Dobrodošli v Cerkvi radosti
Zaradi odkupitvenega življenja in poslanstva našega Odrešenika Jezusa Kristusa smo lahko – in bi morali biti – najbolj radostni ljudje na zemlji!
Za člana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni sem se krstil na božični večer leta 1987, pred skoraj sedemintridesetimi leti. To je bil resnično čudovit dan v mojem življenju in na mojem večnem potovanju in srčno se zahvaljujem prijateljem, ki so pripravili pot in me privedli v vode tistega novega rojstva.
Najsi je bil vaš krst včeraj ali pred leti, najsi se sestajate v ogromni cerkveni zgradbi z več oddelki ali pod slamnato streho, najsi zakrament prejemate v spomin na Odrešenika v tajščini ali svahiliju, bi vam rad rekel, dobrodošli v cerkvi radosti! Dobrodošli v cerkvi radosti
Cerkev radosti
Zaradi ljubečega načrta, ki ga ima nebeški Oče za vsakega od svojih otrok, in zaradi odkupitvenega življenja in poslanstva Odrešenika Jezusa Kristusa smo lahko – in bi morali biti – najbolj radostni ljudje na zemlji! Celo ko nas bičajo življenjski viharji v pogosto nemirnem svetu, lahko razvijemo vse globlji in vseprisoten občutek radosti in notranjega miru zaradi našega upanja v Kristusa in razumevanja svojega mesta v lepem načrtu sreče.
Gospodov vrhovni apostol, predsednik Russell M. Nelson, je skoraj v vsakem nagovoru, ki ga je imel, odkar je postal predsednik Cerkve, govoril o radosti, ki jo prinaša življenje, ki se osredotoča na Jezusa Kristusa. To je tako jedrnato povzel: »Radost pride od in zaradi njega. /…/ Za svete iz poslednjih dni je Jezus Kristus radost!«
Smo člani Cerkve Jezusa Kristusa. Smo člani cerkve radosti! In naša radost kot ljudstva ne bi smela biti nikjer bolj očitna, kot takrat, ko se zberemo vsako nedeljo na zakramentnih sestankih, da bi častili vir vse radosti! Tukaj se zbiramo z našimi družinami v oddelku in veji, da bi slavili zakrament Gospodove večerje, svojo rešitev iz greha in smrti in Odrešenikovo močno milost! Sem prihajamo doživet radost, zatočišče, odpuščanje, zahvaljevanje in pripadnost, kar najdemo preko Jezusa Kristusa!
Ali torej najdete duha kolektivnega radovanja v Kristusu? Ali torej prinesete to? Morda mislite, da to nima veliko opraviti z vami, ali pa ste nemara preprosto navajeni na to, kako so se stvari delale doslej. Toda vsi lahko doprinesemo ne glede na starost ali poklic in naredimo svoje zakramentne sestanke za ure, polne radosti, osredotočene na Kristusa, s toplim sprejemom, kar so lahko, žive z duhom radostnega čaščenja.
Radostna spoštljivost
Radostna spoštljivost? »A je to res?« morda vprašate. No, da, je! Našega Boga močno ljubimo, častimo in spoštujemo in naša spoštljivost izvira iz duše, ki se radosti v Kristusovi obilni ljubezni, milosti in odrešitvi! To radostno čaščenje Gospoda bi moralo biti značilno za naše svete zakramentne sestanke.
Vendar spoštljivost številni razumejo takole: Roke si tesno privijemo na prsi, sklonimo glavo, zapremo oči in obmirujemo – za nedoločen čas! To je lahko v pomoč, ko učimo majhne živahne otroke, a ko rastemo in se učimo, je dobro, če uvidimo, da je spoštljivost veliko več kot to. Ali bi bili taki, če bi bil Odrešenik z nami? Ne, kajti v njegovi navzočnosti je polnost radosti!
No, številni od nas bomo to spremembo pri zakramentih morali vaditi.
Prisotnost v primerjavi s čaščenjem
Na sabat se ne zberemo zgolj zato, da smo na zakramentnem sestanku prisotni in to odkljukamo na seznamu. Zberemo se, da bi častili. Med tem dvojim je pomembna razlika. Biti prisoten pomeni biti nekje navzoč. Toda častiti pomeni namerno slaviti in častiti Boga tako, da nas to preobrazi!
Na podiju in med občestvom
Če se zberemo v spomin na Odrešenika in odkupno daritev, ki jo je omogočil, bi se na naših obrazih morali odražati radost in hvaležnost! Starešina F. Enzio Busche je nekoč pripovedoval zgodbo o tem, ko je bil predsednik veje in je bil na podiju in se je vanj zazrl fantič iz občestva in glasno vprašal: »Kaj tam zgoraj počne moški s tem zlobnim obrazom?« Tisti, ki sedijo na podiju – govorniki, voditelji, pevci – in tisti, se zberejo med občestvom, drug drugemu sporočajo to dobrodošlico v cerkvi radosti z izrazom na svojem obrazu!
Petje hvalnice
Ali se, ko pojemo, združimo, da bi slavili našega Boga in Kralja ne glede na kakovost naših glasov, ali samo momljamo ali pa sploh ne pojemo? V svetih spisih je zapisano, da je pesem pravičnih molitev k Bogu, v kateri se radosti njegova duša. Zatorej pojmo! In ga slavimo!
Govori in pričevanja
Svoje govore in pričevanja osredotočimo na nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa in na sadove ponižnega življenja po njunem evangeliju, sadove, ki so »slajši od vsega, kar je sladko«. Potem se bomo resnično »gostili, prav dokler ne bo[mo] siti, da ne bo[mo] lačni, niti /…/ žejni«, in naša bremena bodo zaradi Sinove radosti postala lahka.
Zakrament
Sijajna točka, na katero se osredotočamo pri bogoslužju, je sam blagoslov in prejem zakramenta, kruha in vode, ki predstavljata odkupni dar našega Gospoda in sam namen našega zbiranja. To je »svet čas duhovne obnove«, ko vnovič pričujemo, da smo voljni prevzeti ime Jezusa Kristusa in se ponovno zavezati, da se bomo vselej spominjali Gospodovih zapovedi.
V nekaterih življenjskih obdobjih k zakramentu morda pristopimo s težkim srcem in strašanskimi bremeni. Spet drugič pridemo neobremenjeni in brez skrbi in težav. Ko pozorno prisluhnemo blagoslavljanju kruha in vode in vzamemo ta sveta emblema, morda začutimo, da bi premišljevali o Odrešenikovem žrtvovanju, njegovi agoniji v Getsemaniju, njegovi tesnobi na križu ter bridkostih in bolečinah, ki jih je prestajal namesto nas. To nam bo olajšalo duše, ko svoje trpljenje preložimo nanj. Drugič se bomo hvaležno čudili odlični in prijetni radosti nad tem, kaj nam je v življenju in v večnostih omogočil Jezusov sijajni dar! Radostili se bomo tega, kar bo še prišlo – težko pričakovano ponovno srečanje z našim ljubim Očetom in vstalim Odrešenikom.
Morda smo pogojeni in predpostavljamo, da je namen zakramentnega sestanka to, da sedimo v klopi in razmišljamo, kako vse smo prejšnji teden zamočili. Ampak to prakso obrnimo na glavo. V tišini lahko razmišljamo, kako vse smo ta teden videli Gospoda, kako nas neumorno spremlja s svojo čudovito ljubeznijo! Lahko razmišljamo, kaj pomeni »spoznati radost vsakdanjega kesanja«. Lahko se zahvalimo za vsakič, ko je Odrešenik prišel v naše boje in zmagoslavja, za priložnosti, ko smo občutili njegovo milost, odpuščanje in moč, ki nas je okrepila, da smo premagali stiske ter potrpežljivo in dobrovoljno prenašali bremena.
Da, razmišljamo o trpljenjih in krivičnostih, ki smo jih Odkupitelju prizadejali zaradi svojih grehov, in o tem je treba resno razmisliti. A včasih tam obtičimo – v vrtu, na križu, v grobu. Ne uspemo se dvigniti k radosti odprtega groba, k porazu smrti in Kristusovi zmagi nad vsem, kar bi nam morda preprečilo, da bi prejeli mir in se vrnili v nebeški dom. Najsi med zakramentom točimo solze gorja ali solze hvaležnosti, naj bo to zaradi silnega čudenja nad dobrimi novicami Očetovega daru njegovega Sina!
Starši z otroki, ki so majhni ali imajo posebne potrebe
Torej, za starše otrok, ki so majhni ali imajo posebne potrebe, navadno ni časa miru in tihega premišljevanja med zakramentom. Toda v kratkih trenutkih med tednom lahko učite z vzorom ljubezni, hvaležnosti in radosti, ki jo občutite do in od Odrešenika, ko stalno skrbite za njegove jagenjčke. Noben trud pri tem prizadevanju ni zaman. Bog zelo dobro ve, kako vam je.
Posveti v družinah in oddelkih in vejah
Podobno doma lahko začnemo spodbujati upanje in pričakovanja glede našega časa v cerkvi. Na družinskih posvetih se lahko pogovarjamo, kako vse vsak posameznik pomembno lahko doprinese, da se vsem izrazi dobrodošlico v cerkvi radosti! Lahko načrtujemo in pričakujemo, da bomo v cerkvi imeli radostne izkušnje.
Oddelčni svet si lahko zamisli in ustvari kulturo radostnega čaščenja za našo zakramentno uro in prepozna praktične korake in vizualne znake, ki so v pomoč.
Radost
Različne ljudi radostijo različne stvari. Nekatere morda živahen sprejem pri vratih. Druge morda, da tiho pomagajo ljudem, da se počutijo lagodno, tako da se nasmehnejo in prisedejo s prijaznim in odprtim srcem. Za tiste, ki čutijo, da so jih spregledali ali odrinili na stran, bo toplina te dobrodošlice bistvena. Navsezadnje se lahko vprašamo, kakšno zakramentno uro bi za nas želel Odrešenik. Kako bi želel, da bi vsakemu njegovemu otroku izkazali dobrodošlico, zanj skrbeli, ga hranili in imeli radi? Kako bi želel, da bi se počutili, ko pridemo, da bomo poživljeni s tem, ko se ga spominjamo in ga pridemo častit?
Zaključek
Na začetku moje poti vere je bila radost v Jezusu Kristusu moje prvo veliko odkritje in mi je spremenilo svet. Če morate to radost še odkriti, se podajte na to iskanje. To je povabilo, da prejmite Odrešenikov dar miru, luči in radosti – da se v njem veselite, nad njim čudite in radostite v njem vsak sabat.
Amon v Mormonovi knjigi izrazi, kar čutim v srcu, ko reče:
»Mar torej nimamo razloga za radost? Da, povem vam, ni bilo ljudi, ki bi imeli večji razlog za radost, kakor mi, odkar se je začel svet; da, in moja radost me je zanesla, da sem se celo bahal s svojim Bogom; kajti vso moč ima, vso modrost in vse razumevanje; vse doume in je milostno Bitje, in sicer v odrešitev, do tistih, ki se bodo pokesali in verjeli v njegovo ime.
Če je to torej bahanje, se bom celo tako bahal, kajti to je moje življenje in moja luč, /…/ moja radost in moje veliko zahvaljevanje.«
Dobrodošli v cerkvi radosti! V imenu Jezusa Kristusa, amen.