Veter ni nikoli prenehal pihati
Drugim lahko pomagamo napredovati na njihovem potovanju, da bodo prejeli Božje blagoslove.
Leta 2015 je v zvezni državi Pernambuco v Braziliji 62 članov organizacije J. Reuben Clark Law Society sodelovalo z državnim tožilstvom pri preiskovanju pravnih izzivov prebivalcev v štirih različnih domovih za starejše. Neko soboto so ti odvetniki pet ur opravljali razgovore enega za drugim z dvesto stanovalci, na katere je družba dejansko pozabila.
Med razgovori so odkrili več kaznivih dejanj, ki so bila storjena nad starejšimi stanovalci, denimo zapuščenost, neprimerno ravnanje in odtujitev sredstev. Ključni steber te pravne družbe je skrb za revne in pomoči potrebne. Samo dva meseca kasneje je tožilec uspešno vložil obtožnice zoper odgovorne stranke.
Njihova pomoč je popoln zgled nauka kralja Benjamina, da, ko »služite svojim soljudem, le Bogu služite«.
Med stanovalci, s katerimi sem v okviru projekta pro bono opravil razgovor, je bila dobrosrčna 93-letna ženska po imenu Lúcia. Hvaležna za naše služenje je v šali vzkliknila: »Poročite se z mano!«
Presenečen sem odgovoril: »Ozrite se tja, k tisti lepi mladi ženski! Moja žena je in državna tožilka.«
Hitro je odvrnila: »Pa kaj? Mlada je, lepa in se zlahka spet poroči. Jaz imam samo vas!«
Čudovitim stanovalcem tistega dne nismo rešili vseh težav. Nedvomno so občasno še naprej doživljali težave kakor Jeredovci v svojih barkah na izzivov polnem potovanju v obljubljeno deželo, ko jih je »pokopalo v morske globine zaradi valov, visokih kot gora, ki so se lomili nad njimi«.
A tisto soboto so prebivalci domov za starejše vedeli, da jih ne glede na njihovo zemeljsko anonimnost osebno pozna ljubeči nebeški Oče, tisti, ki odgovarja tudi na najpreprostejše molitve.
Gospod gospodov je povzročil, da so »hudi vetrovi« gnali Jeredovce proti obljubljenim blagoslovom. Podobno se tudi mi lahko odločimo, da bomo služili kakor skromen sunek vetra v Gospodovih rokah. Prav kakor »veter ni nikoli prenehal pihati« in gnati Jeredovce proti obljubljeni deželi, lahko mi drugim pomagamo napredovati na njihovem potovanju, da bodo prejeli Božje blagoslove.
Pred nekaj leti, ko sva z mojo drago ženo Chris imela razgovor za moj poklic škofa, me je naš kolski predsednik prosil, naj v duhu molitve razmislim o imenih, ki bi ju predlagal za svetovalca. Ko je slišal imeni, ki sem ju priporočil, je rekel, da bi moral vedeti nekaj stvari o enem od bratov.
Prvič, ta brat ne zna brati. Drugič, nima avta, s katerim bi lahko obiskoval člane. Tretjič, v cerkvi vedno – vedno – nosi sončna očala. Ne glede na predsednikove iskrene pomisleke sem močno čutil, naj ga kljub temu priporočim za svojega svetovalca, in kolski predsednik me je podprl.
V nedeljo, ko je bila na zakramentnem sestanku meni in mojima svetovalcema izkazana podpora, je bilo presenečenje na obrazih članov očitno. Ta dragi brat je počasi prišel na oder, kjer so v njegovih sončnih očalih jasno odsevale stropne luči.
Ko se je usedel poleg mene, sem ga vprašal: »Brat, ali imate težave z vidom?«
»Ne,« je rekel.
»Zakaj potem nosite sončna očala v cerkvi?« sem vprašal. »Prijatelj moj, člani morajo videti vaše oči in tudi vi jih morate bolje videti.«
V tistem trenutku je sončna očala snel in si jih v cerkvi nikoli več ni nadel.
Ta ljubi brat je služil z mano, dokler me niso kot škofa razrešili. Danes nadaljuje z zvestim služenjem v Cerkvi in je zgled predanosti in zavezanosti Gospodu Jezusu Kristusu. In vendar je bil pred leti neznan moški s sončnimi očali, ki je v bistvu pozabljen sedel na klopi kapele. Pogosto se sprašujem: »Koliko zvestih bratov in sester sedi pozabljenih med nami danes?«
Bodisi smo dobro poznani ali pozabljeni, preizkušnje bodo neizogibno doletele vsakega od nas. Ko se obrnemo k Odrešeniku, lahko naše »stiske [posveti] v [našo] korist«, in nam pomaga, da se na svoje preizkušnje odzovemo tako, da spodbudimo svoje duhovno napredovanje. Bodisi smo stanovalci doma za starejše, napačno ocenjen član Cerkve ali kdorkoli drug, smo lahko »veter[, ki] nikoli [ni] prenehal pihati«, prinašamo upanje in vodimo druge na pot zavez.
Naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, je mlade navdušeno in navdihujoče pozval: »Ponovno odločno trdim, da Gospod vsakega vrednega, zmožnega mladeniča prosi, naj se pripravi na služenje misijona. Za mladeniče svete iz poslednjih dni je misijonarsko služenje duhovniška odgovornost. /…/ Za vas, mlade in sposobne sestre, je misijon prav tako velikanska, vendar izbirna priložnost.«
Vsak dan na tisoče fantov in deklet odgovori na Gospodov preroški klic, tako da služijo kot misijonarji. Ste odlični in kot je rekel predsednik Nelson, »na svet lahko vplivate bolj kot katerikoli prejšnji rod!« Seveda to ne pomeni, da boste najboljša različica sebe v trenutku, ko boste prestopili prag središča za usposabljanje misijonarjev.
Nasprotno, počutili se boste kakor Nefi, da vas Duh vodi, ne da bi vnaprej vedeli, kaj naj storite. Vendar greste.
Morda se počutite negotovo, kakor se je Jeremija, in želite reči: »[N]e znam govoriti, ker sem še deček.«
Morda vidite tudi svoje pomanjkljivosti in želite vzklikniti, kakor je Mojzes: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, /…/ kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.«
Če kdo od vas ljubljenih in mogočnih fantov in deklet prav zdaj razmišlja o tem, se spomnite, da je Gospod odgovoril: »Nikar ne govôri: deček sem; kajti h komur koli te pošljem, boš šel.« In obljublja: »Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
Vaša preobrazba iz naravnega v duhovnega človeka se bo zgodila »vrstic[a] za vrstico, nauk za naukom«, ko si boste na misijonu iskreno prizadevali služiti Jezusu Kristusu z vsakodnevnim kesanjem, vero, natančno poslušnostjo in trdim delom, da boste »spreobrnjence vedno iskali, učili kesanja in krščevali«.
Čeprav nosite tablico z imenom. se včasih morda počutite neopažene ali pozabljene. Vendar morate vedeti, da imate popolnega nebeškega Očeta, ki vas osebno pozna, in Odrešenika, ki vas ima rad. Imeli boste misijonske voditelje, ki vam bodo kljub svojim nepopolnostim služili, kakor »veter[, ki] nikoli [ni] prenehal pihati«, in vas vodili na vašem potovanju osebne spreobrnitve.
V deželi, »v kateri se cedita mleko in med«, kjer boste služili na svojem misijonu, se boste duhovno prerodili in postali vseživljenjski učenci Jezusa Kristusa, ko se boste zbližali z njim. Spoznate lahko, da niste nikoli pozabljeni.
Čeprav nekateri morda »dolgo« čakajo na pomoč, ker nimajo »človeka«, ki bi jim pomagal, nas je Gospod Jezus Kristus učil, da on nikoli nikogar ne pozabi. Nasprotno, on je bil popoln zgled tega, da je v vsakem trenutku svojega zemeljskega delovanja poiskal posameznika.
Vsak od nas – in ljudje okrog nas – se soočamo z lastnimi nevihtami nasprotovanja in valovi preizkušenj, ki nas dnevno potapljajo. A »veter n[e bo] nikoli prenehal pihati proti obljubljeni deželi; tako [nas bo] veter gnal pred seboj.«
Vsak od nas je lahko del tega vetra – istega vetra, ki je blagoslovil Jeredovce na njihovem potovanju, in istega vetra, ki bo z našo pomočjo blagoslovil neopažene ali pozabljene, da bodo dosegli svoje obljubljene dežele.
Pričujem, da je Jezus Kristus naš Zagovornik pri Očetu. Je živi Bog in deluje kot močan veter, ki nas bo vedno vodil po poti zavez. V imenu Jezusa Kristusa, amen.