Ko vas doleti kronična bolezen

Norman C. Hill

Spoprijemanje z vsakdanjimi nadlogami nam lahko pomaga, da smo vse bolj usmiljeni, sočutni in odporni.

Slika

roki enega človeka držita roko drugega

Preden je moja mati zaradi izčrpavajoče bolezni umrla, se je pogosto smejala in rekla: »Nihče od nas ne bo od tu prišel živ, zato iz tega, kar imamo, potegnimo največ.«

To je bilo, ko je imela dobre dneve. In v življenju je imela veliko dobrih dni.

Imela pa je tudi dneve, ki niso bili tako vedri. Takrat je govorila: »Sprejmi vse, kar ti pride naproti, in poglej, če še vedno lahko narediš kaj dobrega v svetu.«

Ljudje na splošno živijo precej dlje kakor v preteklosti.¹ A čeprav živimo dlje, bomo precej verjetno imeli kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen, Parkinsonova bolezen, rak, depresija, Alzheimerjeva in še bi lahko naštevali. Kako bi se torej morali odzvati, ko vas doleti kronična bolezen?

Nadaljujte v veri

»Z izzivi se soočite, naj pride, kar pride,« pravi brat, ki je prisiljen vzeti bolniško, medtem ko se njegova žena vrne v službo, da bi preživljala njuno družino. Verjame, da si vse prepogosto nadenemo vesel obraz, kar nam preprečuje, da bi predelali svoja čustva oziroma izboljšali svoj pogled. »Namesto, da bi nadaljevali v veri, stagniramo, ko čakamo na čudež, oziroma godrnjamo, ko se ta ne zgodi,« pravi. Tega se loteva tako, da posluša svete spise in generalnokonferenčne govore in se po telefonu pogovarja s prijatelji in družino.

»Vsakdanje stvari so tisto, kar me lahko potre«, pravi sestra, katere mož ima kronično bolezen. »Mojemu možu se zdravje ne bo nikoli izboljšalo. S tem sem se sprijaznila. Toda mučno rutinsko delo, dolgočasne naloge so duševno, telesno in duhovno utrujajoče.« Ceni obiske skrbnih sester. »Ko prideta, mi zares polepšata dan.«

»Včasih z ženo pozabljava stvari in se jeziva drug na drugega,« pravi neki drugi ostareli brat. »Potrta sva, ker sva tako pozabljiva, in kasneje še posebej obžalujeva besede, ki si jih izrečeva.« Naučila sta se pisati na listke, kar jima pomaga, da ne pozabita. Drug drugemu dovolita, da si vzameta čas, da se umirita, preden spregovorita. »In,« pravi, »še bolj sva spoznala pomembnost izrekanja besed ‘hvala’ in ‘rad te imam’.«

Neki drugi starejši par se je preživljal z nizko pokojnino, dokler se cena njunih zdravil ni podvojila. Zahvaljujoč družinskim članom in njunemu oddelku je bilo za njune potrebe poskrbljeno. »Sprva nama je bilo neprijetno prositi za pomoč, zlasti otroke,« je dejal brat. »A vsi so navdušeno pomagali.«

Slika

Jezus ozdravi moškega

J. Kirk Richards: detajl slike Ozdravil je veliko različnih bolezni; kopiranje prepovedano

Predlogi in opažanja

Sledi nekaj predlogov in opažanj tistih, ki se spoprijemajo s kronično boleznijo:

Tisti, ki se obrnejo na Odrešenika, bodo našli upanje. »Mislil sem, da nihče ne more razumeti, kaj prestajam,« pravi brat s sindromom kronične utrujenosti. »Potem sem neke nedelje, ko sem vzel zakrament, spoznal, da Odrešenik razume moje trpljenje. Vedel sem, da lahko vzdržim tako, da se mu približam.« (Gl. Alma 7:11–12, Nauk in zaveze 121:8, 122:8.)
Sočutje poglobi tisti, ki bo »dobro prenesel« (gl. Nauk in zaveze 121:8). »H komu se v času bolečine in nesreče obračamo po pomoč in tolažbo? /…/ Obstajajo moški in ženske, ki trpijo in zaradi svoje izkušnje s trpljenjem prinašajo bogastva svojega sočutja in sožalja kot blagoslov za tiste, ki to zdaj potrebujejo. Ali bi to zmogli, če sami ne bi trpeli?«²
Zdržite vsak dan posebej. »Pred nekaj leti je bila bolečina tako huda, da nisem videla, kako bi to lahko še prenašala. Imela sem samomorilne misli,« pravi sestra, ki trpi za multiplo sklerozo. Šla je v bolnišnico na oddelek za mentalno zdravje. Med svetovanjem je njeno vodilo postalo, ne le, da naj »zdrži do konca« (1 Nefi 22:31), ampak naj raje »zdrži do konca dneva«.
Razvijte nova zanimanja in se domislite novih načinov služenja. Namesto, da žalujete nad tem, česar ne morete več početi, odkrijte nove strasti. Sestra z multiplo sklerozo je ugotovila, da ne more več delati stvari, ki jih je prej imela rada, denimo jahati ali igrati softballa. Namesto tega se je naučila kaligrafijo. Zdaj uporablja svoj novoodkriti talent, da za svojo družino ustvarja rokopise Mormonove knjige v lepi pisavi.

Ko kronična bolezen postane življenjsko dejstvo, to zares predstavlja izziv. Ampak z vero, upanjem v Kristusa in željo, da bi še naprej služili, se spopadali z vsakdanjimi nadlogami, smo lahko vse bolj usmiljeni, sočutni in odporni.

Avtor živi v Utahu v ZDA.