Sporočilo področnega voditelja
Prva resnica
Družba nas skuša prepričati, da se naša identiteta in občutek vrednosti nekako navezujeta na imetje, vplivne položaje in priznanje drugih. Spodbuja nas, naj se bolj osredotočamo na ‘imeti’ namesto na ‘biti’.1 A ta pot se pogosto konča z doživljenjskim tekmovanjem in primerjanjem ter v številnih od nas pušča tesnobnost, neizpolnjenost in poglobljeno odtujenost. Le malo jih ubeži pogostim in neizprosnim sporočilom, da nismo zadosti ali da preprosto nismo ustrezni.
To je dobro načrtovana napačna usmerjenost.
Sovražnik razume pomembnost identitete in noče, da bi odkrili ali razumeli, kdo smo v resnici. Vendar smo več, kakor bi svet hotel, da verjamemo. Morda več, kot si sploh predstavljamo ali se zavedamo.
Odrešenik je štirideset dni in noči preživel v judejski puščavi, se postil, se pogovarjal z Očetom in se pripravljal na svoje uradno zemeljsko poslanstvo.2 Prav takrat ga je nasprotnik skušal in ga zapeljeval, naj poteši svoje telesne apetite, si prizadeva za javno priznanje in sprejme posvetna bogastva oziroma moč med ljudmi.3 A še večja od teh treh velikanskih skušnjav je po opažanjih Jamesa E. Talmaga še bolj zahrbtna skušnjava,4 ki jo vsebuje vprašanje: »Če si Božji Sin.« Sovražnik je hotel, da bi Kristus dvomil, kdo je.
Na srečo je Kristus ostal zvest in stanoviten. Vedel je, kdo je. In to je njegovemu božanskemu poslanstvu dalo oblast, moč, namen in cilj. Veličini tega smo priča, ko je stal v sinagogi v Nazaretu in bral preroka Ezaija ter z jasnimi in gotovimi besedami naznanil, da je Božji sin.5
Pred vhodom v Apolonov tempelj v Delfiju so besede ‘spoznaj sebe’ (oziroma v stari grščini ‘gnothi seauton’). O tem kratkem reku, dolgem le dve besedi, so v zgodovini razpravljali Sokrat, Platon, Emerson, Rousseau in nešteti drugi. Vsi priznavajo, da nam to, če vemo, kdo smo, daje moč.
Če kakor Odrešenik vemo, kdo smo v resnici, se lažje obnašamo temu primerno ter nam to vse življenje daje moč in nas vodi. Zato nasprotnik tako odločno hoče, da bi dvomili vase. Dvom je danes po vsem svetu njegovo močno orodje in bič. Noče, da imamo oblast, moč, mir in vodstvo. Hoče, da vi in jaz dvomimo v svoje zmožnosti, odločitve, vrednost, predvsem pa v svojo identiteto. Za nameček se zaradi sodobnega življenja včasih počutimo preobremenjeno, osamljeno, pozabljeno, odtujeno in občasno nezadostno.
A ko resnično razumemo, da smo Božji otroci, potem sebe vidimo tako, kakor nas vidi Bog. V sebi vidimo, kar je dobro, in svoj resnični potencial. In pri tem ravnamo in razmišljamo drugače. Manj sodimo, hitreje odpuščamo in smo druge bolj pripravljeni imeti radi, jim služiti, jih spodbujati in tolažiti. Prvenstveno se več ne osredotočamo na ‘imeti’, temveč na ‘biti’ in na povezovanje z drugimi. Starešina Jeffrey R. Holland je učil, da je prva velika resnica stvarstva ta, da nas Bog ljubi. Ljubi nas z vsem srcem, brez zadržkov ali kompromisov.6
Prva resnica ima veliko moč. Bog vas ljubi in ste njegov otrok. To je del vaše večne identitete. Tega ne more nič spremeniti. Starešina Uchtdorf je učil: ‘Ste sinovi in hčere največjega in najbolj veličastnega bitja v stvarstvu. Ljubi vas z neskončno ljubeznijo.’7
V svetu, ki se utaplja v dvomih, ne dvomite v svojo vrednost ali v to, kar do vas čuti nebeški Oče! Poskusite pogledati preko nepopolnosti in lastnih dvomov ter uvideti, kdo ste v resnici.8
En namen življenja je spoznati Boga in Jezusa Kristusa.9 Vendar je pomembno tudi, da ‘spoznate sebe’ in da razumete svojo božansko identiteto.
Naš najbolj temeljni nauk je, da smo otroci Očeta v nebesih. Ta božanski odnos je najpomembnejši. V Novi zavezi je ogromno naukov, ki se osredotočajo na povrnitev tega, kar je izgubljeno in zanj najbolj dragoceno. Prioriteta Očeta in Sina je jasna. Gre za vas. Ste njegovo delo in njegova slava. Ste vir njegove radosti. Odkupna daritev Jezusa Kristusa pa je najvišji izraz ljubezni nebeškega Očeta do vas.10
Prva velika resnica je, da vas Bog ljubi. Njegov otrok ste in zanj pomembni. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.