Lestev vere
Nevera nam onemogoča, da bi videli čudeže, medtem ko miselnost vere v Odrešenika sprosti moči nebes.
Kako bodo življenjski izzivi vplivali na našo vero v Jezusa Kristusa? In kakšen vpliv bo naša vera imela na radost in mir, ki ju doživljamo v tem življenju?
Bilo je leto 1977. Zazvonil je telefon in sporočilo nam je strlo srce. Carolyn in Doug Tebbs sta se po končanem diplomskem študiju selila v svoj novi dom. Zbor starešin je prišel natovorit stvari na selitveni tovornjak. Preden je Doug zapeljal vzvratno, se je še zadnjič ozrl in se prepričal, da je pot prosta. Ni pa mogel videti hčerkice Jennie, ki je švignila za kamion ravno v nepravem trenutku. Kot bi trenil, njune ljubljene Jennie ni bilo več.
Kaj bo sledilo? Ali bosta globoka bolečina, ki sta jo Caroly in Doug občutila, in nepojmljiv občutek izgube ustvarila nepremostljiv prepad med njima ali pa bo to nekako povezalo njuni srci in utrdilo njuno vero v načrt nebeškega Očeta?
Njuna pot skozi stiske je bila dolga in boleča, a od nekod so prišle duhovne rezerve, naj ne izgubita upanja, ampak naj na poti ostaneta.1 Nekako je ta neverjetni par postal še bolj podoben Kristusu. Bolj predan. Bolj sočuten. Verjela sta, da bo Bog v svojem času njune stiske posvetil v njuno korist.2
Čeprav bolečina in izguba nista v celoti izginili in niti nista mogli, je Carolyn in Doug tolažilo zagotovilo, da bo njuna ljubljena Jenni za vedno njuna, če bosta ostala trdno na poti zavez.3
S svojim zgledom sta mi okrepila vero v Gospodov načrt. Ne vidimo vsega. On vidi. Gospod je Josephu Smithu v ječi Liberty rekel: »[V]se to [ti bo] dalo izkušnje in bo za tvoje dobro. Sin človekov se je spustil pod vse njih. Si mar večji kot on?«4
Če sprejmemo Gospodovo voljo, nas Gospod uči, kako naj hodimo z njim.5 Ko sem kot mlad misijonar služil na Tahitiju, so me prosili, naj pomagam pri blagoslovu bolnega dojenčka. Na glavo smo mu položili roke in ga blagoslovili, da bi okreval. Zdravje se mu je začelo izboljševati, a potem je ponovno zbolel. Blagoslovili smo ga drugič, a sprememb ni bilo. Prosili so nas še tretjič. Gospoda smo prosili, naj se izpolni njegova volja. Kmalu zatem se je ta dušica vrnila v nebeški dom.
Toda bili smo pomirjeni. Želeli smo, da bi dojenček živel, a Gospod je imel druge načrte. To, da namesto svoje volje sprejmemo njegovo, je ključno, da ne glede na okoliščine najdemo radost.
Preprosta vera v Jezusa Kristusa, ki jo imamo, ko ga začenjamo spoznavati, lahko ostane v našem srcu, ko se soočamo z življenjskimi izzivi. Skozi življenjske težave nas lahko in nas bo vodila naša vera vanj. Če bomo ostali »[neomajni] v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem«,7 bomo dejansko ugotovili, da se na drugi strani življenjskih težav nahaja preprostost.6
Namen življenja je deloma ta, da tem potencialnim kamnom spotike pustimo, da postanejo odskočna deska, ko se vzpenjamo po »lestvi vere«, kot temu pravim sam – lestvi zato, ker ta nakazuje, da vera ni statična. Ta lahko raste ali pada glede na odločitve, ki jih sprejemamo.
Ko si prizadevamo okrepiti vero v Odrešenika, morda Božje ljubezni do sebe ne razumemo docela in morda njegove zakone spolnjujemo iz čuta dolžnosti. Naš glavni spodbujevalec lahko postane celo krivda in ne ljubezen. Morda še nismo doživeli prave povezanosti z Bogom.
Ko skušamo poglobiti svojo vero, nas morda zmede to, kar je učil Jakob. Spomnil nas je, da je vera brez del mrtva.8 Če mislimo, da je vse odvisno od nas, se morda spotikamo. Če se preveč zanašamo nase, lahko ohromimo svojo sposobnost pridobivanja moči nebes.
Ko pa se pomikamo proti pravi veri v Jezusa Kristusa, se naša miselnost začenja spreminjati. Zavemo se, da nas poslušnost in vera v Odrešenika pripravita, da je njegov Duh vselej z nami.9 Poslušnost ni nič več nadležna, ampak postane cilj.10 Zavemo se, da nam Bog zaupa zato, ker spolnjujemo njegove zapovedi. Z njegovim zaupanjem prejmemo še več luči. Ta luč vodi naše potovanje in nam omogoča, da jasneje vidimo pot, po kateri naj gremo.
To pa še ni vse. Ko se naša vera v Odrešenika poglablja, zaznamo pretanjen premik, ki vključuje božansko razumevanje našega odnosa z Bogom – vztrajno odmikanje od vprašanja »Kaj hočem?« k vprašanju »Kaj hoče Bog?« Kakor Odrešenik želimo delovati, »ne kakor je moja volja, ampak tvoja«.11 Želimo opravljati Božje delo in biti orodje v njegovih rokah.12
Naš napredek je večen. Predsednik Russell M. Nelson je učil, da je še veliko več, kar nebeški Oče želi, da vemo.13 Ko napredujemo, bolje razumemo, kaj je Gospod učil Josepha Smitha: »Kajti če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste prejeli njegovo polnost in boste poveličani v meni, /…/ zato vam pravim, prejemali boste milostljivost za milostljivostjo.«14
Kako visoko se bomo povzpeli po lestvi vere, odločamo sami. Starešina Neil L. Andersen je učil, da »vera ni slučaj, temveč odločitev«.15 Lahko se odločimo, da sprejmemo odločitve, potrebne, da poglobimo svojo vero v Odrešenika.
Pomislite na vpliv odločitev, ki sta jih Laman in Lemuel sklenila, ko sta se spustila po lestvi vere, medtem ko se je Nefi povzpel višje. Ali obstaja jasnejša predstavitev, kot je razlika med Nefijevim odgovorom: »Šel bom in storil«16 v primerjavi z Lamanom in Lemuelom, ki sta ravnokar videla angela in odgovorila: »Kako je mogoče, da bo Gospod rešil?«17
Nevera nam onemogoča, da bi videli čudeže, medtem ko miselnost vere v Odrešenika odklene moči nebes.
Celo ko je naša vera šibka, bodo Gospodove roke vselej iztegnjene k nam.18 Pred leti sem prejel zadolžitev, naj reorganiziram kol v Nigeriji. Zadnjo minuto je prišlo do spremembe datuma. V kolu je bil neki moški, ki se je odločil, da bo za prvi konferenčni datum pobegnil iz mesta. Ni želel tvegati, da bi ga poklicali za predsednika kola.
Med odsotnostjo je bil udeležen v hudi nesreči, a jo je odnesel nepoškodovan. To ga je spodbudilo k razmišljanju, zakaj mu je bilo prizaneseno. Ponovno je premislil odločitev, ki jo je sprejel. Pokesal se je in se ponižno udeležil konference na nov datum. In da, poklicali so ga za novega kolskega predsednika.
Starešina Neal A. Maxwell je učil: »Popolno srečo najdemo le, če svojo voljo uskladimo z Božjo. Vse, kar je manj, daje manjši delež.«19
Ko storimo »vse, kar je v naši moči«, potem je čas, da »mirujemo, /…/ da vidimo Božjo odrešitev«.20 To sem videl, ko sem služil kot skrbni brat družini McCormick. Mary Kay, ki je bila poročena enaindvajset let, je zvesto služila v svojih poklicih. Ken ni bil član Cerkve in ni imel nobene želje, da bi to postal, a ker je ljubil svojo ženo, se je odločil, da bo hodil z njo v cerkev.
Neke nedelje sem čutil navdih, naj Kenu pričujem. Vprašal sem ga, ali smem. Njegov odgovor je bil preprost in jasen: »Ne, hvala.«
Bil sem zbegan. Začutil sem navdih in ga skušal upoštevati. Mikalo me je, da bi se sprijaznil, da sem svoje delo opravil. Toda po molitvi in premisleku sem lahko videl, da čeprav so bili moji nameni pravi, sem se preveč zanašal nase in premalo na Gospoda.
Kasneje sem se vrnil, a z drugačno miselnostjo. Šel sem preprosto kot orodje v Gospodovih rokah brez kake druge želje kot te, da sledim Duhu. Skupaj z mojim zvestim družabnikom Geraldom Cardonom sva vstopila v dom McCormickovih.
Kmalu zatem sem začutil navdih, naj Geralda prosim, naj zapoje hvalnico »Vem, da Odrešenik živi«21. Vprašujoče me je pogledal, a ker je zaupal v mojo vero, je to storil. Čudovit duh je napolnil sobo. Bil sem navdihnjen, naj Mary Kay in njuno hčer Kristin prosim, naj pričujeta. Ko sta to storili, se je Duh okrepil. Pravzaprav so Kenu, potem ko je Kristin pričevala, po licih tekle solze.22
Bog je prevzel vajeti. Srca niso bila le ganjena, ampak za vselej spremenjena. Z močjo Svetega Duha je bilo odplaknjenih enaindvajset let nevere. Teden kasneje se je Ken krstil. Leto kasneje sta se Ken in Mary Kay v Gospodovi hiši pečatila za čas in vso večnost.
Skupaj smo izkusili, kaj pomeni svojo voljo zamenjati z Gospodovo, in naša vera vanj se je poglobila.
Ko se trudite vzpenjati po lestvi vere, prosim razmislite o nekaj vprašanjih, ki so jih zastavili Božji preroki:
Ali sem opustil ponos?23
Ali v srcu napravim prostor za Božjo besedo?24
Ali dovolim, da bi bile moje stiske posvečene v mojo korist?«25
Ali sem pripravljen dopustiti, da bi se moja volja zlila z Očetovo?26
Če sem začutil, naj pojem pesem o ljubezni odkupljenja, ali lahko tako občutim zdaj?27
Ali dopustim, da v mojem življenju zmaga Bog?28
Če ugotovite, da je vaša trenutna pot v navzkrižju z vašo vero v Odrešenika, potem se prosim vrnite k njemu. Od tega bo odvisno vaše povzdignjenje in povzdignjenje vaših potomcev.
Globoko v srce si zasadimo semena vere. Negujmo ta semena, ko se zavežemo z Odrešenikom tako, da častimo zaveze, ki smo jih z njim sklenili. V imenu Jezusa Kristusa, amen.