»Vi ste moji prijatelji«
Odrešenikove besede »vi ste moji prijatelji« so jasen poziv, naj gojimo višje in svetejše odnose med vsemi Božjimi otroki.
V svetu, polnem prepirov in razkola, kjer sta vljuden govor zamenjala obsojanje in zaničevanje, prijateljstvo pa določajo -izmi in -ijci, sem spoznal, da obstaja jasen, preprost in božanski zgled, ki ga lahko opazujemo, če želimo enotnost, ljubezen in pripadnost. Ta zgled je Jezus Kristus. Pričujem, da je on veliki združevalec.
Smo Kristusovi prijatelji
Decembra leta 1832, ko so »težave, ki so se pojavljale med narodi«, postajale »bolj očitne« kot kadar koli po ustanovitvi Cerkve, so se voditelji svetih iz poslednjih dni v Kirtlandu v Ohiu zbrali na konferenci. Molili so »ločeno in glasno h Gospodu, da bi [jim] razkril svojo voljo«. Gospod je molitve teh zvestih članov v času hudih težav priznal in jih potolažil in svete trikrat nagovoril z dvema pronicljivima besedama: »Moji prijatelji.«
Jezus Kristus je svoje zveste privržence že dolgo imenoval prijatelji. Štirinajstkrat v Nauku in zavezah Odrešenik uporabi izraz prijatelj za opredelitev svetega in dragocenega odnosa. O besedi prijatelj ne govorim v pomenu, ki ga opredeljuje svet – podvržen sledilcem ali »všečkom« na družbenih omrežjih. Ne moremo ga zajeti v ključnik ali številko na Instagramu ali X-u.
Priznam, da se iz najstniških let spominjam strašnih pogovorov, ko sem slišal te boleče besede: »Ali sva lahko samo prijatelja?« ali »Ostaniva v mejah prijateljstva.« Nikjer v Svetem pismu ne slišimo, da bi rekel: »Vi ste samo moji prijatelji.« Namesto tega je učil: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« In »vi ste tisti, ki mi jih je Oče dal; vi ste moji prijatelji.«
Pogled je jasen – Odrešenik se zaveda vsakega od nas in bdi nad nami. Ta skrb ni neznatna ali nepomembna. Nasprotno, povzdiguje nas, dviguje in je večna. Odrešenikove besede »vi ste moji prijatelji« razumem kot jasen poziv, naj gojimo višje in svetejše odnose med vsemi Božjimi otroki, »da bomo lahko eno«. To počnemo, ko se zberemo skupaj in iščemo tako priložnosti za ustvarjanje enotnosti kot občutek pripadnosti za vse.
Smo eno v njem
Odrešenik je to lepo pokazal s svojim pozivom: »Pridi in hodi za menoj.« Ko je poklical svoje apostole, se je oprl na darove in individualne lastnosti raznolike skupine privržencev. Poklical je ribiče, gorečneže, brate, ki so bili znani po svoji gromki osebnosti, in celo cestninarja. Združila jih je njihova vera v Odrešenika in želja, da bi se mu približali. Gledali so ga, v njem videli Boga in takoj pustili mreže in šli za njim.
Tudi sam sem videl, kako nas gradnja višjih in svetejših odnosov združuje v eno. Z ženo Jennifer sva bila blagoslovljena, da sva svojih pet otrok vzgajala v New Yorku. Tam, v tem živahnem velemestu, sva oblikovala dragocene in svete odnose s sosedi, šolskimi prijatelji, poslovnimi sodelavci, verskimi voditelji in drugimi svetimi.
Maja leta 2020, ravno ko se je svet spopadal s širjenjem globalne pandemije, so se člani newyorške komisije verskih voditeljev virtualno sestali na nenadno sklicanem sestanku. Dnevnega reda ni bilo. Ni bilo posebnih gostov. Le prošnja, da bi se zbrali in razpravljali o izzivih, s katerimi se vsi soočamo kot verski voditelji. Center za nadzor bolezni je pravkar poročal, da je naše mesto epicenter pandemije covida-19 v ZDA. To je pomenilo, da se ne bomo več zbirali. Nič več druženja.
Za te verske voditelje je bilo to, da se ukine osebno služenje, zbiranje občestva in tedensko bogoslužje, uničujoč udarec. V naši majhni skupini – v kateri so bili kardinal, častiti, rabin, imam, pastor, monsinjor in starešina – smo drug drugega poslušali, tolažili in podpirali. Namesto da bi se osredotočili na medsebojne razlike, smo videli, kaj nam je skupno. Govorili smo o možnostih in nato o verjetnostih. Krepili smo se in odgovarjali na vprašanja o veri in prihodnosti. Nato smo molili. O, kako smo molili!
V zelo raznolikem mestu, polnem večplastnosti in trka kultur, smo videli, kako se naše razlike razblinjajo, ko smo se združili kot prijatelji z enotnim glasom, enotnim namenom in enotno molitvijo.
Nismo več gledali drug drugega čez mizo, ampak smo drug z drugim gledali v nebo. Vsako naslednje srečanje smo zapustili bolj združeni in pripravljeni, da vzamemo svoje »lopate« in se lotimo dela. Sodelovanje, ki je nastalo, in služenje, ki je bilo opravljeno za tisoče Newyorčanov, sta me naučila, da nas v svetu, ki poziva k razkolom, distanciranju in odtujenosti, vedno veliko več povezuje kot razdvaja. Gospod je prosil: »Bodite eno in če niste eno, niste moji.«
Bratje in sestre, prenehati moramo iskati razloge za razkol in raje poiskati priložnosti, da bi »bili eno«. Blagoslovil nas je z edinstvenimi darovi in lastnostmi, ki nas vabijo, naj se učimo drug od drugega in osebnostno rastemo. Svojim univerzitetnim študentom sem pogosto govoril, da če jaz delam to, kar delaš ti, in ti delaš to, kar delam jaz, drug drugega ne potrebujemo. Ker pa ti ne delaš tega, kar delam jaz, in jaz ne delam tega, kar delaš ti, potrebujemo drug drugega. In ta potreba nas združuje. Razdvajaj in vladaj je nasprotnikov načrt, da uniči prijateljstva, družine in vero. Odrešenik je tisti, ki združuje.
Pripadamo mu
Eden od obljubljenih blagoslovov, ko »postanemo eno«, je močan občutek pripadnosti. Starešina Quentin L. Cook je učil: »Bistvo resnične pripadnosti je, da smo eno s Kristusom.«
Med nedavnim obiskom zahodnoafriške države Gane, ki sem jo obiskal z družino, me je navdušil lokalni običaj. Ob prihodu v cerkev ali na dom so nas pozdravili z besedami »dobrodošli«. Ko so stregli hrano, je gostitelj rekel: »Vabljeni.« Ta preprosta pozdrava sta bila izrečena z namenom in namerno. Dobrodošli. Vabljeni.
Podobne svete besede izrekamo tudi na vratih naših zgradb za bogoslužje. Toda napis »Obiskovalci so dobrodošli« ni dovolj. Ali toplo sprejmemo vse, ki stopijo skozi vrata? Bratje in sestre, ni dovolj, da le sedimo v klopeh. Upoštevati moramo Odrešenikov poziv, naj gojimo višje in svetejše odnose z vsemi Božjimi otroki. Svojo vero moramo živeti! Oče me je pogosto opominjal, da samo sedenje v klopi ob nedeljah še ne pomeni, da si dober kristjan, tako kot spanje v garaži ne pomeni, da si avto.
Svoje življenje moramo živeti tako, da svet ne bo videl nas, ampak bo po nas videl Gospoda. To se ne dogaja samo ob nedeljah. Dogaja se v trgovini, na bencinski črpalki, na šolskem sestanku, na sosedskem srečanju – povsod, kjer delajo in živijo krščeni in nekrščeni člani naše družine.
Ob nedeljah častim, da se spomnim, kako potrebujemo drug drugega in da skupaj potrebujemo Kristusa. Naši edinstveni darovi in talenti, zaradi katerih se razlikujemo v posvetnem svetu, nas v svetem prostoru združujejo. Odrešenik nas je pozval, naj si med seboj pomagamo, se medsebojno spodbujamo in se medsebojno gradimo. To je storil, ko je ozdravil žensko, ki je krvavela, očistil gobavca, ki ga je prosil za usmiljenje, svetoval mlademu princu, ki je vprašal, kaj lahko še stori, ljubil Nikodema, ki je vedel, a omahoval v veri, in sedel pri vodnjaku z žensko, ki ni ustrezala takratnemu običaju, a ji je oznanil svoje mesijansko poslanstvo. To je zame cerkev – kraj za zbiranje in okrevanje, izboljševanje in preusmerjanje. Predsednik Russel M. Nelson je učil: »Evangelijska mreža je največja mreža na svetu. Jezus Kristus je pozval vse, naj pridejo k njemu. /…/ Za vsakogar je mesto.«
Nekateri ste morda doživeli izkušnje, zaradi katerih se vam zdi, da ne spadate sem. Odrešenikovo sporočilo vam in meni je enako: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Evangelij Jezusa Kristusa je popolno mesto za nas. Prihajanje v cerkev ponuja upanje na boljše dni, obljubo, da nismo sami, in družino, ki nas potrebuje tako kot mi njih. Starešina D. Todd Christofferson potrjuje: »Da smo eno z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, je pri pripadnosti nedvomno najvišje.« Vsem, ki so se oddaljili in iščejo priložnost, da bi se vrnili, ponujam večno resnico in povabilo: Pripadate. Vrnite se. Čas je.
V sprtem in razklanem svetu pričujem, da je Odrešenik Jezus Kristus veliki združevalec. Rad bi povabil vsakega od nas, naj bomo vredni Odrešenikovega povabila, naj bomo eno, in pogumno izjavljamo, kot je Gospod: »Vi ste moji prijatelji.« V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.