»To je moj evangelij« – »to je moja cerkev«
To je Odrešenikov evangelij in to je njegova Cerkev (gl. 3 Nefi 27:21, Mozija 26:22, 27:13). Kombinacija obeh ima moč in preobraža.
Črni smodnik je bil stoletja najmočnejše eksplozivno sredstvo, ki je bilo na voljo. Z njim je bilo mogoče izstreliti topovske krogle, vendar ni bil učinkovit za večino projektov rudarjenja in gradnje cest. Bil je enostavno prešibek, da bi razstrelil skale.
Leta 1846 je italijanski kemik Ascanio Sobrero sintetiziral novo eksplozivno sredstvo, nitroglicerin. Ta oljnata tekočina je bila vsaj tisočkrat močnejša od črnega smodnika. Zlahka je razstrelil skale. Na žalost je bil nitroglicerin nestabilen. Eksplodiral je, če ste ga spustili z majhne višine. Eksplodiral je, če se je preveč segrel. Eksplodiral je, če se je preveč shladil. Četudi ste ga postavili v hladen, temen prostor in ga pustili pri miru, je sčasoma eksplodiral. Večina držav je prepovedala prevoz nitroglicerina, številne pa tudi proizvodnjo.
Leta 1860 je švedski znanstvenik z imenom Alfred Nobel začel s poskusi, da bi stabiliziral nitroglicerin. Po sedmih letih poskusov je dosegel svoj cilj z absorpcijo nitroglicerina v skoraj ničvredno snov, znano kot diatomejska zemlja ali kieselguhr. Kieselguhr je porozna kamnina, ki jo je mogoče zdrobiti v droben prah. Ko se zmeša z nitroglicerinom, kieselguhr absorbira nitroglicerin, nastalo pasto pa je mogoče oblikovati v »palice«. V tej obliki je bil nitroglicerin veliko bolj stabilen. Lahko so ga varno skladiščili, prevažali in uporabljali z nezmanjšano eksplozivno močjo. Nobel je kombinacijo nitroglicerina in kieselgurja poimenoval »dinamit«.
Dinamit je spremenil svet. Nobel je z njim tudi obogatel. Kot je ugotovil Ascanio Sobrero, je bil nitroglicerin brez stabilizatorja preprosto preveč nevaren, da bi bil tržno dragocen. Kot sem že omenil, je bil kieselguhr sam po sebi le malo vreden. Toda kombinacija obeh sestavin je dala dinamitu moč za preobrazbo in vrednost.
Podobno nam kombinacija evangelija Jezusa Kristusa in Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni zagotavlja močne in preobrazbene prednosti. Evangelij je popoln, a za oznanjevanje evangelija, ohranjanje njegove čistosti in opravljanje evangelijskih svetih uredb z Odrešenikovo močjo in polnomočjem je neobhodna od Boga pooblaščena Cerkev.
Razmislite o kombinaciji Odrešenikovega evangelija in njegove Cerkve, kakršno je ustanovil prerok Alma iz Mormonove knjige. Odgovornost Cerkve je bila, da ne pridiga »nič drugega, razen kesanja in vere v Gospoda, ki je odkupil svoje ljudstvo«. Z Božjim polnomočjem je bila Cerkev odgovorna za opravljanje krstne uredbe »v Gospodovem imenu kakor priče /…/, da bi z njim sklenili zavezo, /…/ da [bi mu] služili in izpolnjevali njegove zapovedi«. Ljudje, ki so se krstili, so prevzeli ime Jezusa Kristusa, se pridružili njegovi Cerkvi in obljubljena jim je bila velika moč z obilo Svetega Duha.
Ljudje so se zgrinjali k Mormonovim vodam, da bi slišali, kako Alma oznanja evangelij. Četudi so čislali te vode in okoliške gozdove, Gospodova Cerkev ni pomenila lokacije ali zgradbe, prav kakor je ne danes. Cerkev so preprosto navadni ljudje, učenci Jezusa Kristusa, zbrani in organizirani v božansko določeno strukturo, ki Gospodu pomaga uresničevati njegove namene. Cerkev je orodje, prek katerega spoznavamo osrednjo vlogo Jezusa Kristusa v načrtu nebeškega Očeta. Cerkev posameznikom ponuja pravnomočno sodelovanje pri uredbah in sklepanje trajnih zavez z Bogom. Izpolnjevanje teh zavez nas zbliža z Bogom, nam omogoča dostop do njegove moči in nas spreminja v to, kar želi, da postanemo.
Tako kot dinamit brez nitroglicerina ni znatnega pomena, je tudi Odrešenikova Cerkev posebna le, če je zgrajena na njegovem evangeliju. Brez Odrešenikovega evangelija in polnomočja za opravljanje njegovih uredb Cerkev ni izjemna.
Nitroglicerin je imel brez stabilizacijskega učinka kieselguhra kot eksploziv omejeno vrednost. Kot je pokazala zgodovina, je bilo brez Gospodove Cerkve človeško razumevanje njegovega evangelija prav tako nezanesljivo – nagnjeno k doktrinarnim odklonom in podvrženo vplivom različnih religij, kultur in filozofij. Združitev teh vplivov se je kazala v vseh razdobjih, ki so pripeljala do tega zadnjega. Čeprav je bil evangelij sprva razodet v svoji čistosti, sta razlaga in uporaba tega evangelija postopoma dobili obliko pobožnosti, ki ji je primanjkovalo moči, ker ni bilo božansko pooblaščenega okvirja.
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni omogoča dostop do Božje moči, ker je pooblaščena od Boga, da poučuje Kristusov nauk in ponuja odrešilne in povzdignjenjske evangelijske uredbe. Odrešenik hrepeni po tem, da bi nam odpustil grehe, nam pomagal dostopati do svoje moči in nas preoblikoval. Trpel je za naše grehe in hrepeni, da bi nam odpustil kazen, ki bi si jo sicer zaslužili. Želi, da bi postali sveti in se v njem izpopolnili.
Jezus Kristus ima moč, da to stori. Ni preprosto sočustvoval z našimi pomanjkljivostmi in obžaloval naše večne obsodbe zaradi greha. Ne, to je presegel, brezmejno presegel, in obnovil svojo Cerkev, da bi omogočil dostop do svoje moči.
Bistvo evangelija, ki ga uči Cerkev, je, da je Jezus Kristus nosil »naše bolezni, naložil si je naše bolečine«. Gospod je »naložil nase krivdo nas vseh«, »pretrpel križ«, »pretrgal spone smrti«, se »dvignil v nebesa in se /…/ usedel na Božjo desnico, da je od Očeta zahteval svoje pravice do milosti«. Odrešenik je vse to storil, ker ljubi svojega Očeta in ljubi nas. Že je plačal neskončno ceno, da lahko »zahteva vse tiste, ki verujejo vanj« in jih »zagovarja« – zagovarja nas. Jezus Kristus si ne želi ničesar drugega kot to, da bi se spreobrnili in prišli k njemu, da bi nas lahko opravičil in posvetil. V tej želji je neizprosen in neomajen.
Do Božje zavezne moči in njegove zavezne ljubezen dostopamo preko njegove Cerkve. Kombinacija Odrešenikovega evangelija in njegove Cerkve preobraža naša življenja. Preobrazila je mamine stare starše. Moj dedek Oskar Andersson je delal v ladjedelnici na Högmarsöju, otoku v stockholmskem arhipelagu. Njegova žena Albertina in otroci so živeli na švedski celini. Vsake dva tedna, v soboto, je Oskar veslal s svojim čolnom domov za konec tedna, v nedeljo zvečer pa se je vračal na Högmarsö. Nekega dne je v Högmarsöju slišal dva ameriška misijonarja, ki sta pridigala obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa. Oskar je čutil, da je to, kar je slišal, čista resnica, in prežela ga je neizrekljiva radost.
Ko se je Oskar naslednjič vrnil domov, je Albertini navdušeno povedal vse o misijonarjih. Pojasnil je, da verjame, kar so ga učili. Prosil jo je, naj prebere brošure, ki so mu jih dali, in ji povedal, da po njegovem mnenju nobenega od njunih prihodnjih otrok ne bi smeli krstiti kot dojenčke. Albertina je vsa besna brošure vrgla na kup smeti. Preden je Oskar v nedeljo zvečer odšel v službo, sta komaj kaj spregovorila.
Takoj, ko je odšel, je Albertina pobrala brošure. Nauk v njih je skrbno primerjala z nauki iz svojega obrabljenega Svetega pisma. Presenečena je začutila, da je vse, kar je prebrala, res. Ko se je Oskar naslednjič vrnil domov, ga je toplo sprejela, prav tako tudi Mormonovo knjigo, ki jo je prinesel s seboj. Albertina jo je željno prebrala in znova primerjala nauk z naukom v svojem Svetem pismu. Tako kot Oskar je tudi ona prepoznala čisto resnico in preželo jo je nepopisno veselje.
Oskar, Albertina in njuni otroci so se preselili v Högmarsö, da bi bili blizu maloštevilnim članom Cerkve. Teden dni po Oskarjevem in Albertininem krstu leta 1916 je bil Oskar poklican za voditelja skupine na Högmarsöju. Kot številni spreobrnjenci sta se tudi Oskar in Albertina zaradi svoje nove vere soočala s kritikami. Lokalni kmetje jima niso hoteli prodajati mleka, zato je Oskar vsak dan veslal čez fjord, da bi kupil mleko pri bolj strpnem kmetu.
A v naslednjih letih se je število članov Cerkve na Högmarsöju povečalo, deloma zaradi Albertininega močnega pričevanja in goreče misijonarske vneme. Ko je skupina postala veja, je bil Oskar poklican za predsednika veje.
Člani veje Högmarsö so čislali ta otok. To so bile njihove Mormonove vode. Tu so spoznali svojega Odrešenika.
Ko sta Oskar in Albertina leto za letom izpolnjevala krstno zavezo, ju je preobrazila moč Jezusa Kristusa. Hrepenela sta po tem, da bi sklenila več zavez in prejela tempeljske blagoslove. Da bi dobila te blagoslove, sta se leta 1949 iz svojega doma na Švedskem za stalno preselila v Salt Lake City. Oskar je 33 let služil kot voditelj članov na Högmarsöju.
Kombinacija nitroglicerina in kieselguhra je naredila dinamit dragocen; kombinacija evangelija Jezusa Kristusa in njegove Cerkve je neprecenljiva. Oskar in Albertina sta slišala za obnovljeni evangelij, ker je Božji prerok poklical, določil in poslal misijonarje na Švedsko. Po božanskem naročilu so misijonarji poučevali Kristusov nauk in z duhovniškim polnomočjem krstili Oskarja in Albertino. Kot člana sta se Oskar in Albertina še naprej učila, se razvijala in služila drugim. Sveta iz poslednjih dni sta postala, ker sta izpolnjevala zaveze, ki sta jih sklenila.
Odrešenik Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni imenuje »moja cerkev«, ker jo je pooblastil, da uresničuje njegove namene – oznanja njegov evangelij, ponuja njegove uredbe in zaveze ter omogoča, da nas njegova moč upravičuje in posvečuje. Brez njegove Cerkve ni polnomočja, ni oznanjevanja razodete resnice v njegovem imenu, ni uredb ali zavez, ni izkazovanja moči pobožnosti, ni preobrazbe v to, kar Bog želi, da postanemo, in Božji načrt za njegove otroke je izničen. Cerkev v tem razdobju je sestavni del njegovega načrta.
Vabim vas, da se bolj predate Odrešeniku, njegovemu evangeliju in njegovi Cerkvi. Ko boste to storili, boste ugotovili, da vam kombinacija Odrešenikovega evangelija in njegove Cerkve v življenje prinaša moč. Ta moč je veliko večja od dinamita. Razstrelila bo skale na vaši poti in vas spremenila v dediča v Božjem kraljestvu. In navdala vas bo »radost, ki je neizrekljiva in polna slave«. V imenu Jezusa Kristusa, amen.