»Kje si bil?«, Liahona, jan. 2023.
Glas svetih iz poslednjih dni
Kje si bil?
Moral sem sprejeti Božji čas in namene, ko sem se naučil babico imeti rad tako, kot jo imata nebeški Oče in Jezus Kristus.
Vse, kar babica navkljub svoji bolezni dela zame, je zato, ker me ima rada.
Fotografija z avtorjevim dovoljenjem
»Kje si bil, otrok moj?« je vprašala babica, ko se je odzvala na moje trkanje na vrata. Pravkar sem se vrnil z rednega misijona v Salvadorju. Babici so se razveselile oči, ko me je spet videla. Njene roke so bile mehke in tople, ko mi jih je ovila okrog vratu.
Imela sva zabaven pogovor, ko sem odgovarjal na njena vprašanja o mojem misijonu. Prevzela so me čustva, ko sem ji govoril o ljudeh, hrani, težkem delu in čudežih na mojem misijonu. Ko sem končal, je nenadoma utihnila. Potem je vprašala: »Kje si bil, otrok moj?«
Očitno ni poslušala. Tako sva ponovno začela najin pogovor. Komaj dvajset minut kasneje je že tretjič vprašala: »Kje si bil, otrok moj?«
Nekaj je bilo narobe. Kmalu sem izvedel, da so kako leto potem, ko sem šel na misijon, odkrili, da ima babica Alzheimerjevo bolezen.
Čutil sem močno željo, da ji pomagam. Dve leti sem pridigal o ljubezni, ki jo ima Bog do svojih otrok. Zdaj sem imel priložnost, da po teh naukih živim. Čeprav sem vedel, da bo težko, sem predlagal, da se preselim k njej, da ji bom lahko pomagal.
Prvih nekaj mesecev je bilo najtežjih. Kakor na misijonu je to, da sem potrpežljiv in da obvladujem svoje nezadovoljstvo, postala služba s polnim delovnim časom. In kakor na misijonu sem moral sprejeti Gospodov čas in namene, ko sem se naučil babico imeti rad, kakor jo imata nebeški Oče in Jezus Kristus.
Življenje z njo je včasih podobno življenju s tremi različnimi ljudmi. Včasih ne prenese, da je še kdo z njo v hiši. Včasih si želi moje skrbi in pozornosti, srečna, da ni sama. Včasih pa razmišlja le o tem, s čim naj nahrani vnuka, ki se je pravkar vrnil z misijona. »Ne delaj tega!« se lahko kaj hitro spremeni v: »Zakaj ne delaš tega?«
Vendar je moja babica zame velik blagoslov. Vem, da je vse, kar babica navkljub svoji bolezni dela zame, zato, ker me ima rada.
Vsakič, ko se iz šole ali z dela vrnem domov, me pričakajo babičine najbolj prijazne in najbolj iskrene besede. Z nežnim pogledom me objame, me poljubi na lica in ljubeče vpraša: »Kje si bil, otrok moj?«