Po sledeh božanskega načrta v naši »neidealni« družini

Jenet Erickson

Izredna profesorica na oddelku za cerkveno zgodovino in nauk na Univerzi Brighama Younga

To, da v tem življenju nimamo »idealne« družine, je lahko boleče, vendar lahko uporabimo svoje realnosti, da se približamo Odrešeniku.

mlada odrasla ženska z miselnim oblačkom družine

Nič ne prinese globljih občutkov smiselnosti, radosti, hrepenenja in bolečine kot odnosi, ki so najpomembnejši za naše izkušnje v tem življenju – naši družinski odnosi. In ker so ti odnosi tako zelo pomembni, so bili voditelji Cerkve navdihnjeni, da so napisali dokument »Družina: Razglas svetu.«¹ Njegove resnice pričujejo o ljubečem Očetu, ki hrepeni po tem, da bi mi spoznali božanske vzorce, ki vodijo v večno srečo v družinskem življenju.

Predsednik Henry B. Eyring, drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, je učil: »Ker Oče ljubi svoje otroke, nas ne bo pustil ugibati o tem, kaj je najpomembnejše v tem življenju glede tega, kje bi naša pozornost lahko prinesla radost ali kje bi naša ravnodušnost lahko prinesla žalost.«² To vključuje vrsto svetih družinskih vlog, ki jih lahko imamo v tem življenju: hči ali sin, sestra ali brat, mati ali oče, teta ali stric, babica ali dedek.

Resnice v razglasu o družini osvetlijo pot do »večnega ideala«, ki si ga številni od nas močno želijo – močne, srečne večne družinske odnose. Težava je v tem, da živimo v »realnosti smrtnika«. In ta prepad med »realnim« in »idealnim« je lahko boleč. Včasih namesto, da bi na to gledali kot na luč, ki nas vodi, morda razglas o družini celo doživljamo kot ganljivi opomnik tega, kje nam je »spodletelo«, da bi dosegli »ideal«.

Morda hrepenimo po zakonski zvezi, a se nam ta ne zdi možna.
Morda smo se poročili in prestali hudo ločitev.
Morda hrepenimo po otrocih, ki jih ne moremo imeti.
Morda smo doživeli zlorabo v družinski odnosih, v katere smo zaupali.
Morda smo izkusili hudo bolečino zaradi odločitev ljubljenih družinskih članov.
Morda se čutimo razdvojene navkljub našim najboljšim prizadevanjem, da bi vzpostavili enotnost med svojimi ljubljenimi.
Nemara se celo počutimo razočarano zaradi neizpolnjenih hrepenenj in obljub.

Dejansko bomo vsi poznali izzive, bolečine in žalost v družinskem življenju – nekateri bolj kot drugi. Do neke mere bomo vsi odstopali od idealnih vzorcev, opisanih v razglasu o družini.

Česar se morda ne zavedamo, je božanski načrt v tej realnosti.

Poiščimo Odrešenika in se mu podvrzimo

Kot samska ženska, ki je leta hrepenela po zakonski zvezi in otrocih, sem želela in verjela, da je temeljni namen mojega življenja ta, da dosežem ideale družinskega življenja, ki so opredeljeni v razglasu o družini. A navkljub mojim iskrenim prizadevanjem se mi je zdelo, da jih ne morem uresničiti tako, kot sem mislila, da bi se morali. Ta trud je bil mučen.

Tistikrat nisem mogla videti čudežnega dela, ki ga je v mojem srcu zaradi tega trpljenja uresničeval Gospod.

Ko pogledam nazaj, vidim, da so moja neizpolnjena hrepenenja igrala sveto vlogo pri tem, da se je moje srce obrnilo k Odkupitelju, da sem iskala mir in vodstvo, ki ju da le on, in poglobila svoje zaupanje v njegovo popolno ljubezen in vsemogočno moč. Vsakdanja molitev in preučevanje svetih spisov, zlasti besed generalne konference, sta postala rešilna bilka upanja in usmeritev. Čutila sem potrebo, da se zatečem k besedam svojega patriarhalnega blagoslova – in drugih duhovniških blagoslovov – da bi našla ljubezen in navodila, ki jih je meni osebno namenil moj večni Oče.

Ko sem Gospodu izlila srce, celo ko sem bila pred skušnjavo, da se zagrenjena obrnem stran, so mi v misli in srce prišli sveti vtisi, ki so me pomirili, da Gospod ve, kje sem, da ima moje življenje čudovit načrt in da mu lahko zaupam. Zavezna pripadnost³ Odkupitelju je postala kanal globokega miru in radosti, ki presega vse druge vire izpolnitve ali sreče.

Uvidela sem, da čeprav sem verjela, da je namen mojega življenja ta, da dosežem svoje sanje o idealni družini, mi je Gospod omogočal to, kar je starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov imenoval temeljni namen zemeljskega življenja. Z navajanjem kralja Benjamina je pojasnil: »Morda je temeljni namen ta, /…/ da postanemo ‘sveti zaradi odkupne daritve Gospoda Kristusa’, kar bo od nas zahtevalo, da postanemo ‘kot otrok, ubogljiv, krotak, ponižen, potrpežljiv, navdan z ljubeznijo, pripravljen podvreči se vsemu, kar se Gospodu zdi prav mu zadati, prav kakor se otrok podvrže svojemu očetu’.«⁴

Moja potreba po Odrešenikovi pomoči in moči me je pripeljala do tega, da sem iskala in izkusila njegovo srce predanosti, krotkosti, ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. Pri tem me je njegova vsemogočna moč spremenila. In v resnici sem si prav to najbolj želela. To, kar se je zdelo tako »neidealno«, je dejansko tlakovalo pot najlepšemu »idealu«.

Moj prijatelj in sodelavec Ty Mansfield je opisal podobno resnico. Ty je bil kot moški, ki je izkusil istospolno privlačnost, priča duhovni rasti, do katere lahko pride, če svoje življenje zasidramo k Jezusu Kristusu in mu voljno predamo celotno srce in mu dopustimo, da vse težke izkušnje posveti v naše dobro. Za Tyja se je to začelo, ko ga je Duh učil: »Bog me ne glede na to, ali se bom kdaj poročil, neskončno ljubi in sprejema. Odgovoren sem bil, da še naprej živim vsak dan posebej, medtem ko iščem vodstvo Svetega Duha in mu sledim.«⁵ In sčasoma je zaupanje v Boga Tyja pripeljalo do tega, da je s svojo ženo sklenil radostno, lepo, večno zakonsko zvezo.

Razvijmo tesnejši odnos z Odrešenikom

Nazadnje sem se tudi jaz poročila, potem ko sem se spraševala, če se sploh kdaj bom. A potreba, da sem globoko zasidrana v Jezusu Kristusu, se je v letih, odkar sem se pečatila k svojemu možu, samo nadaljevala, če ne celo povečala. Ponovno sem ga začela iskati za mir, ko sem se borila z neplodnostjo. Nisem vedela, kako bom v družinskem življenju brez otrok sploh lahko občutila radost, za katero sem upala. A celo potem, ko sva bila z možem blagoslovljena z dvema otrokoma, sem se pogosto osredotočala na svoje šibkosti kot mama. Četudi sem končno imela, kar sem si vselej želela, se je zdelo, da se prepad med »idealnim« in »realnim« nekako poglablja.

Te okoliščine so me spodbudile, naj ponovno premislim o namenu zemeljskega življenja in božansko določenem postopku, preko katerega rastemo. Morda namen življenja dejansko ni v tem, da dosežemo idealno družino. Morda ideal v tem življenju sploh ne obstaja. Namesto tega je družina morda priložnost za napredek.

Pravzaprav morda realnost, ki se zdi tako boleče »daleč od ideala«, dejansko izpolni sveti namen spodbujanja rasti, ki jo potrebujemo, da dejansko živimo »idealne« odnose. Morda je moč v dejstvu, da nas globok prepad med realnim in idealnim vabi v tesnejši odnos z Jezusom Kristusom, ki pri tem ozdravi in posveti, kar se zdi strto, utrjuje modrost, moč in ljubezen. Zaradi njegove milosti in odkupitve ter njega samega lahko čudežno postanemo takšni ljudje v takšnih odnosih, za kar smo si prizadevali v nebesih.

Začela sem verjeti, da »popolnost« v družinskih odnosih dejansko ni možna za nikogar – vsaj v tem življenju ne. Toda iskrenost, načelnost in pristna bližina so. Hlinjenje ali pričakovanje popolnosti bo dejansko oviralo pristno bližino z Bogom, našimi družinami in drugimi. Če pa bomo namesto tega dopustili, da nas Kristus, naše družine in drugi dejansko vidijo take, kakršni smo, vključno s tem, kar je »daleč od idealnega«, lahko v svoje življenje privabimo Božjo posvečujočo moč. Izkusimo lahko čudežno moč Boga, da razreši nerešljivo, nas navda s svojo ljubeznijo in nas spremeni v ljudi, ki imajo z njim in svojimi ljubljenimi tesnejše odnose.

Morda je najsvetejši namen družinskega razglasa ta, da nam zatrdi, da je zaradi Jezusa Kristusa »idealna« družina lahko večna usoda za vsakogar od nas.

Kot ljubljeni sinovi in hčere nebeških staršev vsi spadamo v večno družino. Naša edinstvena izkušnja v tem življenju je bistveni del Očetovega načrta, ki nam pomaga, da napredujemo in »nenazadnje spoznamo [svojo] božansko usodo kot dediči večnega življenja«⁶ – enakega čudovitega življenja, ki ga doživlja on, ne glede na to, kako drugačno je od tega, kar se zdaj zdijo naše družinske izkušnje. Starešina D. Todd Christofferson je dejal: »Odkupna daritev Jezusa Kristusa je predvidela in bo naposled poravnala vsa prikrajšanja in izgube tistih, ki se obračajo k njemu. Nikomur ni vnaprej določeno, da bo prejel manj od vsega, kar ima Oče za svoje otroke.«⁷

Prav kakor je Gospod obljubil Jakobu sredi izzivov njegove »daleč od idealne« družine, nam njegov zavezni odnos z nami zagotavlja: »Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil.« (1 Mojzes 28:15) Ko mu sledimo, ne glede na to, kakšne so naše nepopolne realnosti, nas Gospod ne bo »izpustil«, dokler ne bomo postali vse, kar želimo postati, zavezani v družinskih odnosih veličastne večne radosti.