Vedno si vedel

José G. Franco, Utah, ZDA

Dobil sem pričevanje o obnovljenem evangeliju, vendar mi je po pogodbi kot duhovniku druge cerkve ostalo še deset mesecev dela.

Ko mi je bilo približno devet let, sem imel hud zobobol. Bolečina je postala neznosna, a nismo imeli denarja, da bi šel k zobozdravniku. Tistikrat sem živel s svojo angelsko babico v Mehiki.

S solzami v očeh me je vprašala: »Ali verjameš v Jezusa in da ti lahko pomaga?«

Pritrdil sem. Rekla mi je, naj grem v sosednjo sobo, pokleknem in molim za čudež. V molitvi sem izlil svoje srce, vendar se ni nič zgodilo. Razočaran sem, kar sem mogel, odprl usta in izmolil v drugo. Bolečina je kmalu izginila! Ko sem stekel k babici, da bi ji to povedal, sem jo našel na kolenih, ko je Boga prosila, naj pomaga njenemu vnučku. Nikdar ne bom pozabil tistega prizora in svoji babici sem hvaležen.

Sledile so druge duhovne izkušnje.

Ko sem dopolnil štirinajst let, sem se preselil v Teksas v ZDA, da bi se pridružil staršem in sorojencem. Poiskal sem krajevno cerkev in začel redno hoditi tja. Zaradi svojih izkušenj z Bogom sem hotel oznanjati njegovo ime in evangelij vsakomur, ki mi je hotel prisluhniti. Pri petnajstih sem se vpisal v šolo za duhovnike, da bi postal duhovnik. Dve leti sem pred in po pouku in konec tedna hodil na predavanja o Svetem pismu.

Nekega jutra sem na srednji šoli v fantovski garderobi zaslišal hrup. »Ti Mormon!« se je nekdo zadrl. Tega termina še nikdar dotlej nisem slišal, a zvenelo je kot žaljivka.

Kasneje sem izvedel, da so se drli na mojega dobrega prijatelja Dereka.

»Žal mi je, da so te zmerjali z Mormonom,« sem rekel.

Derek se je nasmehnil in vprašal: »Ne veš, kaj je Mormon, kajne?«

Povedal mi je, da je to vzdevek za člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

»Ali si torej kristjan?« sem vprašal.

Ko je rekel da, sem bil vesel, ker sem vedel, da imava skupno vero v Jezusa Kristusa.

»Ali si vprašal Boga?«

»Kdo so ti Mormoni,« sem se spraševal, »in kaj verjamejo?«

Šel sem na splet in izvedel. Po nekaj minutah sem sklenil, da prijatelj navsezadnje ni kristjan in da bo šel v pekel. Zato sem si zadal, da ga bom rešil.

V naslednjih dveh letih sem prebral vsako knjigo, ki sem jo našel o Cerkvi, vključno s celotno Mormonovo knjigo – dvakrat. Prav tako sem se sestal z Derekom in rednimi misijonarji, da bi jim pomagal.

Ko sem dopolnil sedemnajst let, sem diplomiral na šoli za duhovnike, posvetili so me za duhovnika in postal sem pastor majhne fare v Teksasu. Dva meseca po posvetitvi sem se spet pogovarjal z misijonarjema.

Eden od njiju me je vprašal: »Prebral si Mormonovo knjigo, poslušal si vse lekcije, ki jih imamo ponuditi, ampak ali si vprašal Boga, ali najino sporočilo izpričuje resnico? Saj bi prepoznal njegov odgovor, kajne?«

»Seveda,« sem ponosno odgovoril.

»Na to gledam tako, da nimaš kaj izgubiti,« je odvrnil misijonar. »Če boš Boga vprašal, ali je to, kar verjame tvoj prijatelj, res, in Bog reče ne, potem boš izpolnil svoje poslanstvo, zaradi katerega si se podal na to potovanje. Če pa reče, da najino sporočilo izpričuje resnico, potem razmisli, koliko bi lahko pridobil.«

O tem nisem nikdar tako razmišljal. Tisti večer sem po branju Moronija 10:3–5 v svoji sobi pokleknil. Kar mi je Bog odgovoril, je bilo preprosto, vendar prodorno. Z mirnim, tihim glasom mi je odgovoril: »Vedno si vedel.«

Novo poglavje mojega učenstva

Kaj pa naj zdaj s svojim služenjem, ko imam pričevanje o obnovljenem evangeliju? Po moji pogodbi duhovnika mi je še vedno ostalo deset mesecev. Potem ko sem veliko molil in se posvetoval z Bogom, sem se odločil, da bom služenje končal. Nadaljnjih deset mesecev sem še naprej oznanjal tradicionalne svetopisemske resnice, a sem po možnosti dodal vidik obnovljenega evangelija. Ljudje so se na tiste resnice odzvali in moja čredica dvajsetih je prerasla na skoraj sto petdeset ljudi.

Ko sem izpolnil pogodbo, so mi ponudili stalno službo, a vedel sem, da je čas, da se krstim v Cerkvi. Bil je čas, da na svojem potovanju učenstva odprem novo poglavje.

Ko sem to povedal članom svoje družine, niso bili veseli – sprva. A tri mesece potem, ko sem se pridružil Cerkvi, sem krstil mater in dva sorojenca. Potem ko sem služil redni misijon v Oklahoma Cityju v misijonu Oklahoma, sem krstil svojo mlajšo sestro.

Če kdo vpraša, zakaj sem spremenil vero, vedno odgovorim: »Nisem spremenil svoje vere – še vedno sem vdan kristjan. Temveč sem preprosto okrepil svoj odnos z Odrešenikom, tako da sem postal krščeni član njegove Cerkve – Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Zdaj ga poznam bolj osebno in intimno kot prej zaradi obnove evangelija, Mormonove knjige, sodobnih prerokov ter svetih uredb odrešitve in povzdignjenja, ki so na voljo v templju.«

Danes imam privilegij, da delam kot redni učitelj seminarja. Svoje življenje še vedno posvečam Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju. Še vedno vsem, ki so pripravljeni prisluhniti, govorim o »velik[em] veselj[u], ki bo za vse ljudi« (Luka 2:10).