Moč za obujanje mrtvih

predsednica Bonnie H. Cordon

generalna predsednica Mladenk

Lahko pomagamo dvigniti tiste, ki čakajo na Odrešenikovo rešitev.

Poražena. Spet. Sesedla sem se na stol in povesila glavo. Bila sem le opazovalka, a vseeno nisem imela moči, da bi vstala. Naša ekipa se je tako močno trudila! Nekatere so dobile modrice. Nekatere so odšepale z igrišča. Po zaporednih izgubah svoje visokošolske nogometne ekipe nismo bile samo pobite – v srcih smo bile skrušene.

Prav ko je bilo videti, da me bo zajelo razočaranje, je mimo z dolgimi koraki prišla ena od mlajših deklet v ekipi. Nemudoma me je pritegnil občutek odločnosti, ki sem ga videla na njenem obrazu.

Gledala sem, kako je vsakih nekaj korakov dala roko vsakemu dekletu, vendar ne v priznavanju poraza. Namesto tega je vsako osebno pohvalila, tolažila in bila do nje sočutna. »Nisem te še videla teči tako hitro, da bi prišla do vsake podaje. To je bila tvoja najboljša igra.« In drugi: »O, osupljiva igra. Resno, danes si bila kot navita!«

Pri vsaki »petki« se je njena roka ustavila v njihovih, medtem ko jim je svojo drugo roko položila na rame ali nežno potrepljala potolčeno in od trave umazano nogo. Čutila sem, da je v sebi nosila nekaj, moč, ki se je nekako prenesla iz nje v srce vsake članice ekipe. Smehljanje je pregnalo boleče trzanje in razočaranje. Vsaka igralka je bila druga za drugo kmalu na novo poživljenja.

Komu je bilo še mar za modrice in bolečine? Komu je bilo še mar za jezo in frustracije? Nobeni. A kako je zgolj roka nekoga potegnila iz trpljenja ter mu vrnila smisel in moč?

Dovolite mi, da vam povem nekaj stvari, ki sem jih izvedela o Odrešenikovi moči, da spodbudi, in kako lahko pomagamo kakor moja prijateljica na nogometni tekmi.

V Novi zavezi lahko preberemo naslednje poročilo o Jairovi hčeri.

»Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam

in ga zelo prosil, rekoč: ‘Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!’

In [Jezus je] odšel /…/ z njim.« (Marko 5:22–24)

»In [Jezus je] odšel /…/ z njim.«

Všeč mi je »In [Jezus je] odšel /…/ z njim« (Marko 5:24). Čudež se še ni zgodil. Pravzaprav je prišlo do nekaj tragičnih odlašanj, preden je družina prejela rešitev, za katero je prosila. A Kristus je bil že na poti z njimi.

Ko potrebujemo to, česar ne moremo narediti sami, lahko zaupamo, da Jezus prihaja. In ko v veri čakamo na njegove čudeže v svojem življenju ali v življenjih ljubljenih, lahko zaupamo, da bo hodil z nami. Z nami bo hodil vso pot skozi tesnobo in strah in žalost, ki nas morda čakajo na poti, ki vodi do rešitve.

»Pridi in položi roke nanjo«

Mi ne moremo nuditi ozdravljenja, a kakor Jair Jezusa Kristusa, Učitelja zdravljenja, lahko pripeljemo k tistim, ki jih imamo radi. Jair je vedel, da bo Odrešenikova roka nekoga potegnila iz trpljenja ter mu vrnila smisel in moč.

To sem videla na naši nogometni igralki, ki je prinašala luč. Kristusovo luč je prinesla na nogometno igrišče in Jezusu dovolila, da je ozdravljal. S tem, ko je dvignila luč, je pomagala zbrati Izrael.

Vsak od nas bo potreboval, da ga bo rešil nekdo, ki ni on sam. Ne glede kako ranljivi smo zato morda videti, lahko zaupamo, da je nebeški Oče priskrbel Odrešenika, ki nas lahko dvigne iz obupa. In z njim lahko sodelujemo, prav kakor je moja nogometna junakinja.

A kaj če se stvari samo še poslabšajo, ko čakate, da bodo prišli njegovi blagoslovi?

»Kaj še nadleguješ učitelja?«

Ko je Kristus hodil k Jairovi hiši, je bil zadržan. Na ulicah je bila gneča in ko se je skušal prebiti skozi, se je njegovega oblačila dotaknila ženska z veliko vero, ki je prav tako čakala na njegovo zdravilno roko.

»Rekla je namreč: ‘Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.’

In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.« (Marko 5:28–29)

Kako ves iz sebe je bil Jair? Kako zaskrbljen je bil zaradi zamude? Ko je odšel od doma, je bila njegova hči že na pragu smrti. Ko je Odrešenik potem poiskal žensko, ki je bila ozdravljena, in z njo govoril, je prišel nekdo iz Jairove hiše s slabo novico: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« (Marko 5:35)

Kakšen blagoslov za žensko, ki je tako dolgo čakala! A kakšna tragedija za Jaira in njegovo družino, ki sploh niso imeli časa čakati! Včasih je težko ohranjati upanje, da Jezus prihaja, ko čakamo. A Jairu in njegovi družini se je zdaj zdelo prepozno, da bi upali na čudež, ki so ga potrebovali. Njegova hči je umrla. Zakaj bi še nadlegoval učitelja?

Zakaj? Ker omejitve, ki jih včasih pridajamo Odrešenikovim čudežem, ne pomenijo ničesar. Ne vežejo ga naši roki, niti njegove moči ne omejuje naše razumevanje tega, kaj je možno.

Če bomo med čakanjem le pogledali z očmi vere, bomo videli zagotovila, da njegova rešitev prihaja (gl. Alma 58:11). Ta zagotovila nam lahko spremenijo srce in utrdijo vero vanj. Čeprav se zdi, da je priložnost zamujena, vseeno prihaja; prišel bo vaš trenutek.

Gabriel Max/Peter Horree/Alamy Stock Photo: Jezus obudi Jairovo hčer

»Ne boj se, samo veruj!«

Brž ko je Odrešenik slišal slabo novico, je Jairu rekel: »Ne boj se, samo veruj!« (Marko 5:36) Odrešenikove besede Jairu izpričujejo, kako nam želi dati zagotovilo, ko čakamo. Njegovo služenje se ne ustavi, četudi se mi. Jaira je nemudoma spodbudil, naj še naprej veruje.

»Vstopil je in jim rekel: ‘Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.’ /…/

Deklico je prijel za roko in ji rekel: ‘Talíta kum,’ kar v prevodu pomeni: ‘Deklica, rečem ti, vstani!’« (Marko 5:39, 41)

Ste to doumeli? »Deklico je prijel za roko.« V njegovih rokah je moč. Predsednik Howard W. Hunter (1907–1995) je nekoč rekel: »Kakorkoli, Jezus položi roke na življenja.«¹ Kaj lahko naredimo, da bomo bolje prejeli njegovo zdravilno roko? Kako smo lahko njegove roke, da druge dvigujemo sredi njihovega gorja in obupa?

»Deklica je takoj vstala in hodila«

Življenje se je Jairovi hčeri nemudoma povrnilo: »Deklica je takoj vstala in hodila.« (Marko 5:42) To življenje bo prineslo postelje, iz katerih moramo vstati. Pri vsakem od nas bodo te postelje videti nekoliko drugače – od obupa zaradi poraza na igrišču do izgube ljubljenega. Trpljenje bo neizogibno prišlo. A Jezus nas ne bo nikoli zapustil, ne glede kako grozne ali brezupne bodo videti okoliščine. Včasih nam dovoli, da hodimo skozi mrtve oziroma opustele kraje, zato da lahko iztegne svoje roke in jih navda z življenjem.

Z znamenji svoje odkupne daritve – odtisi žebljev na rokah – nam kaže, da smo njegovo služenje: »Glej, vrezal sem te v dlani svojih rok.« (1 Nefi 21:16) Kristusovo služenje je bilo, je in vedno bo, da nas obudi iz smrti, ki ji telesno ali duhovno ne moremo ubežati, zaradi njegovega odkupnega žrtvovanja pa je vse možno.

Ko se takšno gorje in izzivi zgodijo, si lahko predstavljamo roke, ki imajo na vsaki dlani znamenje, ki ne prinašajo le prijaznosti in ljubezni, temveč moč, da zmagamo. Če bomo verovali vanj, bo popolna obnova zaradi Odkupitelja sveta zmagala nad tem, s čimerkoli se soočamo.

In lahko smo podaljšek njegovih rok za druge, ki potrebujejo njegov dotik.

Pričujem, da bo vsakega od nas dvignil iz bolezni in naposled iz groba. Pomnite, čeprav se vam zdi, da je vse izgubljeno, vam je na voljo in izteguje svoje roke z odrešujočo močjo. Predstavljajte si radost, ki bo prišla, ko bo svoje roke iztegnil k vašim in izjavil: »Rečem ti, vstani!« In bomo vstali.