Zaveze z Bogom nas okrepijo, zaščitijo in pripravijo na večno slavo
Če se bomo odločile skleniti zaveze in jih spolnjevati, bomo blagoslovljene z več sreče v tem življenju in z veličastnim večnim življenjem v prihodnjem.
Sestre, občutim veliko radost, da smo se zbrale kot sestre po vsem svetu! Kot ženske, ki sklenemo zaveze z Bogom in jih spolnjujemo, nas družijo duhovne vezi, ki nam pomagajo, da se soočimo z izzivi našega časa, in nas pripravijo na drugi prihod Jezusa Kristusa. In spolnjevanje teh zavez nam omogoča, da imamo kot ženske vpliv, da druge lahko pripeljemo k Odrešeniku.
Vsi, ki so se krstili, so se tistega dne, ki ga ne bodo nikoli pozabili, zavezali, da bodo prevzeli ime Jezusa Kristusa tako, da se ga bodo vselej spominjali, spolnjevali njegove zapovedi in mu služili do konca. Ko to delamo, nam nebeški Oče obljublja, da nam bo odpustil grehe in nam dal vodstvo Svetega Duha. Ta blagoslova nas čakata na začetku poti in če si bomo prizadevali in vztrajali do konca, nam bosta omogočila, da bomo živeli z njim in njegovim Sinom v celestialnem kraljestvu. Ti privilegiji so obljubljeni vsakomur, ki se je krstil, če le spolnjuje zaveze, ki jih je sklenil na ta poseben dan.
Tisti, ki sklenejo nadaljnje zaveze v templju, prejmejo velike obljube, pogojene z osebno zvestobo. Svečano obljubimo, da bomo spolnjevali Božje zapovedi, živeli po evangeliju Jezusa Kristusa, bili moralno čisti in bomo posvetili svoj čas in talente Gospodu. Bog pa nam v zameno obljublja blagoslove v tem življenju in priložnost, da se vrnemo k njemu.1 V tem postopku prejmemo oziroma smo obdarjeni z močjo, da med negativnimi glasovi zmede, ki nas napadajo, razpoznavamo med resnico in zmoto, med pravilnim in napačnim. Kako velik dar!
Ko sem se pripravljala na svoj prvi odhod v tempelj, so mi mama in izkušene sestre Društva za pomoč pomagale izbrati stvari, ki sem jih potrebovala, vključno s čudovitimi obrednimi oblačili. Toda najpomembnejše priprave sem imela, še preden sem vedela, kaj bom oblekla. Škof mi je po razgovoru, da bi ugotovil, ali sem vredna, pojasnil zaveze, ki jih bom sklenila. Njegovo natančno pojasnilo mi je omogočilo, da sem o teh zavezah, ki jih bom sklenila, razmislila in se nanje pripravila.
Ko je napočil tisti dan, sem sodelovala z občutkom hvaležnosti in miru. Čeprav nisem povsem razumela pomembnosti zavez, ki sem jih sklenila, sem vedela, da sem zaradi teh zavez zvezana k Bogu in če jih bom spolnjevala, so mi obljubljeni blagoslovi, ki sem jih težko razumela. Od tiste prve izkušnje sem vse bolj prepričana, da nam spolnjevanje zavez, ki jih sklenemo z Bogom, omogoča, da črpamo Odrešenikovo moč, ki nas okrepi v neizogibnih preizkušnjah, nam nudi zaščito pred nasprotnikovim vplivom in nas pripravi na večno slavo.
Življenjske izkušnje so lahko zabavne in srce parajoče, strašljive in veličastne. Vsaka izkušnja pripomore, da bolje razumemo Očetovo vseobsegajočo ljubezen in našo zmožnost, da se zaradi Odrešenikovega daru milostljivosti spremenimo. Če spolnjujemo zaveze, omogočamo Odrešenikovi moči, da nas prečisti, ko se učimo iz izkušenj – najsi gre za majhno napačno presojo ali velik neuspeh. Naš Odkupitelj je ob nas, da nas ujame, ko pademo, če se obrnemo nanj.
Ali ste kdaj stali na visoki pečini, s stopali na robu in s hrbtom obrnjeni proti prepadu? Čeprav ste pri spuščanju po vrvi varno vpeti v sistem močnih vrvi in opreme, ki vam omogoča varen spust, vam, ko stojite na robu, še vedno razbija srce. Sestopanje s pečine in nihanje v zraku zahtevata zaupanje v sidrišče, pritrjeno na nepremičen predmet. Zahteva zaupanje v človeka, ki bo ob vašem spustu popuščal vrv. In čeprav vam oprema daje nekaj možnosti, da nadzorujete spust, morate zaupati, da vaš partner ne bo dopustil, da bi padli.
Živo se spominjam spuščanja po vrvi s skupino mladenk. V skupini sem bila prva na vrsti. Ko sem sestopila s pečine, sem začela nenadzorovano padati. K sreči se je vrv zategnila in zaustavila moj prehiter spust. Ko sem visela na pol poti po nazobčani skali, sem goreče molila za kogarkoli oziroma karkoli je preprečevalo, da nisem padla na skale.
Kasneje sem spoznala, da sidriščna vponka ni bila varno pritrjena in takoj ko sem stopila z roba, je tistega, ki me je varoval, vrglo na hrbet in ga potegnilo proti robu pečine. Nekako se je z nogami oprl ob neke skale. Utrjen v tem položaju me je lahko z vrvjo trudoma spuščal, eno roko za drugo. Čeprav ga nisem videla, sem vedela, da me z vsemi močmi skuša rešiti. Drug prijatelj je bil na dnu pečine, pripravljen, da me ujame, če vrv ne bi zdržala. Ko sem bila na dosegu njegovih rok, je zagrabil moj varnostni pas in me spustil na tla.
Z Jezusom Kristusom kot našim sidriščem in popolnim partnerjem nam je v preizkušnjah zagotovljena njegova ljubeča moč in končna rešitev preko njega. Predsednik M. Russell Ballard je učil: »Vera v Boga in njegovega Sina Gospoda Jezusa Kristusa je /…/ sidro, ki ga v življenju moramo imeti, da se ga trdno oklenemo v času družbene turbulence in hudobije. /…/ Naša vera /…/ se mora osredotočati na Jezusa Kristusa, njegovo življenje in njegovo odkupno daritev in na obnovo njegovega evangelija.«2
Duhovna oprema, ki nas varuje pred tem, da bi se poškodovali na skalah težav, so naše pričevanje o Jezusu Kristusu in zaveze, ki jih sklenemo. Lahko se zanesemo na te podpore, da nas bodo vodile in spravile na varno. Odrešenik, ki je rade volje naš partner, ne bo dopustil, da bi padle onkraj njegovega dosega. Celo v obdobjih, ko trpimo in smo žalostne, je ob nas, da nas dvigne in spodbudi. Njegova moč nam pomaga, da si opomoremo od pogosto uničujočega vpliva odločitev drugih. Vendar si mora vsaka nadeti varnostni pas in se prepričati, da so vozli varno zavezani. Odločiti se moramo, da bo Odrešenik naše sidrišče, da bomo k njemu pritrjene s svojimi zavezami.3
Kako utrdimo to sidrišče? Molimo s ponižnim srcem, preučujemo in razmišljamo o svetih spisih, vzamemo zakrament z duhom kesanja in spoštljivosti, prizadevamo si spolnjevati zapovedi in slediti prerokovemu nasvetu. In ko izpolnjujemo svoje vsakodnevne naloge »na višje in svetejše«4 načine, postanemo bolj povezane z Odrešenikom in obenem pomagamo drugim priti k njemu.
Kakšen je »višji in svetejši način«? Evangelij skušamo živeti v vseh medsebojnih odnosih in stikih. Za ljudi v stiski skrbimo tako, da jim iskreno skrbno služimo in jim z majhnimi preprostimi dejanji izkazujemo ljubezen. Dobre novice o evangeliju oznanjamo tistim, ki potrebujejo mir in moč, in »ne vedo, kje naj [to] najdejo«.5 Delamo za večno združitev družin na obeh straneh tančice. In za tiste, ki ste sklenile zaveze v Gospodovi hiši, je predsednik Russell M. Nelson pojasnil: »Vsak odrasli obiskovalec templja bo oblečen v sveta oblačila duhovništva, [ki] /…/ nas spominjajo, naj /…/ hodimo po poti zavez vsak dan in na svetejši način.«6 Ta dejanja niso le občasno razsipavanje, ampak so bistvena za našo vsakodnevno srečo – in večno radost.
Za naš večni napredek ni nič pomembnejšega kot spolnjevanje zaveze z Bogom. Ko so naše tempeljske uredbe veljavne, lahko zaupamo v radostno srečanje z ljubljenimi na drugi strani tančice. Otrok, starš ali zakonec, ki je zapustil ta svet, nadvse srčno upa, da boste ostale zveste zavezam, ki vas povezujejo. Če svojih zavez z Bogom ne upoštevamo ali jih jemljemo zlahka, potem ogrožamo te večne vezi. Sedaj je čas, da se pokesamo, izboljšamo in poskusimo znova.
Sreča je prazna, če blagoslove večne radosti zamenjamo za trenuten počitek. Ne glede na to, koliko smo stare, je popolna resnica tale: Ključ do večne sreče je, da živimo po evangeliju Jezusa Kristusa in spolnjujemo zaveze. Naš prerok, predsednik Nelson, je zagotovil, da sta »naša največja varnost in naša edina trajna sreča v tem, če se držimo železnega droga obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa, dopolnjenega z zavezami in uredbami. Če delamo tako, lahko varno križarimo skozi razburkane vode, saj imamo dostop do Božje moči.«7
Številni od nas doživljamo razburkane vode. Če nas premetavajo valovi nadlog in nas včasih zaslepijo nalivi solza, ki pridejo s temi težavami, potem morda ne bomo vedele, v katero smer naj veslamo s svojim rešilnim čolnom. Morda celo mislimo, da nismo dovolj močne, da bi dosegle obalo. To, da se spomnite, kdo ste – ljubljeni Božji otrok – zakaj ste na zemlji in svoj cilj, da boste živele z Bogom in svojimi ljubljenimi, vam lahko razjasni pogled in vas usmeri v pravo smer. Sredi neurja obstaja svetla luč, ki kaže pot. »Jaz sem luč, ki sveti v temi,«8 je rekel Jezus. Ko se zanašamo na to luč in ohranjamo celovitost svojih zavez, nam je zagotovljena varnost.
V privilegij mi je spoznavati ženske vseh starosti, ki živijo v najrazličnejših okoliščinah in ki spolnjujejo svoje zaveze. Vsak dan se za vodstvo obračajo na Boga in njegovega preroka in ne na priljubljene medije. Navkljub njihovim osebnim izzivom in škodljivim filozofijam sveta, ki jih skušajo odvrniti od tega, da bi spolnjevale svoje zaveze, so odločene, da ostanejo na poti zavez. Zanašajo se na obljubo »vse, kar ima Oče«.9 In ne glede na to, koliko ste stare, lahko vsaka od vas, ki je sklenila zaveze z Bogom, drži Gospodovo luč in k njemu pripelje druge.10 Če boste spolnjevale zaveze, vas bo Gospod blagoslovil s svojo duhovniško močjo in vam omogočil, da boste močno vplivale na vse, s katerimi se družite. Predsednik Nelson je rekel: »Ve ste ženske, ki boste izpolnile napovedane prerokbe!«11
Drage sestre, predvsem ostanite na poti zavez, ki vodi k Jezusu Kristusu! Blagoslovljene smo, da smo na zemljo prišle, ko so templji po vsem svetu. Vsak vreden član Cerkve lahko sklene tempeljske zaveze in jih spolnjuje. Mladi odrasli, ni vam treba čakati do poroke ali misijona, da bi sklenili te svete zaveze. Kot mladenke se lahko pripravite, da boste kmalu po osemnajstem letu, ko boste pripravljene in boste čutile željo, da bi spoštovale tempeljske zaveze, prejele zaščito in moč, ki jo tempeljske zaveze dajejo.12 Ve, ki ste že prejele blagoslove templja, ne dopustite, da bi vas nasprotniki ali moteči dejavniki odtrgali od večnih resnic. Preučujte in se z vprašanji obrnite na vire, ki jim zaupate, da boste bolje razumele sveti pomen zavez, ki ste jih sklenile. Pojdite v tempelj, kolikor pogosto lahko, in prisluhnite Duhu. Občutile boste blagodejno zagotovilo, da ste na Gospodovi poti. Našle boste pogum, da boste vztrajale in tudi druge pripeljale s sabo.
Pričujem, da bomo, če se bomo odločile, da z nebeškim Očetom sklenemo zaveze in uporabimo Odrešenikovo moč, da jih bomo spolnjevale, blagoslovljene z več sreče v tem življenju, kot si jo lahko zdaj predstavljamo, in veličastnim večnim življenjem, ki pride.13 V imenu Jezusa Kristusa, amen.