»Judovski pogrebni običaji«, Liahona, mar. 2023.
Judovski pogrebni običaji
Lazar, Marta in Marija so bili sorojenci, ki so živeli v mestu Betanija. Bili so Odrešenikovi prijatelji in ob številnih priložnostih jih je obiskal. Jezus je v določenem trenutku svojega delovanja iz Judeje, kjer se je nahajala Betanija, odšel, ker so ga Judje v tistem področju hoteli ubiti (gl. Janez 10:39–40). Lazar je v Jezusovi odsotnosti zbolel, umrl in so ga po judovski navadi pokopali (gl. Janez 11:1–17).
To je nekaj običajev, ki so jih verjetno upoštevali ob Lazarjevi smrti in pokopu.
Potem ko je nekdo umrl, so mu zaprli oči. Telo so umili z dišavami, kot so narda, mirta in aloa (gl. Luka 23:56, Janez 19:38–40).
Ilustriral: Noah Regan
Telo so ovili v prt in ga odnesli k družini domov, kamor so lahko prišli sorodniki in sosedje (gl. Apostolska dela 9:37).
Navadno so v osmih urah po smrti telo v grob odnesli na nosilih, da so ga vsi lahko videli (gl. Luka 7:12–14). Sprevod so vodile ženske. Družinski člani so si v znamenje žalovanja pretrgali oblačila.
Nekateri grobovi so bili vklesani v skalo (gl. Matej 27:58–60). Grobovi so imeli majhne odprtine in ljudje so se morali skloniti, da so lahko vstopili.
Telo so položili na klop, izklesano iz kamna. Grob so zaprli z velikim okroglim kamnom, da so tatovom oziroma živalim preprečili, da bi šli noter.1
Potem ko je Jezus Lazarja obudil od mrtvih, so Jezusovi učenci imeli močan razlog za upanje, namesto da so samo žalovali zaradi izgube ljubljenega. Niso mogli zanikati, da zaradi Jezusa Kristusa, »grob ne [bo] imel zmage in da smrt ne [bo] imela žela« (Mozija 16:7).