Zaupajmo v Očeta
Bog nam zaupa, da bomo sprejeli veliko pomembnih odločitev, in nas v vseh zadevah prosi, naj mu zaupamo.
Addison Pratt je 1. junija 1843 zapustil Nauvoo v Illinoisu, da bi na havajskih otokih pridigal evangelij, ženi Louisi Barnes Pratt pa je prepustil skrb za njuno mlado družino.
Ko se je preganjanje stopnjevalo v Nauvooju, in svete prisililo v odhod, in kasneje pri Winter Quartersu, ko so se pripravljali na selitev v Dolino Slanega jezera, se je Louisa znašla pred odločitvijo, ali naj se odpravi na pot ali ne. Lažje bi bilo ostati in počakati na Addisonovo vrnitev, kot pa da bi potovala sama.
Obakrat se je za vodstvo obrnila na preroka Brighama Younga, ki jo je spodbudil, naj gre. Navzlic velikim težavam in osebnemu odporu je pot vsakič uspešno prestala.
Sprva je Louisa na poti imela le malo veselja. Vendar je kmalu začela občudovati zeleno prerijsko travo, pisane divje cvetlice in zaplate zemlje ob rečnih bregovih. »Malodušje, ki se je polastilo mojih misli, je postopoma izginilo,« je zapisala, »in v vsej družbi ni bilo bolj vesele ženske.«
Louisina zgodba me je močno navdihnila. Občudujem njeno pripravljenost, da svoje osebne želje da na stran, njeno sposobnost zaupanja Bogu in kako ji je udejanjanje vere pomagalo, da je na situacijo gledala drugače.
Spomnila me je, da imamo v nebesih ljubečega Očeta, ki skrbi za nas, kjerkoli smo, in da mu lahko zaupamo bolj kot komurkoli ali čemerkoli drugemu.
Vir resnice
Bog nam zaupa, da bomo sprejeli veliko pomembnih odločitev, in nas v vseh zadevah prosi, naj mu zaupamo. To je še zlasti težko, kadar se naša presoja ali javno mnenje razlikuje od njegove volje za njegove otroke.
Nekateri menijo, da bi morali na novo začrtati meje med tem, kaj je prav in kaj narobe, saj pravijo, da je resnica relativna, da resničnost opredeli vsak sam oziroma da je Bog tako velikodušen, da mu dejansko ni mar, kaj počnemo.
Ko skušamo razumeti in sprejeti Božjo voljo, si velja zapomniti, da meje med pravilnim in napačnim ne določamo mi. Te meje je postavil Bog sam na podlagi večnih resnic v našo korist in blagoslov.
Želja po spreminjanju večne Božje resnice ima dolgo zgodovino. Začelo se je pred začetkom sveta, ko se je Satan uprl Božjemu načrtu in si sebično prizadeval uničiti človekovo svobodno voljo. Po tem vzorcu so ljudje, kot so Šerem, Nehor in Korihor, trdili, da je vera neumnost, razodetje nepomembno in da je vse, kar želimo storiti, prav. Žal so ti odmiki od Božje resnice tako zelo pogosto povzročili veliko žalost.
Nekatere stvari so morda odvisne od konteksta, vendar ne vse. Predsednik Russell M. Nelson je dosledno učil, da so Božje odrešilne resnice absolutne, neodvisne in da jih je določil Bog sam.
Naša odločitev
Odločitev, komu bomo zaupali, je ena od pomembnih življenjskih odločitev. Kralj Benjamin je svojemu ljudstvu naročil: »Verjemite v Boga; verjemite, da je; /…/ verjemite, da ima vso modrost; /…/ verjemite, da človek ne doume vsega, kar lahko doume Gospod.«
Na srečo imamo svete spise in navodila živih prerokov, ki nam pomagajo razumeti Božjo resnico. Če poleg tega, kar imamo, potrebujemo pojasnilo, nam ga Bog priskrbi po svojih prerokih. In po Svetem Duhu se bo odzval na naše iskrene molitve, ko bomo skušali razumeti resnice, ki jih še ne razumemo povsem.
Starešina Neil L. Andersen je nekoč učil, naj ne bomo presenečeni, »če [naši] osebni pogledi sprva ne bodo povsem usklajeni z nauki Gospodovega preroka. To so trenutki učenja,« je rekel, »ponižnosti, ko se v molitvi spustimo na kolena. Vztrajamo v veri, zaupamo v Boga, vedoč, da bomo sčasoma od nebeškega Očeta prejeli več duhovne jasnosti.«
Vedno se je koristno spomniti Almovega nauka, da Bog daje svojo besedo glede na to, koliko pozornosti in truda ji posvečamo. Če prisluhnemo Božji besedi, bomo prejeli še več; če njegov nasvet zanemarimo, bomo prejemali vse manj in manj, dokler ne bomo imeli ničesar. Ta izguba znanja ne pomeni, da je bila resnica napačna, temveč kaže, da smo izgubili sposobnost, da bi jo razumeli.
Ozirajte se k Odrešeniku
Odrešenik je v Kafarnaumu učil o svoji identiteti in poslanstvu. Številni so njegove besede težko poslušali, zato so mu obrnili hrbet in »niso več hodili z njim«.
Zakaj so odšli?
Ker jim ni bilo všeč, kar je rekel. Ker so torej zaupali lastni presoji, so odšli in se prikrajšali za blagoslove, ki bi jih prejeli, če bi ostali.
Kaj hitro se med nas in večno resnico vrine ponos. Kadar ne razumemo, se lahko ustavimo, pustimo, da se naša čustva umirijo, in se potem odločimo, kako se bomo odzvali. Odrešenik nas je rotil, naj se k njemu oziramo »v vsaki misli«, naj ne dvomimo in se ne bojimo. Ko se osredotočamo na Odrešenika, lahko z vero začnemo premagovati svoje skrbi.
Predsednik Dieter F. Uchtdorf nas je spodbudil: »Prosim, da najprej dvomite v svoje dvome, preden dvomite v svojo vero. Nikdar ne smemo dovoliti, da bi nas dvom zasužnjil in nas prikrajšal za božansko ljubezen, mir in darove, ki jih prinaša vera v Gospoda Jezusa Kristusa«.
Blagoslovov so deležni tisti, ki ostanejo
Odrešenik je tistega dne, ko so ga učenci zapustili, vprašal dvanajstere: »Ali hočete tudi vi oditi?«
Peter je odgovoril:
»Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš
in mi trdno verujemo in vemo, da si ti [Kristus, Sin živega Boga].«
Apostoli so torej živeli v istem svetu in se soočali z enakimi družbenimi pritiski kot učenci, ki so odšli. Vendar so se v tistem trenutku odločili za svojo vero in zaupali v Boga in tako ohranjali blagoslove, ki jih Bog da tistim, ki ostanejo.
Morda se tudi vi, tako kot jaz, včasih znajdete na obeh straneh te odločitve. Ko težko razumemo ali sprejmemo Božjo voljo, nam je v tolažbo, če se spomnimo, da nas ljubi takšne, kakršni smo, kjerkoli smo. In za nas ima nekaj boljšega. Bog nam bo pomagal, če se mu bomo približali.
Čeprav je to, da se približamo Gospodu, lahko težko, lahko tudi mi rečemo, prav kakor je Odrešenik rekel očetu, ki je prosil za sinovo ozdravitev: »[V]se je mogoče tistemu, ki veruje.« Tudi mi lahko v težkih trenutkih vzkliknemo: »[P]omagaj [naši] neveri.«
Svojo voljo podvrzimo njegovi
Starešina Neal A. Maxwell je nekoč učil, da je »podreditev lastne volje resnično edina izvirna osebna stvar, ki jo lahko položimo na Božji oltar«. Ne čudi, da si je kralj Benjamin tako močno želel, da bi njegovo ljudstvo postalo »kot otrok, ubogljiv, krotak, ponižen, potrpežljiv, navdan z ljubeznijo, pripravljen podvreči se vsemu, kar se Gospodu zdi prav mu zadati, prav kakor se otrok podvrže svojemu očetu«.
Kot vedno nam je Odrešenik dal popoln zgled. S težkim srcem in ker se je zavedal bolečega dela, ki ga mora opraviti, se je podvrgel Očetovi volji, izpolnil svoje mesijansko poslanstvo ter vam in meni ponudil obljubo večnosti.
Odločitev, da svojo voljo podvržemo Gospodovi, je dejanje vere, ki se nahaja v osrčju tega, da smo učenci. S to odločitvijo ugotovimo, da naša svobodna volja ni zmanjšana, temveč je povečana in nagrajena s prisotnostjo Svetega Duha, ki prinaša smisel, radost, mir in upanje, česar ne moremo najti nikjer drugje.
Pred nekaj meseci sva s kolskim predsednikom v njegovem kolu obiskala neko sestro in njenega mladega odraslega sina. Po letih odsotnosti v Cerkvi in tavanja po težkih in neprijaznih poteh se je vrnila. Med pogovorom sva jo vprašala, zakaj se je vrnila.
»Iz svojega življenja sem naredila zmešnjavo,« je rekla, »in vedela sem, kje moram biti.«
Potem sem jo vprašal, kaj se je naučila na svoji poti.
Z nekaj čustvi je povedala, da je spoznala, da mora v cerkev hoditi dovolj dolgo, da se znebi navade, da ne prihaja, in da mora ostati, dokler si ne bo tam želela biti. Njen povratek ni bil lahek, a ko je udejanjala vero v Očetov načrt, je čutila, da se je Duh vrnil.
Potem pa je dodala: »Spoznala sem, da je Bog dober in da so njegove poti boljše kot moje.«
Pričujem o Bogu, večnem Očetu, ki nas ljubi, in o njegovem Sinu, Jezusu Kristusu, ki nas je rešil. Poznata naše bolečine in izzive. Nikoli nas ne bosta zapustila in do potankosti vesta, kako nas podpirati. Lahko smo vedri, če jima zaupamo bolj kot komurkoli ali čemerkoli drugemu. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.