»Kako božanska istovetnost vpliva na to, kam pripadamo in kaj postajamo«, Liahona, mar. 2023.
Kako božanska istovetnost vpliva na to, kam pripadamo in kaj postajamo
Ko bomo prednost dali svojemu odnosu z Bogom in naši poti učenca Jezusa Kristusa, bomo našli radost v svoji božanski istovetnosti, pridobili trajen občutek pripadnosti in nenazadnje dosegli svoj božanski potencial.
Ameriško združenje psihologov opredeljuje pripadnost kot »občutek sprejetosti in odobravanja skupine«.1
Na žalost pa vsi ne občutimo pripadnosti in včasih skušamo prilagoditi to, kdo smo, zato da bi bili sprejeti. »Vsi se želimo vključiti,« pojasni Joanna Cannon, britanska psihiatrinja. »Da bi to dosegli, pogosto predstavimo malce drugačno različico tega, kdo smo, odvisno od okolja in v čigavi družbi smo. Morda imamo številne ‘različice’ sebe – za službo ali doma ali celo za splet«.2
Pomembno je omeniti, da obstaja razlika med vključenostjo in pripadnostjo. Brené Brown, ameriška raziskovalka in avtorica, je dejala: »Vključenost in pripadnost nista isto. Pravzaprav je vključenost ena največjih ovir pripadnosti. Pri vključenosti gre za ocenitev situacije in da postanete to, kar morate postati, če želite biti sprejeti. Po drugi strani pa pripadnost od nas ne zahteva, da spremenimo to, kdo smo; zahteva, da smo, kar smo.«3
Poznavanje svoje božanske istovetnosti je bistveno za pravo pripadnost; sicer bomo svoj čas in prizadevanja tratili za prilagajanje, da bi bili sprejeti tam, kjer ne cenijo naše večne narave oziroma se z njo ne skladajo. Poleg tega to, kam se odločimo pripadati, lahko povzroči spremembe v naših vrednotah in obnašanju, ko se prilagajamo skupinskim normam in merilom. Sčasoma to, kam se odločimo pripadati, vpliva na to, kdo postanemo.
Skratka, sprejemanje svoje božanske istovetnosti vpliva na to, kam želimo pripadati, in naš izbrani kraj pripadnosti vodi do tega, kdo na koncu postanemo.
Božanska istovetnost
Vsi smo živeli z Bogom v predzemeljskem življenju (gl. Nauk in zaveze 93:29, 138:55–56). Ustvarjeni smo bili po njegovi podobi – moški in ženska (gl. 1 Mojzes 1:27). Bog je za nas pripravil načrt, da mu postanemo podobni (gl. Nauk in zaveze 132:19–20, 23–24). Njegov načrt sreče vključuje, da pridemo na zemljo, da prejmemo snovno telo, pridobimo znanje in se nenazadnje vrnemo v svoj nebeški dom, da bomo živeli z njim v večni radosti (gl. 2 Nefi 2, 9, Abraham 3:26). Bog je razodel: »[T]o je moje delo in moja slava – da uresničim človekovo nesmrtnost in večno življenje.« (Mojzes 1:39) Neverjetno je, da smo mi njegovo delo in slava! To nekaj pove o tem, kako neprecenljivo vredni in dragoceni smo zanj.
Glede na to, da je na zemlji na milijarde ljudi, je nekaterim morda težko sprejeti, da Bog skrbi za vsakega od nas. Pričujem, da pozna vsakega od nas in da se prav tako zaveda, kaj delamo, kje smo, in pozna celo »misli in vzgibe« naših src (Alma 18:32). Bog nas nima le »prištete« (Mojzes 1:35), ampak nas tudi popolno ljubi (gl. 1 Nefi 11:17).
Nebeški Oče nam zaradi svoje popolne ljubezni do nas želi dati vse, kar ima (gl. Nauk in zaveze 84:38). Konec koncev smo njegove hčere in sinovi. Želi, da postanemo kakor on, delamo, kar dela on, in da izkusimo radost, ki jo izkuša on. Ko odpremo svoje srce in um za to resnico, sam »Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu« (Rimljanom 8:16–17).
Razlike tega življenja
V predsmrtnem življenju smo hodili z Bogom, poslušali njegov glas in čutili njegovo ljubezen. Od takrat pa smo šli skozi tančico pozabe v to življenje. Nič več nimamo popolnega spomina na naše prejšnje življenje. Pogoji tega zemeljskega okolja otežujejo, da bi zaznavali svojo božansko naravo in pripadnost, ki smo ju bili deležni v svojem nebeškem domu.
Na primer, če se preveč osredotočamo na svoje genetske in okoljske razlike, je lahko ovirana naša povezava z Bogom. Nasprotnik skuša te razlike izrabiti, da bi nas odvrnil od našega skupnega božanskega porekla. Drugi nam dajejo oznake, včasih pa jih prevzemamo celo sami. Nič ni samo po sebi narobe, če se poistovetimo z drugimi na osnovi posvetnih značilnosti; pravzaprav, številni od nas najdemo radost in podporo pri ljudeh s podobnimi lastnostmi in izkušnjami. Kadar pa pozabimo na svojo osnovno istovetnost Božjih otrok, se lahko tistih, ki so drugačni od nas, pričenjamo bati, jim ne zaupamo ali pa nanje gledamo zviška. Takšna naravnanost pogosto privede do razkola, diskriminacije in celo uničenja (gl. Mojzes 7:32–33, 36).
Ko se spomnimo svoje božanske dediščine, nam naše razlike v življenju nudijo lepoto in bogastvo. Sebe vidimo kot brate in sestre, navkljub našim razlikam. Spoštujemo drug drugega in se drug od drugega učimo. Prizadevamo si zagotoviti varne kraje, kjer bi drugi pripadali, zlasti če se njihove značilnosti in izkušnje razlikujejo od naših. Bogu smo hvaležni za raznolikost njegovih stvaritev.4
Čeprav naša genetika in okolje vplivata na naše izkušnje v tem življenju, nas te ne opredeljujejo. Smo Božji otroci s potencialom, da mu postanemo podobni.
Pripadnost preko Jezusa Kristusa
Bog je, vedoč, da se bomo v tem življenju soočili s precejšnjimi izzivi, pripravil in poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, da bi nam pomagal te ovire premagati. Kristus nam ponuja pomoč pri ponovni vzpostavitvi zaupnega odnosa, ki smo ga z Bogom imeli v predzemeljskem življenju. Kristus je pojasnil: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (Janez 14:6, gl. tudi Janez 3:16–17)
Kristus nam je vselej voljan pomagati. Pripadamo njemu (gl. 1 Korinčanom 6:20) in hrepeni, da pridemo k njemu. Odrešenik s svojimi besedami obljublja: »V srcu trdno odločen pridi k meni in sprejel te bom.« (3 Nefi 12:24)
Kako torej pridemo h Kristusu v srcu trdno odločeni?
Prvič, sprejmemo ga kot našega Odrešenika in Odkupitelja. Prepoznamo Božjo veličino, naše izgubljeno in padlo stanje in to, da smo za odrešitev povsem odvisni od Jezusa Kristusa. Želimo, da bi nas poznali po njegovem imenu (gl. Mozija 5:7–8), želimo biti njegovi učenci »preostanek vseh svojih dni« (Mozija 5:5).
Drugič, h Kristusu pridemo v srcu trdno odločeni tako, da z Bogom sklenemo svete zaveze in jih spolnjujemo (gl. Izaija 55:3). Zaveze sklenemo z odrešilnimi in povzdigujočimi uredbami evangelija Jezusa Kristusa, ki se jih izvaja z duhovniškim polnomočjem.
Sklepanje in spolnjevanje zavez nas ne le veže k Bogu in njegovemu Sinu, ampak nas tudi medsebojno povezuje. Pred leti smo z družino obiskali Kostariko in se udeležili zakramentnega sestanka v krajevni cerkveni enoti. Ko smo vstopili, nas je več članov toplo pozdravilo. Na sestanku smo z maloštevilnim občestvom zapeli zakramentno hvalnico. Gledali smo, kako sta duhovnika pripravila zakrament, in potem poslušali, ko sta izrekla zakramentni molitvi. Ko so nam podali kruh in vodo, me je prevzela Božja ljubezen do vsakega od teh sovaruhov zavez. Pred tem sestankom nisem srečal nobenega od njih, vendar sem občutil enotnost in sorodnost z njimi, saj smo Bogu vsi dali iste obljube, ki si jih prizadevamo držati.
Ko z Bogom sklenemo svete zaveze in si jih prizadevamo spolnjevati, začenjamo doživljati večji občutek pripadnosti, kot ga lahko dosežemo s pripadnostjo katerikoli zemeljski ali posvetni skupini.5 Nismo »več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Efežanom 2:19).
Zavedam se, da nekateri med nami zaradi človeških okoliščin ne bodo imeli priložnosti, da bi v tem življenju prejeli vse uredbe in sklenili vse zaveze.6 V takšnih primerih Bog prosi, naj storimo vse, kar lahko« (2 Nefi 25:23), da sklenemo zaveze, ki so nam na voljo, in jih spolnjujemo. Potem obljublja, da nam bo dal priložnost, da bomo v naslednjem življenju prejeli vse preostale uredbe in zaveze (gl. Nauk in zaveze 138:54, 58). Omogočil nam bo, da bomo prejeli vsak blagoslov, ki ga ima za svoje otroke (gl. Mozija 2:41).
Postanimo kakor nebeški Oče in Jezus Kristus
Bog se radosti, ko občutimo ljubezen, enotnost in moč, ki izhajajo iz globokega občutka pripadnosti njemu, njegovemu Sinu in tistim, ki jima sledijo. Vendar ima za nas veliko večje načrte! Čeprav nas vabi, naj pridemo takšni, kot smo, si zares želi, da postanemo takšni, kot je on.
Sklepanje in spolnjevanje zavez nam ne le pomaga, da pripadamo Bogu in Kristusu, ampak nam tudi daje moč, da jima postanemo podobni (gl. Nauk in zaveze 84:19–22). Ko spolnjujemo zaveze, povezane z odrešilnimi in povzdigujočimi evangelijskimi uredbami, v naše življenje lahko priteka Božja moč. Na pot zavez lahko gledamo kot na nekakšen božanski pripravniški program. Ko sklepamo in spolnjujemo zaveze z Bogom, se urimo v razmišljanju, obnašanju in ljubezni, značilni zanj. Malo po malo, z njegovo pomočjo in močjo, mu lahko postanemo podobni.
Bog hrepeni po tem, da bi se njemu in njegovemu Sinu pridružili pri uresničevanju človekove nesmrtnost in večnega življenja (Mojzes 1:39). Vsakemu od nas je odmeril čas na tej zemlji, duhovne darove in svobodno voljo, da jih uporabljamo pri služenju drugim. Mi smo njegovi sinovi in hčere in zanj moramo opraviti pomembno delo (gl. Mojzes 1:4, 6).
Da bi bili uspešni pri njegovem delu, se moramo obrniti navzven in se naučiti postavljati Boga na prvo mesto in potrebe drugih pogosto postaviti pred svoje. Osredotočenost navzven zahteva osebno žrtvovanje (gl. Nauk in zaveze 138:12–13), prinaša pa tudi več smisla v naša življenja in nudi veliko radost (gl. Alma 36:24–26).
Ko se vključimo v Božje delo, ne pripadamo le kot člani skupine; natančneje, postanemo pravi partnerji z Bogom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. Ni boljšega občutka kot je ta, da vemo, da nam Bog dovolj zaupa, da dela preko nas, da bi drugim uresničil večno življenje.
Tri povabila
Za konec izrekam tri povabila, ki nam lahko pomagajo pridobiti radosten in trajen občutek istovetnosti in pripadnosti ter nam omogočijo, da dosežemo svoj božanski potencial.
1. Vabim nas, da damo prednost svoji božanski istovetnosti Božjih hčera in sinov. To pomeni, da svojo lastno vrednost utemeljimo na svojem božanskem poreklu. Prizadevamo si utrditi odnos z Bogom preko molitve in preučevanja svetih spisov, posvečevanja sabata in tempeljskega čaščenja in morebitnih drugih dejavnosti, ki nam v življenje prikličejo Svetega Duha in okrepijo našo vez z Bogom. Pustimo, da v našem življenju zmaga Bog.7
2. Vabim nas, da Jezusa Kristusa sprejmemo za svojega Odrešenika in da svojo pot Kristusovega učenca postavimo nad vse druge premisleke. To pomeni, da prevzamemo Kristusovo ime in da želimo, da bi nas poznali kot njegove privržence. Vsak dan si prizadevamo za njegovo odpuščanje in njegovo moč. Sklenemo zaveze in jih spolnjujemo. Prizadevamo si, da bi mu postali podobni.
3. Vabim nas, da se vključimo v Božje delo tako, da pomagamo drugim priti h Kristusu in uresničiti večno življenje. To pomeni, da pomagamo drugim, da bi uvideli svojo božansko istovetnost in občutili pripadnost. Odkrito spregovorimo o radosti, ki jo najdemo v Jezusu Kristusu in njegovem evangeliju (gl. Alma 36:23–25). Prizadevamo si pomagati drugim, da bodo z Bogom sklenili svete zaveze in jih spolnjevali. Iščemo Božje vodstvo, da bi vedeli, koga lahko blagoslovimo in kako naj to storimo.
Če bomo svojemu odnosu z Bogom in poti učenca Jezusa Kristusa dali prednost, obljubljam, da bomo našli radost v svoji božanski istovetnosti, dosegli trajni občutek pripadnosti in nenazadnje dosegli svoj božanski potencial.
Iz nagovora na duhovnih minutah, »Divine Identity, Becoming, and Belonging«, na Univerzi Brighama Younga na Havajih 25. maja 2022.