Sporočilo področnega voditelja
Vabilo, naj sledimo preroku
Ko je bil predsednik Russell M. Nelson januarja leta 2018 medijem predstavljen kot prerok in predsednik Cerkve, mi je moja tedanja sodelavka, ki ni bila članica Cerkve, omenila starost našega novega predsednika. »Ne skrbite,« sem ji rekel. Navsezadnje ni mogla vedeti, da je še vedno vsak dan opravljal svoje ekleziastične dolžnosti, potoval po vsem svetu v sklopu svojega poklica, se učil kitajščine v visoki starosti in pri mladostnih 93-ih letih še vedno navdušeno vijugal po utaških smučarskih strminah.
Vendar je bilo v njenih besedah opaziti tudi nekaj pritajene kritike, ki jo včasih slišimo iz raznih posvetnih mnenj: Kako lahko v »sodobni družbi« »slepo« sledite enemu človeku? Takšna izjava kaže, da svet še ne razume prerokove vloge. Starešina Neil L. Andersen iz zbora dvanajstih apostolov je izjavil: »Najpomembnejša vloga Gospodovega preroka je, da nas uči o Odrešeniku in nas vodi k njemu. /…/ Prerok ne stoji med [nami] in Odrešenikom. Temveč stoji poleg [nas] in kaže pot k Odrešeniku.«1
Torej ima prerok vedno odgovornost, da naše oči in celotno srce usmerja h Gospodu Jezusu Kristusu – edinemu viru naše odkupitve in odrešitve. Zato ni presenetljivo, da je bilo eno prvih povabil predsednika Nelsona po njegovi oddelitvi naslednje: »Katere modrosti vam primanjkuje? Kaj se vam zdi, da bi morali nujno vedeti ali razumeti? Sledite vzoru preroka Josepha. Poiščite tih kraj, kamor lahko redno greste. Bodite ponižni pred Bogom. Nebeškemu Očetu izlijte srce. Za odgovore in tolažbo se obrnite nanj. »Molite v imenu Jezusa Kristusa o svojih skrbeh, strahovih, šibkostih – da, prav o hrepenenju svojega srca. Potem pa prisluhnite! Zapišite, kar se domislite. Zabeležite občutke in uresničite dejanja, za katera dobite navdih. /…/ Ni se vam treba spraševati, kaj je res. Ni se vam treba spraševati, komu lahko mirno zaupate. Preko osebnega razodetja lahko sami prejmete pričevanje.«2
Všeč mi je to večno načelo evangelija Jezusa Kristusa, da lahko in bi morali prejemati razodetje zase in sami pridobiti pričevanje. To nima nič opraviti s slepo poslušnostjo. Ravno nasprotno: Slepa poslušnost bi bila v nasprotju s tem načelom.
Pravzaprav je bila točno zaradi te nuje, da prejmemo osebne odgovore, Cerkev Jezusa Kristusa obnovljena. Ko se je mladi Joseph Smith po čudežnem prvem videnju vrnil domov in ga je njegova zaskrbljena mati vprašala, kako se počuti, bi ji lahko povedal veliko stvari. A v tistem trenutku je izstopalo eno spoznanje, ki ji ga je želel povedati: »Ni pomembno, vse je v redu – povsem dobro sem. /…/ Sam sem spoznal.«3 Pred tem je govoril s številnimi verskimi učitelji, preučeval besede prerokov v Svetem pismu, poslušal nasvete družine in prijateljev. A v trenutku, ko je dobil odgovore naravnost od Gospoda, je bil pripravljen na svoje veliko, predano in čudovito služenje.
Ta zgled iz življenja Josepha Smitha kakor tudi poziv predsednika Nelsona sta ljubeči povabili nam, naj si vsak dan prizadevamo za osebno razodetje. Čeprav na prvi pogled zveni paradoksalno: Sledenje preroku pomeni, da sami ugotovimo, dobimo svoje pričevanje in si prizadevamo za Božje vodstvo za svoje življenje in svoje različne dolžnosti.
Vsi prisluhnimo in premišljujmo o nasvetu našega preroka in vedno znova sami ugotovimo, kaj nas osebno Gospod vabi, naj naredimo – in potem to povabilo odločno in z vsem srcem udejanjimo.