»Svoj mir vam dajem«, Liahona, mar. 2023.
»Svoj mir vam dajem«
Iste besede, ki jih je Jezus tiste viharne noči rekel Galilejskemu jezeru, sredi viharjev v našem življenju reče nam: »Utihni! Molči!«
Foto: Getty Images
Za mojo družino in zame je bila mrzla zima leta 1944 čas strahu in negotovosti. Oče je bil zdoma na zahodni fronti, mati pa se je trudila, da njeni štirje otroci ne bi bili lačni in da jih ne bi zeblo, ko je vojna pretila našemu domu na Češkoslovaškem.
Nevarnost je bila vsak dan bliže. Mati se je naposled odločila, da bomo pobegnili v Vzhodno Nemčijo k njenim staršem. Nekako ji je uspelo, da nas je vse spravila na zadnji begunski vlak, namenjen na zahod. Bližnje eksplozije, zaskrbljeni obrazi in prazni želodci so vse na vlaku opominjali, da potujemo skozi vojno območje.
Mati je neke noči, ko se je vlak ustavil, da bi natovorili zaloge, odhitela poiskat hrano. Ko se je vrnila, na njeno grozo vlaka, na katerem smo bili mi, njeni štirje otroci, ni bilo več!
Močno zaskrbljena se je v obupani molitvi obrnila k Bogu in nato mrzlično začela preiskovati temno železniško postajo. Tekla je od perona do perona, od vlaka do vlaka. Vedela je, da nas morda nikoli več ne bo videla, če bo vlak odpeljal, preden nas bo našla.
Viharji v življenju
Učenci so med Odrešenikovim služenjem na zemlji spoznali, da on lahko pomiri viharje v njihovih življenjih. Gospod je nekega večera, potem ko je ves dan na obali učil, predlagal: »Prepeljimo se na drugo stran« Galilejskega jezera (Marko 4:35).
Ko so odpluli, je Jezus poiskal mesto na čolnu, da bi se odpočil, in zaspal. Nebo je kmalu potemnelo in »nastal je /…/ velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode« (gl. Marko 4:37–38).
Ne vemo, kako dolgo so se učenci v viharju borili, da čoln ne bi potonil, a nazadnje niso mogli več čakati. V paniki so zaklicali: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« (Marko 4:38)
V življenju se vsi soočamo z nenadnimi viharji. V tem življenju preizkušenj in preverjanj smo lahko zaskrbljeni, obupani in razočarani. Srce nas boli zaradi nas samih in tistih, ki jih imamo radi. Skrbi nas in se bojimo in včasih obupamo. Takrat tudi mi lahko zakličemo: »Učitelj, ti ni mar, da sem izgubljen?«
V moji mladosti je bila ena mojih najljubših hvalnic »Master, the Tempest Is Raging« (Učitelj, vihar divja).1 Predstavljal sem si, da sem na čolnu, ko se valovi visoko dvigajo. Sledi odločilen in najlepši del hvalnice: »Vetrovi in valovi bodo poslušni tvoji volji: Utihni! Molči!« Potem sledi pomembno sporočilo: »Nobena voda ne more pogoltniti čolna, na katerem leži Gospodar oceana in zemlje in neba.«
Če v svoj čoln povabimo Jezusa Kristusa, Kneza miru, se nam ni treba bati. Vedeli bomo, da sredi viharjev, ki divjajo v nas in okrog nas, lahko najdemo mir. Jezus je potem, ko so ga učenci poklicali na pomoč, »vstal [in] zapretil vetru in rekel jezeru: ‘Utihni! Molči!’ In veter se je polegel in nastala je globoka tišina.« (Marko 4:39)
Iste besede, ki jih je Jezus tiste viharne noči rekel Galilejskemu jezeru, sredi viharjev v našem življenju reče nam: »Utihni! Molči!«
»Ne kakor ga daje svet«
Skupaj z učenci lahko vprašamo: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« (Marko 4:41)
Jezus je človek brez primere. Kot Božji Sin je bil poklican izpolniti poslanstvo, ki ga ne bi mogel nihče drug.
Odrešenik je preko odkupne daritve in na način, ki ga ne moremo v celoti razumeti, prevzel »bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste« (Alma 7:11) in »nakopičeno težo vseh grehov smrtnikov«.2
Čeprav pravici ni bil dolžan ničesar, je trpel »celotno postavo pravice« (Alma 34:16). Povedano z besedami predsednika Boyda K. Packerja (1924–2015), predsednika zbora dvanajstih apostolov: »Ničesar ni zagrešil. Vseeno je izkusil vse – vso krivdo, gorje in žalost, bolečino in ponižanje, vse umsko, čustveno in telesno trpljenje, ki ga pozna človek.«3 In vse je premagal.
Alma je prerokoval, da bo Odrešenik »prevzel /…/ smrt, da bo lahko razvezal spone smrti, ki vežejo njegovo ljudstvo; in prevzel bo njihove slabosti, da ga bo do obisti navdajala milost, po mesu, da bo po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti« (Alma 7:12).
Jezus Kristus je preko božanske obdaritve, ki je izvirala iz trpke muke, in iz ljubezni do nas plačal ceno, da bi nas odkupil, da bi nas okrepil in da bi nas rešil. Samo preko odkupne daritve lahko najdemo mir, ki si ga tako močno želimo in ga potrebujemo v tem življenju. Odrešenik je obljubil: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Janez 14:27)
Življenje in nauki Jezusa Kristusa nam ponujajo možnosti, da občutimo mir, če se le obrnemo k njemu.
Heinrich Hofmann: Kristusov obraz
Poti do miru
Jezus Kristus, ki obvladuje naravo, prav tako lahko napravi, da naša bremena postanejo lahka. Ima moč, da ozdravi posameznike in narode. Pokazal nam je pot do pravega miru, kajti on je »Knez miru« (Izaija 9:6). Mir, ki ga ponuja Odrešenik, bi lahko preobrazil ves človeški obstoj, če bi Božji otroci to dopustili. Njegovo življenje in nauki nam ponujajo možnosti, da občutimo mir, če se le obrnemo k njemu.
»Uči se od mene,« je rekel, »in poslušaj moje besede; hodi v krotkosti mojega Duha in v meni boš imel mir.« (Nauk in zaveze 19:23)
Od njega se učimo, ko se v duši dvignemo v molitvi, preučujemo njegovo življenje in nauke in stojimo »na svetih krajih« (Nauk in zaveze 87:8, gl. tudi 45:32). V Gospodovo hišo pojdite tako pogosto, kolikor le lahko. Tempelj je mirno zavetje pred vse večjimi viharji naših dni.
Moj dragi prijatelj, predsednik Thomas S. Monson (1927–2018), je učil: »Če bomo šli v [tempelj], če se bomo spominjali zavez, ki smo jih tam sklenili, bomo lahko prenesli vsako preizkušnjo in premagali vsako skušnjavo. Tempelj našemu življenju daje smisel. V dušo nam prinese mir – ne mir, ki ga dajejo ljudje, temveč mir, ki ga je obljubil Božji Sin.«4
Njegovim besedam prisluhnemo, ko prisluhnemo njegovim naukom v svetih spisih in njegovim živim prerokom, ko posnemamo njegov vzor in hodimo v njegovo Cerkev, kjer imamo prijatelje, kjer nas učijo in hranijo z dobro Božjo besedo.
V krotkosti njegovega Duha hodimo, ko ljubimo, kot je ljubil on, odpuščamo, kakor je odpuščal on, ko se pokesamo in ko svoj dom napravimo za kraj, kjer lahko občutimo njegovega Duha. V krotkosti njegovega Duha hodimo tudi, ko pomagamo drugim, ko radostno služimo Bogu in ko si prizadevamo postati »miroljubni Kristusovi privrženci« (Moroni 7:3).
Ti koraki v veri in delih vodijo k pravičnosti, nas blagoslavljajo na poti učenstva ter nam prinašajo trajni mir in smisel.
»V meni boste lahko našli mir«
Moja mama se je temne noči na pusti železniški postaji pred veliko leti soočila z odločitvijo. Lahko bi sedela in objokovala tragedijo, da je izgubila svoje otroke, ali pa z vero in upanjem prešla k dejanjem. Hvaležen sem, da je z vero premagala strah, z upanjem pa obup.
Naposled je na zakotnem delu postaje našla naš vlak. Tam smo se naposled ponovno združili. Tisto noč, in v številnih viharnih dneh in nočeh, ki so prišli, nas je materin vzor, da je prešla od vere k dejanjem, držal pokonci, ko smo upali in si prizadevali za svetlejšo prihodnost.
Danes veliko Božjih otrok ugotavlja, da so prestavili tudi njihov vlak. Njihove upe in sanje za prihodnost je odnesla vojna, pandemija ter izguba zdravja, zaposlitve, izobrazbenih priložnosti in ljubljenih. Obupani so, osamljeni in prikrajšani.
Bratje in sestre, dragi prijatelji, živimo v nevarnih časih. Narodi so zbegani, nad deželo visi sodba in in z zemlje je bil vzet mir (gl. Nauk in zaveze 1:35, 88:79). A ni potrebe, da bi bil mir vzet iz naših src, četudi moramo trpeti, žalovati ali čakati na Gospoda.
Zaradi Jezusa Kristusa in njegove odkupne daritve bodo naše molitve uslišane. Čas pripada Bogu, a pričujem, da se bodo naše pravične želje nekoč uresničile in da nam bo za naše izgube povrnjeno, če bomo uporabljali božanski dar kesanja in ostali zvesti.5
Ozdravljeni bomo – telesno in duhovno.
Pred sodnim stolom bomo stali čisti in sveti.
V sijajnem vstajenju se bomo združili z ljubljenimi.
Da bi bili medtem deležni tolažbe in spodbude, ko se zanašamo na Odrešenikovo obljubo, »da [bomo] imeli mir v [njem]« (Janez 16:33).