»Moč zgleda«, Liahona, jan. 2023.
Portreti vere
Moč zgleda
Vedel sem, da ženo lahko pripeljem v Cerkev le s svojim zgledom. Ko sem spremenil svoje obnašanje, je počasi začutila Božjega Duha.
Foto: Cody Bell
Nekega dne sem na poti v službo zagledal fanta, ki sta na ulici pridigala Božjo besedo. Ustavila sta me in vprašala, če želim izvedeti več o Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Tistikrat nisem vedel, kam gre moja družina. Nismo imeli duhovnega kompasa, da bi našli pot.
Tisto jutro sem pil alkohol, zato se ne spomnim veliko tega, kar sta mi misijonarja povedala. Toda dala sta mi Mormonovo knjigo in brošuro o preroku Josephu Smithu ter svojo telefonsko številko. Kasneje tistega dne sem začel brati. Ko sem bral Mormonovo knjigo, se je nekaj dotaknilo moje duše in začudil sem se, kako je štirinajstletni fant lahko imel tako veliko videnje.
Iskal sem resnico, zato sem se začel dobivati z misijonarji. Ko sem večino lekcij že predelal, sem vedel, da se moram krstiti. Ko pa se je približeval dan krsta, smo imeli lekcijo, ki sem jo težko poslušal. Lekcija je bila o Besedi modrosti.
Zame je bila to težka lekcija, saj sem veliko pil. Delal sem v težkih okoliščinah. Vsak, s katerim sem delal, je pil, in tudi jaz sem. Po službi sem velikokrat šel popivat in se domov vračal pozno zvečer.
Toda misijonarji so se odlično odrezali. Za to jim imam še vedno rad. Učili so me, da Bog želi, da smo močni, in da nam je Besedo modrosti dal zato, da bi nas blagoslovil. Biti poslušen temu zakonu je bilo zame res težko, a počasi sem ga začel spolnjevati. Spomnim se, da sem vsak dan poklical misijonarje in jim poročal o svojem napredku in jim povedal, da tisti dan nisem pil. Z mojim napredkom so bili zelo zadovoljni.
Z njihovo pomočjo sem se krstil in stopil v čredo Jezusa Kristusa. Tistega čudovitega dne sem občutil Duha! A ko sem se pridružil Cerkvi, sem bil sam. Želel sem, da bi bila z mano moja družina.
Ko sem o Cerkvi govoril s svojo ženo Clirime, sprva ni hotela poslušati. Njen dedek je pripadal drugi veroizpovedi in spraševala se je, zakaj je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni sploh prišla v Albanijo. Vedel sem, da jo edino s svojim zgledom lahko pripeljem k evangeliju. Ljudje po naših dejanjih lahko vidijo, kdo v resnici smo.
Clirime je opazila spremembe na meni, saj sem se odpovedal alkoholu in začel zgodaj prihajati iz službe. Zaradi sprememb, ki sem jih delal, je začela čutiti Božjega Duha, ko sem ji povedal za Cerkev. Ne morem opisati občutka sreče, ko mi je povedala, da se bo tudi ona nekega dne krstila. Kmalu je imela misijonarske lekcije, ki sem jih misijonarjem pomagal učiti. Zlasti sem bil srečen, ko je določila datum za krst, šest mesecev po mojem krstu.
Z njenim krstom in krstom najinih dveh otrok, ko sta vsak dopolnila osem let, sem začutil, da nazadnje le lahko postanemo večna družina. Krst pa je bil zgolj začetek. Vedeli smo, da moramo, da bi se pripravili na odhod v tempelj, slediti Bogu do konca svojega življenje, spolnjevati zapovedi, hoditi v cerkev, vzeti zakrament, služiti v poklicih, brati svete spise in izvedeti več o zavezah in načrtu odrešitve.
Tisti dan, ko smo se kot družina pečatili v frankfurtskem templju v Nemčiji, je bil še en lep dan. V templju sem bolje razumel načrt odrešitve, ki ga ima Bog za nas, in občutil sem njegovo ljubezen.
Še vedno se spominjam obljub, ki sva jih s Clirime dala v templju. Vselej, ko gre kaj narobe ali ko preživljava težke čase, se v mislih vrnem k tem obljubam.
Kot družina skušamo živeti ubrano drug z drugim, kajti to smo začutili v templju. Vsakič, ko pomislim na tempelj, se počutim srečno in blagoslovljeno. Vem, da Bog obstaja in da nas ljubi in želi, da smo srečni.