Pogovor o dragocenih zgodbah
Starešina Soares: V številnih latinskoameriških državah se spomini ustvarjajo za jedilno mizo – in tako je bilo tudi z mojo družino. Vsako priložnost smo izkoristili, da smo se zbrali, kuhali in jedli neverjetno hrano. Rojstne dneve, praznike in celo nedelje smo preživljali skupaj kot družina. To je bila tradicija, ki se je prenaša iz roda v rod; in celo ko sva ustvarila svojo družino z najinimi tremi otroki, smo vsako nedeljo obiskali mojo družino – skupaj smo kuhali, jedli in ure in ure preživeli skupaj v medsebojni ljubezni in podpori.
Sestra Soares: Te družinske zgodbe in tradicije so del tega, kdo smo. Nekatere zgodbe in tradicije se prenašajo iz roda v rod, druge pa se odkrivajo. Ko se ukvarjamo z družinsko zgodovino in odkrijemo več o tistih, ki so prišli pred nami, v tem odkritju lahko najdemo moč – moč, ki nas lahko privede do boljšega razumevanja tega, kdo smo in kam spadamo.
Starešina Soares: Iz katerih družinskih zgodb črpate moč? Katere tradicije ohranjate? Nič ne de, če vam nič ne pride na misel. Spodbujava vas, da jih odkrijete. In ne pozabite, da bistvo družinske zgodovine ni le oddaljena preteklost. Pomislite lahko na svoje nedavne izkušnje in zgodbe ali zgodovino, kot se odvija prav zdaj v sedanjosti. Uvedete lahko svoje tradicije. To je kombinacija preteklosti in sedanjosti, ki vas napravi edinstvene.
Zgodbe o otroštvu
Starešina Soares: Imel sem dve leti starejšega brata, ki je imel težave s sluhom. Zelo težko se je sporazumeval in spomnim se, kako sem v bistvu postal njegov družabnik in mu pomagal pri opravilih in sporazumevanju z ljudmi. Moral sem se naučiti, da sem se v cerkvi sporazumeval z znakovnim jezikom. Na primer, nekoč je dobil nalogo, naj govori v cerkvi. Vendar ni mogel govoriti. A prisedel sem k njemu in mu govoril z znaki ter mu tako pomagal napisati govor. Na zakramentnem sestanku je stal poleg mene za govorniškim pultom, ko sem bral govor, ki ga je pripravil.
Moji starši so bili zelo zvesti in njuna spreobrnitev k evangeliju jima je za vselej spremenila življenje. To mi je dalo nov pogled, kajti garala sta, da bi bilo moje življenje v prihodnosti nemara drugačno. Zaradi evangelija Jezusa Kristusa sta občutila tako veliko radosti, zato sta takoj po krstu začela vabiti sosede, naj pridejo k nam domov in prisluhnejo lekcijam misijonarjev.
Sestra Soares: Moj oče in drugi družinski člani niso bili verni. Vendar je moj oče vselej molil, vsak večer, kleče, jaz pa sem ga opazovala že od takrat, ko sem bila še čisto majhna. Ni me učil z besedami, ampak me je učil z dejanji. In spominjam se tudi, da sem, ko sem bila majhna, včasih Božje ime izgovorila vnemar. Nisem vedela, da delam kaj narobe, in mama me je poučila, da ne smem tako govoriti. Ni bila verna, vendar je vedela, kaj je prav in kaj narobe. Ko sem bila stara devet let, me je deklica v moji soseski, ki je bila prav tako stara devet let, prvič povabila v Osnovno.
Starešina Soares: V Cerkvi si odraščala brez staršev v Cerkvi in kljub temu razvila vero v evangelij in se torej odločila, da boš svoje življenje posvetila temu, da boš najine otroke učila prav to vero.
Zgodbe o ustvarjanju družine
Starešina Soares: Sestro Soares sem srečal na cerkvenem plesu šest mesecev potem, ko sem se vrnil z misijona. Tudi ona se je nedavno vrnila z misijona.
Sestra Soares: Videla sem, da pogleduješ k meni, in v meni se je nekaj zganilo. In takoj ko je glasba prenehala, si stopil k meni in me zaprosil za ples.
Starešina Soares: Nadaljevala sva kot prijatelja, a tistega večera so se nama odprle oči. Oba sva v drugem videla zvestega mladega svetega iz poslednjih dni in potencial za zvezo. In dva tedna kasneje sva začela hoditi. To je bilo pred enainštiridesetimi leti.
Spomnim se, kakšen izziv je bil v tistih prvih petih letih po poroki, ko sva poskušala imeti otroke.
Sestra Soares: Tista leta so bila zelo težka. Nisem mogla zanositi.
Starešina Soares: Po toliko truda sva imela veliko zdravstvenih težav. Takrat sva dobila duhovniški blagoslov. Kasneje si imela operacijo in nekaj mesecev kasneje …
Sestra Soares: so se nama uresničile sanje.
Starešina Soares: Zanosila si.
Sestra Soares: Tako zelo sva zaupala v Gospoda in prepoznala sva oprijemljive blagoslove. Neizkušena, kot sva bila, nama ni bilo lahko, a bilo je tudi čudovito.
Starešina Soares: Ko sva se soočala z življenjem, je Gospod poskrbel za najine duhovne potrebe in nama dal mir, ki sva ga potrebovala, tolažbo in zmožnost za delo, da sva lahko nadaljevala in dokončala šolanje. To je bil pomemben čas v najinem življenju, ki je popolnoma spremenil smer vsega, kar sva mislila, da bova počela.
Božji otroci in tempelj
Starešina Soares: Pomembno je, da se spominjamo svoje kulture, dediščine in tradicij. Skupaj z izkušnjami, ki ustvarjajo našo življenjsko zgodbo, pripomorejo k našemu razumevanju tega, kdo smo. Vendar ne morete popolnoma razumeti obsega tega, kdo ste, ne da bi razumeli, čigavi ste! Ali razumete, da ste dobesedno Božji otrok? Ali ste odkrili, kaj ta božanska dediščina pomeni za vas? Zame se je to odkritje – ta začetek mojega pričevanja – začelo v rosnih letih, a se je skozi moje življenje nadalje razvijalo in krepilo.
Sestra Soares: To, da hodimo v tempelj in se tja vračamo, nam vsem lahko pomaga, da se ponovno povežemo s svojimi duhovnimi koreninami. Tam se lahko poučite o Božjem načrtu za nas in ga utrdite. Tam lahko pobegnete pred kričečimi glasovi, ki vas tako obupno poskušajo odvrniti od tega, kdo zares ste. Tam imamo priložnost, da pomagamo pri največji stvari zbiranja za tiste v naši družini, ki v življenju nikoli niso imeli priložnosti, da bi prejeli svete uredbe.
Starešina Soares: Na vsakem templju svetih iz poslednjih dni po svetu najdemo naslednje besede: Svetost Gospodu, Gospodova hiša. Ko stopite skozi vrata templja, ste v Gospodovi hiši in ste korak bližje Gospodu in Očetu. Vse, kar se dogaja med temi svetimi zidovi, se osredotoča na to, da vse varno pripeljemo domov k njemu, ki ga imenujemo Oče.
Sestra Soares: Vem, da jih je veliko, ki čakajo Gospoda zaradi priložnosti, da bi bili združeni kot par ali da bi bili pečateni k svojim staršem ali otrokom za čas in večnost.
Prav tako goreče upam, da se mi bo ponudila prijetna priložnost, ko bom lahko za večno združena s svojimi ljubimi starši v Gospodovi hiši. Na zemlji ga ni kraja, kjer lahko jasneje občutimo in razumemo povezavo z Bogom in Jezusom Kristusom kot med tempeljskimi zidovi.
Če bomo razumeli, kdo smo, od kod in od koga smo prišli, bomo v življenju prejeli največji občutek miru, pogleda in namena.
Starešina Soares: V templju lahko odkrijete ne le, kdo ste in čigavi ste, ampak tudi, kdo naj bi postali. Zanimivo je prepoznati, da medtem ko odkrivanje tega, kdo smo, poudarja našo edinstveno individualnost, odkrivanje tega, čigavi smo, poudarja, kako enaki smo. Za Boga smo vsi enaki (2 Nefi 26:33) in ne glede na naše razlike ima vsak od nas isto božansko dediščino in enako priložnost za veličastno celestialno usodo.
Sestra Soares: Odkritja, o katerih govoriva, imajo lahko močan, trajni vpliv ne le na naša individualna življenja, ampak tudi na življenja tistih, s katerim delimo svojo dediščino. Vsak igra pomembno vlogo pri predajanju naših družinskih zgodb, dediščine, kulture in tradicij. Vsak od nas je člen, ki preteklost in sedanjost povezuje s prihodnostjo, in predajanje teh pomembnih vidikov tega, kdo smo in čigavi smo, lahko okrepi odraščajoči rod v času, ko to najbolj potrebuje.
Najpomembnejša zgodba
Starešina Soares: Ravno tako pomembno, če ne še bolj pomembno, kot je predajanje kulture in dediščine, je predajanje pričevanj o evangeliju Jezusa Kristusa in naših pričevanj o Kristusu in njegovi odkupni daritvi. Ta dediščina vere, ki se predaja iz roda v rod, je največja dediščina, ki jo lahko predamo prihodnjim rodovom.
Kot člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni nas to načelo ne bi smelo presenetiti. Nenazadnje je bila Mormonova knjiga napisana v korist naših otrok, da bodo »lahko vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje grehov. Zatorej govorimo /…/, da bodo naši otroci /…/ lahko pričakovali tisto življenje, ki je v Kristusu.« (2 Nefi 25:26–27)
Starši, oznanjajte svojo dediščino, da bodo vaši otroci lahko vedeli, kdo so in čigavi so! To je lahko tako preprosto, denimo pričevanje, zgodba, tradicija ali celo obrok.
Visoko na gori Corcovado stoji kip Kristus Odrešenik. Ta veličastni kip, ki ponazarja Odrešenika z iztegnjenimi rokami, je postal ena najbolj prepoznavnih podob v Braziliji.
So dnevi, ko lahko jasno vidiš ta spomenik, kako se dviga nad mestom, pride pa tudi čas, ko se zberejo oblaki in zakrivajo pogled na kip. V takih trenutkih se moramo povzpeti više, da bi ga videli. Da bi videli, je potreben vzpon. Kako zelo to velja za našega Odrešenika Jezusa Kristusa! Da bi ga odkrili, da bi vedeli, kdo je, se mora vsak od nas dvigniti in povzpeti više.
Pot odkrivanja tega, kdo je Kristus, je zagotovo individualna in ima svoj delež vzponov in padcev. A to odkritje bo na koncu nedvomno pripeljalo do čistosti in miru, pogleda in namena ter moči in mesta v Božji družini.
Beremo o njegovem življenju, njegovem popolnem zgledu in njegovih zapovedih. Ko odkrivamo te vidike tega, kdo je, si postavimo končno merilo tega, kako naj bi živeli, zgled, ki bi ga morali dajati, in zapovedi, ki bi jih morali spolnjevati. V tem prizadevanju, da bi mu postali podobni, odkrijemo, da smo odvisni od njega in njegove odkupne daritve. Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa lahko najdemo čistost in mir, ko si prizadevamo, da bi svojo voljo podvrgli Očetovi, prav kakor je to storil Odrešenik.
To, da ga spoznamo, nam daje pogled in namen, celo v najtemnejših trenutkih. V enem od najbolj žalostnih obdobij v mojem življenju sem tragično izgubil očeta zaradi nepričakovane srčne kapi. To, kar je to gorje še poslabšalo, je bila preteča izguba mojega brata in kmalu zatem še enega brata. V tem težkem času sva z mojo drago ženo doživela tudi hud udarec, ko sta nama umrla dva otroka – eden se je rodil prezgodaj in ni preživel, drugega pa sva izgubila zaradi spontanega splava. V teh temnih trenutkih – trenutkih bridkosti in bolečine, trenutkih izgube in obupa, trenutkih preizkušnje in stiske – je to, da pridete h Kristusu, zanesljiva pot, da ponovno ugledate celo kanček luči, ki lahko raste v vas, malo po malo, in sčasoma pripelje do upanja in ozdravljenja.
Ko spoznavate Kristusa, lahko odkrijete, da sta vam na voljo moč in mesto v Božji družini. Vzel vas bo take, kot ste, in ko boste prišli k njemu in se od njega učili, boste lahko in tudi boste postali bolj podobni njemu.
Del tega postajanja vključuje to, da se pridružujete stvari zbiranja na obeh straneh tančice. Ko že govorimo zlasti o templju in družinski zgodovini, ko pomagate Gospodu pri tem, da uresniči »človekovo nesmrtnost in večno življenje« (Mojzes 1:39), sveti spisi učijo, da dobesedno postanemo odrešeniki na gori Sion (gl. Abdija 1:21). Toda kaj to pomeni? Prav kakor je Odrešenik žrtvoval svoje življenje za vse človeštvo, tudi mi v majhni meri postanemo odrešeniki tistih, ki odrešilnih uredb in povzdignjena ne morejo prejeti brez pomoči nas, ki smo na zemlji. V bistvu nam sodelovanje pri tem delu pomaga v našem prizadevanju, da postanemo bolj podobni Jezusu Kristusu.
Ko se boste Gospodu pridružili pri izvrševanju dela našega Očeta in pomagali tistim, ki nikoli niso imeli priložnosti, da bi Gospoda sprejeli, da bi napravili korake na poti zavez, vam obljubljam, da ga boste pričenjali videti takšnega, kot je. Postali mu boste podobni in odkrili boste, kdo ste in kako izjemni ste lahko!