Obraz v oknu

Maija-Kaarina Mäkinen, Pirkanmaa, Finska

Mislila sem, da je soseda radovedna, a sem ugotovila, da je le potrebovala prijatelje.

Pogosto sem videla isti obraz, ki je strmel skozi stanovanjsko okno. Mislila sem si: »Ali ni žalostno, da nekdo neprestano gleda skozi okno in presoja dejanja sosedov?«

Potem sem nekega dne pomislila, da bi morda šla vprašat, kako lahko pomagam. Odločila sem se, da s sabo vzamem nekaj sveže spečenega kruha.

Topel kruh je ogrel srce moje ostarele sosede. V solzah mi je povedala, kako osamljeno se počuti. Nihče je ni obiskoval in nihče je ni klical, niti lastni otroci. S tresočo roko si je obrisala solze z lic.

Vzdihnila je in potem rekla: »Kako lepo bi bilo zapustiti ta svet. Nikogar ne obsojam, ko gledam skozi okno. Samo gledam otroke, ki se igrajo, in druga dogajanja na dvorišču.«

Čez čas sva se začeli pogovarjati o evangeliju. Sprva je bila zadržana, saj je njen mož služil kot uradnik v drugi cerkvi. Toda bolj sva se pogovarjali, bolj se je navdušila nad resnicami, ki sem jih povedala o Jezusu Kristusu in njegovem obnovljenem evangeliju.

»Čudovito je, da imamo istega Jezusa!« je rekla. »Ali se bomo videli v nebesih?«

»Da,« sem odgovorila, »tam bomo skupaj – z roko v roki«.

Od takrat sva bili dobri prijateljici veliko let, dokler ni naposled zapustila tega sveta.

Zdaj rada pomislim, da moja bivša soseda gleda skozi okno svojega nebeškega doma, spremlja naše dejavnosti in upa, da smo z drugimi dovolj složni in ljubeči.