sem naredil veliko napako, in obupan razmišljal, kaj naj jima rečem, da bi mojo opazko pozabila. Ko sta ob koncu dneva zagledala očeta, sta pritekla k njemu in ponovila, kar sem rekel. Mislil sem, da bom ostal brez službe.
Šef mi je nekoč prej pokazal suknjič iz časa, ko je bil v vojski, kar je pomenilo, da je ubijal. Zato sem rekel, kar sem rekel. Zelo mirno me je vprašal, zakaj sem to rekel. Rekel sem: »Šef, se spomnite, povedali ste mi, da ste v vojni ubijali. V Svetem pismu piše: »Ne ubijaj!«
Vprašal me je, v katero cerkev hodim. Povedal sem mu, da sem včasih hodil v katoliško cerkev, a nisem šel že sedem let. Navedel je zgodbe iz Stare zaveze o vojnah in bitkah, nato pa mi je dal izvod Mormonove knjige. Tako navdušen sem bil, da nisem izgubil službe.
Mormonovo knjigo mi je dal leta 1981, vendar je nisem bral, dve leti je nisem niti odprl. Neko nedeljo, ko so bili moji prijatelji v mestu, mi je bilo dolgčas, zato sem vzel knjigo in šel do bližnje železniške postaje in bral. Ko sem tistega dne bral, me je spodbudilo, naj delam dobro, a to, kar se me je kasneje med branjem dejansko dotaknilo, je bil 3 Nefi 11. Bral sem o preživelih Nefijcih, ki so se prebili skozi vojno in stiske, potem pa se jim je prikazal Jezus Kristus.
Moja dežela se je vojskovala petnajst let. Nekateri, s katerimi sem v vasi odraščal, so šli v vojno in se niso vrnili. Drugi so ostali pohabljeni za vse življenje.
Ko sem torej bral o Nefijcih, sem se počutil, kot da se Jezus Kristus obrača name, ko je rekel: »Vstanite in pristopite, /…/ da boste otipali tudi sledove žebljev na mojih rokah in na mojih nogah, da boste vedeli, da sem Izraelov Bog in Bog vse zemlje, in so me ubili zavoljo grehov sveta.« (3 Nefi 11:14)
Počutil sem se, kot da se obrača osebno name in me vabi, naj pridem k njemu. Prešinilo me je, da to lahko storim. To je spremenilo vse.
Pridobivanje pričevanja
Potreboval sem več mesecev, da sem se opogumil in šel v cerkev. Vedel sem, kje je cerkev, vendar v naši mali veji ni bilo misijonarjev. Februarja 1984 sem stopil v kapelo v mestu Kwekwe. Hotel sem odkorakati ven. Nisem bil prepričan, da spadam sem, zato sem se usedel zadaj, nared za odhod. Po uvodnem delu je predsednik veje Mike Allen pričeval o Odrešeniku Jezusu Kristusu in Mormonovi knjigi. Začutil sem povezanost. Tudi naslednji je pričeval o Odrešeniku in Mormonovi knjigi in tretji prav tako. Bil sem vzhičen. Nisem mogel zbrati poguma, da bi šel za govorniški oder, zato sem vstal, kjer sem bil, in rekel: »Rad imam Jezusa. Berem Mormonovo knjigo.« In sem se usedel. To je bil začetek mojega pričevanja.
S temi pričevanji se je Gospod obračal name, ker so v meni vzbudila občutek, da sodim tja. Občutil sem, da so to moji bratje in sestre. V naslednjih dneh sem molil zanje in za to, da bi me sprejeli. Tam sem srečal člane, ki so bili tako prijazni in ki so mi pomagali.
Veliko se je zgodilo tistega dne, ko sem stopil v kapelo. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če ti člani ne bi pričevali. Nikoli ne veš, ali je tam kdo, ki se bori. Ko vstanete in poveste, kaj čutite, je morda to prav to, kar mora nekdo slišati.
Pogosto pričujte. Če boste to delali, boste okrepili sebe in druge okrog vas. Zavzemajte se za to, kar veste. Če boste upoštevali nasvete iz Mormonove knjige, se boste zbližali z Odrešenikom.
Zbližajte se z Odrešenikom
Čas, ki sem ga preživel v rimokatoliškem misijonu Loreto, me je spravil na pot učenca Odrešenika Jezusa Kristusa. Od takrat spoznavam, da je to, da si učenec, postopek in moramo naprej ne glede na svoje šibkosti in omejitve. Če bomo sprejeli povabilo »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Matej 5:48), bomo napredovali proti večnemu življenju »vrstico za vrstico, nauk za naukom« (gl. Nauk in zaveze 98:12).
Vemo, da pot ne bo vedno lahka, izkusili bomo tudi nekaj težav in srčnih bolečin, toda to, da se oziramo h Gospodu, je edini način, da v življenju najdemo mir.
Odkupna daritev Odrešenika Jezusa Kristusa mi pomeni vse. Vem, da se Odrešenik obrača k nam. Ozreti se moramo navzgor, slediti Gospodu in si prizadevati pomagati drugim, ko nam sam pomaga in nas povzdigne.
Spoznal sem, da je to, da si učenec, postopek in da je potrebno, da vztrajamo.
Ilustriral Greg Newbold.