»Ponovno zasejmo seme vere«, Liahona, mar. 2024.

Ponovno zasejmo seme vere

Betsy VanDenBerghe

Lekcije tistih, ki so se vrnili k veri.

V svetu, ki pogosto poveličuje zgodbe o izgubi vere, bolj mirna potovanja vračanja k veri včasih ostajajo neopažena. Vendar zgodbe o ponovni spreobrnitvi ponazarjajo, kako bratje in sestre v evangeliju premagajo svoje dvome celo potem, ko zapustijo Cerkev. Njihove zgodbe ponazarjajo to, kar Alma uči o sajenju semena. Alma opiše proces vere, ki ne pomaga le okrepiti tistih, ki si prizadevajo poglobiti vero, temveč pomaga tudi tistim, ki se borijo z vprašanji in skrbmi.

Prvič, razumeti moramo, da »vera ni, da bi imeli popolno spoznanje« (Alma 32:21).
Potem udejanjimo »delček vere« ali celo samo željo, da bi verjeli (27. verz).
V srce si zasejemo seme – Božjo besedo (gl. 28. verz).
Spotoma potrpežljivo negujemo duhovne korenine in sprejemamo pomoč prijateljev v evangeliju, da zraste drevo, posajeno v Kristusu, »ki bo pognalo v večno življenje« (41. verz).

»[V]era ni, da bi imeli popolno spoznanje o stvareh; če torej imate vero, upate na to, česar ne morete videti, kar je resnično.« (Alma 32:21)

Alba Lucia Fonseca, članica Cerkve iz Združenih držav, je na spletu zasledila gradivo, ki je vzbudilo pomisleke o njenih verskih prepričanjih, in naglo izgubila vero. Sprva je s svojimi dvomi izvrgla seme vere, potem pa se je začela pogovarjati s skrbnim in razgledanim članom in spoznala, da je vprašljiva tudi njena nevera.

»Moje razumevanje evangelijskih konceptov in cerkvene zgodovine ni bilo niti približno tako poglobljeno, kot sem domnevala,« pojasni. »Zaradi tega sem postala ponižna in to mi je pomagalo, da sem spoznala, da se moram še veliko naučiti in da vera ne pride, ko prejmemo odgovore na vsa vprašanja.« Alba je spoznala, da druge »dragocene stvari v življenju – denimo družina, izobrazba, kariera – vključujejo tveganje, žrtvovanje, negotovost in vseživljenjsko prizadevanje. Vrnila sem se v Cerkev in lahko potrdim, da je ohranjanje vere prav tako zelo vredno tovrstnega truda.«

Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Gospod ne zahteva, naj imamo popolno vero, da bi bili lahko deležni njegove popolne moči. Vendar tudi poudarja, da si moramo za rast svoje vere stalno prizadevati.¹ Čeprav je prvotni temelj templja v Salt Laku dobro služil več kot stoletje, zdaj potrebuje obsežno obnovo, je pojasnil predsednik Nelson. Tudi mi si moramo včasih okrepiti duhovne temelje, da bomo »prestali prihodnje nevarnosti in pritiske«.² Ko včasih naletimo na težko gradivo, kakor je Alba, nas želja po gotovosti lahko vodi od preprostega prepričanja do preproste nevere in preskočimo trud, ki je potreben za okrepitev in utrditev našega duhovnega temelja.

Tisti, ki preučujejo zgodbe o povrnitvi k veri, so ugotovili, da jim pomaga, če na vero gledajo kot na vseživljenjsko, večstopenjsko potovanje.³ Lahko bi začeli s preprostim verovanjem otroka, a v nekem trenutku se ta otroška vera sooči z vprašanji in skrbmi. Medtem ko je naša nepreizkušena vera nemara dobro služila kot duhovni temelj, se moramo zdaj od preproste vere prek zapletenosti premakniti k zreli veri, ki se lahko upre prihodnjim izzivom.⁴ Opustitev vere se morda zdi lažje, skoraj kot olajšanje, vendar so potovanja tistih, ki se obračajo k Bogu in še naprej skrbijo za svoja semena vere, bogato poplačana.

Samuel Hoglund s Švedske se je s preizkušnjami vere začel soočati, ko so družinski člani postavljali vprašanja. Imel je obdobja, ko je »dobil odgovor na eno samo vprašanje, nato pa naletel na drugega,« pojasni. »Moja vera je nihala vsake pol ure, dokler nisem spoznal, da sta ta postopek in moja potreba po gotovosti nevzdržna.« Namesto da bi Samuel skušal razrešiti vsako relativno manjše vprašanje, se je odločil, da bo preučil pomembna vprašanja – tista, ki so kritična za trden temelj v Jezusu Kristusu. Samuela je iskanje, tako kot Albino, skupaj z molitvijo in preučevanjem svetih spisov, naučilo, koliko se mora še naučiti, in ga privedlo do bolj zrelih prepričanj. »Izkušnja je neizmerno okrepila mojo vero,« pravi, »in me tudi naučila, da to, kar zares iščeš, tudi najdeš.«

»[Č]e se boste prebudili in predramili svoje sposobnosti, in sicer da boste preizkusili moje besede in udejanjili delček vere, da, četudi ne morete več, kakor da želite verjeti, naj ta želja deluje v vas.« (Alma 32:27)

»Udejanjanje vere se lahko zdi pretežko,« je priznal predsednik Nelson. »Včasih se morda sprašujemo, ali sploh lahko zberemo dovolj vere, da bi prejeli blagoslove, ki jih tako obupno potrebujemo.«⁵ Toda celo drobni koraki vere, začenši z »delčkom vere«, lahko »delujejo v vas« in sprožijo duhovni preporod.

Potem ko je Amanda Freebairn iz Združenih držav v svojih srednješolskih letih duhovno tavala, je naredila majhen korak molitve, ki jo je pripeljal do tega, da je prisluhnila navdihu, naj se sprehodi do bližnjega templja. »Tamkajšnje občutenje Duha mi je obudilo vero,« pravi. To, da se je vrnila v cerkev in sprejela poklic učiteljice v Osnovni, ji je poglobilo vero in še naprej je delala korake, ki so jo pripeljali do tega, da je v celoti sprejela evangelij. Amanda medtem opaža: »Našla sem odgovore na vprašanja, ki sem jih tako obupno potrebovala.«

Dan Ellsworth, tudi iz Združenih držav Amerike, v nekem trenutku ni bil prepričan, da mu je ostal še delec vere, ki bi ga udejanjil. Akademski in zgodovinski pristopi k Stari zavezi, katerim je bil na začetku izpostavljen, so mu oslabili vero v Sveto pismo in vplivali na njegovo prepričanje v vse svete spise. A Dan je še naprej hodil v cerkev in se odločil, da bo šest mesecev eksperimentiral z načrtom za molitev, post in služenje v Cerkvi. Včasih je svoje majhne hčere prosil, naj prav tako molijo za očkovo vero.

Dan je čez nekaj časa začel doživljati duhovne izkušnje in prejemati odgovore na nekatera vprašanja, ki so ga najbolj mučila. Ko je bil nekega dne v knjižnici, je začutil navdih, naj gre med knjižnimi policami in eno knjigo izbere. V njej je našel pronicljive protiargumente za knjigo, ki mu je sprva omajala vero v Sveto pismo. Čeprav ta izkušnja ni razrešila vseh vprašanj, je Dana naučila nekaj pomembnih lekcij: »Prvič, biti moram ponižen glede tega, koliko bi res lahko spoznal sam. In drugič, poleg razuma obstajajo tudi drugi načini iskanja resnice: duhovni vtisi, pozitivni rezultati sadov Duha in zamisli, ki spodbujajo miselne dosežke, kar je vse vodilo do veliko trdnejših prepričanj in vere, kot sem jih imel prej.«

Zac Marshall iz Anglije se je zaradi preprostega koraka ogleda izobraževalnega videa o Mormonovi knjigi v mislih začel zavedati možnosti, da je knjiga morda verodostojna. »Prebral sem jo že pri družinskem preučevanju svetih spisov in sam brez pravega namena,« pojasni. »Vendar sem kot najstnik prenehal biti dejaven v Cerkvi, zato sem zaradi dokaza, ki sem ga videl v videu, prvič namerno prebral Mormonovo knjigo.« Potem ko je Zac preizkušal Božjo besedo, je začel dvom nadomeščati s prepričanjem. Zdaj pravi: »Cerkev, ki sem jo nekoč videl kot omejevalno, zdaj vidim kot osvobajajočo, tako kot pravi Jezus: ‘Resnica vas bo osvobodila.’« [Janez 8:32]

»Če pa boste drevo zanemarjali in se ne menili za njegovo nego, glejte, ne bo pognalo nobenih korenin.« (Alma 32:38)

Ko z majhnimi koraki nahranimo vero, se moramo zavedati tudi svojega načina razmišljanja, ki vero ovira in ogroža. Eric in Sarah d’Evegnée, profesorja na Univerzi Brighama Younga v Idahu, sta pri preučevanju zgodb o povrnitvi članov Cerkve k veri v različnih državah opazila naslednje: »Kako mislimo, je lahko prav tako pomembno kot to, kaj mislimo.« Na primer, pričakovanje, da nam bo verska predanost prizanesla z nelagodjem in srce parajočimi življenjskimi izzivi, ni realno in ustvarja nerealne predpostavke. Jezus Kristus je obljubil, da nas ne bo nikoli zapustil, a posvaril, rekoč: »Na svetu imate stisko.« (Janez 16:33) Sarah meni, da nas življenjski izzivi še vedno lahko »vodijo v to, da evangelij vidimo negativno. Včasih zavržemo ideal, ko se soočimo z nečim manj idealnim.«

Don Bradley, avtor in neodvisni zgodovinar iz Združenih držav, se je soočil z vprašanji o cerkveni zgodovini takrat, ko, pojasni, »preprosto nisem bil srečen in sem skeptično gledal na stvari. Cinizem do kogarkoli bi negativno vplival na odnos, jaz pa sem izgubil vero in odnos z Bogom.« Don je leta kasneje v osebnem življenju začel delati na upanju in hvaležnosti.

Začel je tudi preučevati študije o duševnih in telesnih zdravstvenih koristih organizirane veroizpovedi. »Teh študij nisem mogel zanikati,« se spominja Don. »Postopoma sem spoznal, da sem kritično razmišljanje zamenjal s skepticizmom, z bolj optimističnim pristopom do življenja pa se mi je vrnila vera v Boga in Jezusa Kristusa.« Don se je vrnil k zgodovinskim informacijam, s kakršnimi se je nekoč spopadal, zdaj pa ga je to isto gradivo pripeljalo do prepričanja, da je bil Joseph Smith Božji prerok.

»Če pa boste besedo negovali, da, negovali drevo, ko bo začelo rasti, /…/ boste želi plačilo za svojo vero in svojo marljivost in potrpežljivost in veliko potrpljenje.« (Alma 32:41, 43)

Četudi smo pripravljeni preizkušati Božjo besedo in imeti upanje v mislih, je vrnitev k veri in prisotnosti v cerkvi lahko zastrašujoč, skoraj zahteven proces. Prizadevanje ne narekuje le potrpežljivosti, poguma in ponižnosti, ampak tudi ljubezen prijateljev in družinskih članov. Če sprejmemo pomoč iskrenih prijateljev, skrbimo za seme in mu omogočimo, da se ukorenini, namesto da se posuši.

Ko je Leo Winegar iz Združenih držav prvič naletel na vprašanja o cerkveni zgodovini, je spoznal, kako pomembno je imeti sočutne prijatelje. »Moje pričevanje je ugasnilo,« pojasni, ko je prestajal obdobje »osamljenosti in mračnega obupa, ko sem mukoma molil«. Leo je nekega dne dobil vtis, naj stopi v stik s profesorjem cerkvene zgodovine. Ne le, da je ta Lea spodbudil, naj razmisli o svoji poti dvoma, temveč je postal tudi njegov tesni prijatelj. Leu se je pričevanje s pomočjo mentorja in zaradi let obetavnega študija postopoma vrnilo. Sčasoma je našel odgovore na številna vprašanja. »Večno bom hvaležen Odrešeniku Jezusu Kristusu, ker me je vodil nazaj,« pojasni, »in za prijatelje, ki so ga predstavljali«.

»Če se prijatelji in družina /…/ oddaljijo od Cerkve, jih še naprej imejte radi,« je svetoval predsednik Nelson. »Nič bolj ni vaša stvar, da obsojate odločitve drugih, kakor si ne zaslužite, da vas kritizirajo, ker ostajate zvesti.«⁶

Strah pred takšnim kritiziranjem je Letitio Rule, članico v Angliji, dvajset let zadrževalo od evangelija. Pogosto se je hotela vrniti, vendar se je »bala stopiti skozi vrata, misleč, da me bodo obsojali in da nisem živela prav«. Šele življenjsko nevarna diagnoza ji je vlila pogum za ta težek korak. Člani so jo toplo in ljubeče sprejeli ter ji pomagali, da je znova želela sodelovati v evangeliju.

»[T]o besedo vsadi[te] v svoje srce in jo, ko začne kliti, celo tako hrani[te] s svojo vero. In glejte, postala bo drevo, ki bo v vas pognalo v večno življenje.« (Alma 33:23)

Ko Alma zaključi svojo pridigo, jasno pove, da čeprav so prizadevanja za hranjenje semena ključna, sama po sebi niso seme. Namesto tega pravo seme zasejemo, ko začnemo »verjeti v Božjega Sina, da bo prišel odkupit svoje ljudstvo in da bo trpel in umrl, da bo plačal odkupnino za njihove grehe« (Alma 33:22).

Michael Auras iz Nemčije se je potem, ko je kot mlad zataval s poti, naučil pomembno lekcijo o evangelijskih prioritetah. »V evangeliju obstaja toliko dobrih stvari in odnosov, a samo vera v Jezusa Kristusa bo podprla naša pričevanja,« pojasni. »Z očetom sva določeno obdobje omahovala v veri in imela različna vprašanja, a sva se vrnila, ko sva svojo vero utemeljila predvsem v Jezusu Kristusu.«

Predsednik Nelson nam zatrjuje: »Odrešenik vam ni nikoli bližje, kot ko se znajdete pred goro ali ko se z vero vzpenjate nanjo.«⁷ Sam Jezus obljublja: »[J]az sem z vami vse dni do konca sveta.« (Matej 28:20) Hodil bo z nami, nas ljubil »z večno ljubeznijo« (Jeremija 31:3) in nam dal življenje »v obilju« (gl. Janez 10:10). Tisti, ki so to seme voljni vsejati, bodo ugotovili, da celo njihova majhna vera, preko Odrešenika, lahko postane »drevo, ki bo v [njih] pognalo v večno življenje« (Alma 33:23).

Avtorica živi v Utahu v ZDA.