Tudi ko ste starejši, ljubezen nikoli ne mine

Richard M. Romney

cerkvene revije

Te ženske, ki so bile v zrelih letih poklicane v predsedstvo Društva za pomoč, v svoje služenje vnašajo izkušnje in razumevanje.

»Morda smo najstarejše predsedstvo Društva za pomoč v Cerkvi,« pravi Sharon Alexander. Pravkar je dopolnila devetinosemdeset let. Njeni svetovalki Marlene Peterson in Dorothy Arnold pa sta stari devetdeset in enaindevetdeset let.

»Tako smo povprečno stare devetdeset let,« pravi Dorothy smeje.

To predsedstvo Društva za pomoč služi v veji v oskrbovanih stanovanjih v Ogdenu v Utahu v ZDA. Stanovanjska zgradba nudi dom številnim starejšim članom Cerkve in predsedstvo pogosto vidijo, kako se opira na hodulje, ko gre od vrat do vrat ter pozdravlja ljudi in preverja, ali so vsi v redu.

Ob neki priložnosti so za takšne obiske skrbnega služenja poskrbeli ljudje iz lokalnih oddelkov. Potem je kolsko predsedstvo začutilo navdih, naj predsedstvo veje spodbudi, naj Gospoda vpraša, kateri stanovalci bi lahko služili in v katerih poklicih.

Preveč blagoslovljene, da bi rekle ne

»Ko me je predsednik veje poklical za predsednico Društva za pomoč,« pravi Sharon, »sem pomislila, da sem prejela preveč blagoslovov, da bi rekla ne.« Po drugi strani je bila ona navdihnjena, kdo naj bosta njeni svetovalki. »Najprej sem pomislila na Marlene,« pravi. »Skupaj sva delali na kolski ravni, ko sva pripravljali imena za tempeljsko delo. Vedela sem, da ji je nedavno umrl mož, in čeprav ji je bilo zaradi tega težko, sem vedela, da je zvesta.«

Sharon se je potem po zakramentnem sestanku v iskanju navdiha ozrla naokrog. »Zagledala sem Dorothy. Nasmehnila se mi je in vedela sem, da je ona druga svetovalka. Gospod me je vodil do obeh in glede nobene se ni zmotil.«

Kot velika družina

Sharon tudi pravi, da vidi prednost v tem, da ljudje iz doma služijo drugim v domu. »Najbolj poznamo situacijo,« pravi. »Razumemo, da včasih ne zmoremo, da včasih veliko pozabljamo, včasih pa se preprosto ne počutimo dobro. In vemo, kako se smejati težavam, s katerimi se soočamo.«

»Ljudje, ki živijo tukaj, so že nekakšna velika družina,« pravi Marlene. »Skupaj obedujemo, zato se vidimo trikrat na dan. Potem smo včasih skupaj tudi pri dejavnostih. Zato mislim, da je bil kolski predsednik navdihnjen, ko je začutil, da so tu ljudje, ki lahko služijo drugim.«

»Vemo, kaj se dogaja iz dneva v dan. Vemo, če kdo potrebuje pomoč ali če kdo zboli,« pravi Dorothy.

Članice predsedstva poleg skrbnega služenja in tega, da drugim pomagajo skrbno služiti, organizirajo poučevanje v Društvu za pomoč. Predlagajo stanovalke, ki bi lahko bile poklicane za poučevanje, in prilagodijo zadolžitve in urnike glede na potrebe vsake učiteljice.

Zapomnite si, da vas Gospod ljubi

»A naša glavna naloga je, da druge stanovalke spomnimo, da jih Gospod ljubi,« pravi Marlene. »In pri tem njegovo ljubezen čutimo tudi same.«

»Vse imamo težave,« pravi Sharon. »Zdaj imam težave, ki jih pred petimi meseci nisem imela. A ko se začnem smiliti sama sebi, pomislim: ‘Hej, to je nič v primerjavi s tem, kar je prestal Odrešenik.’ Tu smo, da napredujemo in rastemo. In če celo v starosti dopustite, da vas vaše izkušnje učijo, se lahko večno učite.«

Ker je vsaka članica predsedstva izgubila ljubljene, so se veliko naučile tudi o sočutju. Vedo, kako podpirati tiste, ki potrebujejo tolažbo. Na primer, Marlene je v enem letu izgubila štiri družinske člane in najboljšo prijateljico.

»Ker smo prestale težke stvari,« pravi, »lahko pomagamo drugim, ko prav tako prestajajo težke stvari. Če se borite s čim, nase pozabite v služenju drugim. Prav to mi pomaga delati ta poklic.«

Članice predsedstva prinašajo bogate izkušnje in razumevanje svojih poklicev. Živele in delale so v številnih krajih – v Kaliforniji, Ohiu, Wyomingu in Utahu. Služile so v templju, v oddelčnih in kolskih poklicih, v Osnovni, pri Mladenkah in opravljale človekoljubno služenje. A Dorothy nikdar doslej ni imela poklica v Društvu za pomoč.

»Kaj je slogan Društva za pomoč?« pravi. »‘Ljubezen nikoli ne mine.’ To drži, ko ste mladi, vendar enako drži, ko ste starejši. Kot predsedstvo so spoznavamo vsak dan.«

»Mislim, da res zelo dobro sodelujemo,« pravi Sharon in pomežikne, »za predsedstvo, ki je povprečno staro devetdeset let.«