Bog nas je namreč tako vzljubil
Bog nas je namreč tako vzljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina – ne, da bi nas obsodil, temveč da bi nas rešil.
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16) Ko sem ta verz prvič opazil, nisem bil v cerkvi ali na družinskem večeru. Po televiziji sem gledal športni dogodek. Ne glede na to, kateri kanal sem gledal, in ne glede na to, za katero tekmo je šlo, je imel vsaj en človek napis, ki se je glasil »Janez 3:16«.
Enako mi je postal všeč 17. verz: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«
Bog je poslal Jezusa Kristusa, svojega edinega Sina v mesu, da bi za vsakega od nas predal svoje življenje. To je naredil, ker nas ljubi in ker je zasnoval načrt za vsakega od nas, da se bo vrnil k Bogu.
A to ni načrt za odejo, ropotarnico, nekaj bolj ali manj koristnega. Je oseben, pripravil ga je ljubeči nebeški Oče, ki pozna naša srca, ki nas pozna po imenih in ve, kaj moramo narediti. Zakaj to verjamemo? Ker nas tako učijo sveti spisi.
Mojzes je slišal, kako je nebeški Oče večkrat ponovil besede: »Mojzes, sin moj.« (Gl. Mojzes 1:7, 40, gl. tudi 7., 40. verz.) Abraham je izvedel, da je Božji otrok, ki je bil za svoje poslanstvo izbran, še preden se je rodil (gl. Abraham 3:12, 23). Estero je Božja roka postavila na vplivni položaj, da je rešila svoje ljudstvo (gl. Estera 4). In Bog je zaupal dekletu, služabnici, da je pričevala o živem preroku, zato da je bil Naaman ozdravljen (gl. 2 Kralji 5:1–15).
Zlasti mi je všeč tisti dobri mož majhne postave, ki je splezal na drevo, da bi videl Jezusa. Gospod, ki je vedel, da je tam, se je ustavil, se uzrl v veje in rekel naslednje besede: »Zahej, /…/ splezaj dol.« (Luka 19:5) In ne moremo pozabiti štirinajstletnega fanta, ki je šel v gaj dreves in spoznal, kako oseben je v resnici načrt: »[Joseph,] [t]o je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!« (Joseph Smith – Življenjska zgodba 1:17)
Bratje in sestre, smo v samem bistvu načrta nebeškega Očeta in razlog Odrešenikovega poslanstva. Vsak od nas je kot posameznik njuno delo in njuna slava.
Tega mi nobena knjiga svetih spisov ne ponazarja jasneje kakor moje preučevanje Stare zaveze. Poglavje za poglavjem odkrivamo primere, kako se nebeški Oče in Jehova močno vključujeta v naša življenja.
Nedavno smo se učili o Jožefu, ljubem Jakobovem sinu. Jožef je bil od mladosti priljubljen pri Gospodu, vendar je po rokah svojih bratov doživel velike preizkušnje. Pred dvema tednoma smo bili vsi zelo ganjeni nad tem, kako je Jožef odpustil svojim bratom. V priročniku Pridi in hodi za menoj beremo: »Jožefovo življenje je v marsičem podobno življenju Jezusa Kristusa. Čeprav je Odrešenik zaradi naših grehov hudo trpel, nam ponuja odpuščanje in nas vse odrešuje veliko hujše usode od lakote. Bodisi nam mora biti odpuščeno, bodisi moramo odpustiti mi – moramo v nekem trenutku vsi narediti oboje – Jožefov vzor nas usmerja k Odrešeniku, resničnemu viru ozdravljenja in sprave.«1
Lekcija, ki mi je v tem poročilu všeč, prihaja od Jožefovega brata Juda, ki je igral vlogo v osebnem Božjem načrtu za Jožefa. Ko so Jožefa bratje izdali, jih je Juda prepričal, naj mu ne vzamejo življenja, temveč naj ga prodajo v suženjstvo (gl. 1 Mojzes 37:26–27).
Veliko let kasneje je moral Juda z brati v Egipt odpeljati najmlajšega brata Benjamina. Oče je sprva ugovarjal. A Juda je Jakobu obljubil – Benjamina bo pripeljal domov.
Judova obljuba je bila v Egiptu na preizkušnji. Mladega Benjamina so po krivem obtožili hudodelstva. Juda, ki je bil zvest svoji obljubi, se je ponudil, naj ga zaprejo namesto Benjamina. »Kako naj namreč grem brez mladeniča k očetu?« je dejal. (Gl. 1 Mojzes 44:33–34.) Juda je bil odločen, da bo izpolnil svojo obljubo in Benjamina varno pripeljal nazaj. Ali do drugih kdaj čutite, kakor je Juda čutil do Benjamina?
Mar starši ne čutijo tako glede svojih otrok? Kaj čutijo misijonarji do ljudi, ki jim služijo? Kaj voditeljice v Osnovni in voditelji mladih čutijo do tistih, ki jih poučujejo in imajo radi?
Ne glede kdo ste ali kakšne so vaše trenutne okoliščine, nekdo točno tako čuti glede vas. Nekdo se hoče k nebeškemu Očetu vrniti z vami.
Hvaležen sem za tiste, ki nikoli ne obupajo nad nami, ki v molitvah še naprej izlivajo svoje duše za nas in ki nas še naprej poučujejo in nam pomagajo, da bomo izpolnjevali pogoje za vrnitev domov k nebeškemu Očetu.
Nedavno je dragi prijatelj zaradi covida-19 v bolnišnici preživel 233 dni. V tem času ga je obiskal njegov pokojni oče, ki je prosil, naj to sporočilo preda njegovim vnukom. Ta dobri stari oče je celo z druge strani tančice želel pomagati svojim vnukom, da bi se vrnili v nebeški dom.
Kristusovi učenci se v življenju vse bolj spominjajo »Benjaminov«. Po vsem svetu so slišali klic trobente živega Božjega preroka, predsednika Russella M. Nelsona. Mladeniči in mladenke se bojujejo v Gospodovih bataljonih mladih. Posamezniki in družine pomagajo v duhu skrbnega služenja – tako da imajo prijatelje ter bližnje radi, da se razdajajo in jih povabijo, naj pridejo h Kristusu. Mladina in odrasli se spominjajo svojih zavez in si jih prizadevajo spolnjevati – polnijo Božje templje, iščejo imena pokojnih družinskih članov in v njihovem imenu prejemajo uredbe.
Zakaj osebni načrt nebeškega Očeta za nas vključuje to, da drugim pomagamo, da se vrnejo k njemu? Ker tako postajamo podobni Jezusu Kristusu. Poročilo o Judu in Benjaminu nas navsezadnje uči o Odrešenikovem žrtvovanju za nas. V odkupni daritvi je dal svoje življenje, da bi nas pripeljal domov. Judove besede izražajo Odrešenikovo ljubezen: »Kako naj namreč grem brez [tebe] k očetu?« To lahko rečemo tudi mi, ki zbiramo Izrael.
Stara zaveza je polna čudežev in blagih milosti, ki so značilni za načrt nebeškega Očeta. V četrtem poglavju Druge knjige kraljev je uporabljena besedna zveza »tisti dan«, da bi bilo poudarjeno, da se pomembni dogodki dogajajo po Božjem času in da nobena podrobnost zanj ni premajhna.
O tej resnici pričuje moj novi prijatelj Paul. Odraščal je v domu, v katerem se je občasno dogajala zloraba in je bila vedno prisotna nestrpnost do vere. Ko je hodil v šolo v vojaški bazi v Nemčiji, je opazil sestri, za kateri se mu je zdelo, da imata duhovno luč. Ko ju je vprašal, zakaj sta drugačni, je dobil odgovor, da pripadata Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Kmalu se je začel dobivati z misijonarjema in povabila sta ga v cerkev. Ko je naslednjo nedeljo stopil z avtobusa, je opazil moška, oblečena v beli srajci s kravatama. Vprašal ju je, ali sta starešini Cerkve. Odgovorila sta da, zato jima je sledil.
Med bogoslužjem je pridigar pokazal na ljudi v občestvu in jih prosil, naj pričujejo. Na koncu vsakega pričevanja je bobnar zabobnal v pozdrav slavljenja in občestvo je zaklicalo: »Amen!«
Ko je pridigal pokazal na Paula, je ta vstal in rekel: »Vem, da je bil Joseph Smith prerok in da Mormonova knjiga izpričuje resnico.« Bobnar ni zabobnal v pozdrav slavljenja, niti niso zaklicali amen. Paul je naposled spoznal, da je prišel v napačno cerkev. Kmalu je našel pot do pravega kraja in se krstil.
Na dan, ko se je krstil, mu je član, ki ga ni poznal, rekel: »Rešili ste mi življenje.« Ta mož se je nekaj tednov pred tem odločil, da bo poiskal drugo cerkev, in se je udeležil bogoslužja z bobni in ameni. Ko je slišal Paula pričevati o Josephu Smithu in Mormonovi knjigi, je spoznal, da ga Bog pozna, da ve za njegove borbe in da ima zanj načrt. Tako za Paula kot za tega moža se je resnično zgodilo »tisti dan«!
Tudi mi vemo, da ima nebeški Oče za vsakega od nas osebni načrt sreče. Ker je Bog za nas poslal svojega ljubega Sina, se bodo čudeži, ki jih potrebujemo, da se bo izpolnil Božji načrt, zgodili prav »tisti dan«.
Pričujem, da letos v Stari zavezi lahko bolje spoznamo Božji načrt za nas. Ta sveta knjiga uči o vlogi prerokov v negotovih časih in o Božji roki v svetu, v katerem so bili zmeda in pogosti prepiri. Govori tudi o ponižnih vernikih, ki so zvesto pričakovali drugi prihod našega Odrešenika, prav kakor njegov drugi prihod – na njegovo dolgo prerokovano slavnostno vrnitev – zvesto pričakujemo in se nanj pripravljamo mi.
Do tistega dne s svojimi naravnimi očmi morda ne bomo videli Božjega načrta za vse vidike svojega življenja (gl. Nauk in zaveze 58:3). A lahko se spomnimo Nefijevega odgovora, ko se je soočil z nečim, česar ni razumel: Čeprav ni poznal pomena vsega, je vedel, da Bog svoje otroke ljubi (gl. 1 Nefi 11:17).
To je moje pričevanje na to lepo nedeljsko dopoldne. Da bi si ga zapisali v srca in mu dovolili, da nam duše navda z mirom, upanjem in večno radostjo: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina – ne da bi nas obsodil, temveč da bi nas rešil! V imenu Jezusa Kristusa, amen.