Fantu stoj ob strani

Ross J. Davidson ml., Teksas, ZDA

Moj oče je, potem ko mu je med mojo posvetitvijo v duhovništvo spregovoril Duh, spremenil življenje.

V Cerkvi sem postal dejaven, ko je moj stric Bill moji sestri in mene odpeljal v Osnovno. Moja učiteljica v Osnovni, Jean Richardson, je bila prijazna materinska oseba. Všeč so mi bili ona in moji novi cerkveni prijatelji, ki so bili z mano veliko bolj prijazni kot otroci v moji soseski. Tako sem se odločil, da ostanem.

Ko se je bližal moj dvanajsti rojstni dan, mi je škof Dal Guymon predlagal, naj prejmem Aronovo duhovništvo in postanem diakon. Nisem bil čisto prepričan, kaj to pomeni, vendar sem privolil. Potem je rekel: »Kaj če bi prosil svojega očeta, naj te naslednjo nedeljo pripelje sem, in te bomo posvetili?«

Oče in njegova družina so prenehali hoditi v cerkev, ko mu je bilo kakih trinajst let. Kot odrasel moški je večino vikendov prebil v lokalnih barih ali na muharjenju. Med drugo svetovno vojno in korejsko vojno je služil v mornarici ZDA. Kadil je cigare, pil in preklinjal, a v našem mestecu v Montani je bil znan po tem, da je bil pošten in pravičen.

Ko me je oče naslednjo nedeljo peljal v cerkev, je bil to velik dogodek. Ko je prišel čas, me je škof Guymon poklical gor in mi rekel, naj se usedem na stol. Več moških – vendar ne moj oče – mi je na glavo položilo roke in izvedlo uredbo.

Na sebi sem čutil težo več velikih rok. Oče, ki je sedel na klopi nekaj metrov stran, je čutil drugačno težo – v svojih prsih. Spregovoril mu je glas, rekoč: »Naslednjič, ko se bo to zgodilo, moraš fantu stati ob strani.«

V tednih, ki so sledili, je oče popolnoma spremenil svoje življenje in začel vsako nedeljo hoditi v cerkev. Kmalu je Cerkev postala osrednje žarišče našega družinskega življenja.

Oče je postal svetovalec mojega diakonskega, učiteljskega in duhovniškega zbora, moj učitelj v Nedeljski šoli in moj košarkarski, softballski in odbojkarski trener. Ko sva bila družabnika za hišno poučevanje, je oče pomagal drugim moškim in družinam, da so ponovno postali dejavni v Cerkvi.

Z očetovo pomočjo sem doživel svojo osebno in preobražujočo spreobrnitev. Odtlej skušam biti razumevajoč do mož, ki bi se nemara tako kakor moj oče odzvali na povabilo, naj postanejo najboljši očetje, kar lahko.

Za večno bom hvaležen za to, kar so pred šestdesetimi leti storili zame moj stric Bill, prijazna učiteljica v Osnovni, modri škof in moj oče.