Velika sprememba srca: »Nimam ti dati nič več«

aprilska generalna konferenca 2022

Velika sprememba srca:

»Nimam ti dati nič več«

starešina Eduardo Gavarret

od sedemdeseterih

Takšne spremembe v srcu ne prinese en sam dogodek; potrebna je vera, pogum in stalno duhovno delo.

Uvod

Ladja La Girona, ki je pripadala veliki španski armadi, je, ko je izgubila krmilo in so jo usmerjali zgolj z vesli, v petek, 28. oktobra 1588, nasedla na čereh Lacada Point na Severnem Irskem.¹

Ladja se je prevrnila. Eden od brodolomcev, ki se je boril za življenje, je nosil zlat prstan, ki mu ga je nekaj mesecev prej dala žena, na katerem je pisalo: »Nimam ti dati nič več.«²

»Nimam ti dati nič več« – stavek in prstan, oblikovan tako, da roka drži srce, izkaz ljubezni žene možu.

Povezava s svetimi spisi

Ko sem to zgodbo prebral, se me je globoko dotaknila in sem pomislil na Odrešenikovo prošnjo: »In za žrtev mi boste darovali strto srce in skesanega duha.«³

Pomislil sem tudi, kako so se ljudje odzvali na besede kralja Benjamina: »Da, verjamemo vsem besedam, ki si nam jih govoril /…/, [ki so] v nas oziroma v našem srcu povzročil[e] veliko spremembo, da nismo več nagnjeni k temu, da bi delali húdo, ampak da bi nenehno delali dobro.«⁴

Osebna povezanost

Naj vam povem, kaj sem doživel, ko sem bil star dvanajst let, kar name vpliva še danes.

Moja mama je rekla: »Eduardo, pohiti. Zamujamo na cerkvene sestanke.«

»Mami, danes bom ostal z očijem,« sem odgovoril.

»Ali si prepričan? Na sestanek duhovniškega zbora moraš,« je rekla.

Odvrnil sem: »Ubogi oči! Ostal bo sam. Danes bom ostal z očijem.«

Oči ni bil član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Mama in sestri so odšle na nedeljske sestanke. Odšel sem torej k očetu v delavnico, kjer je bil rad ob nedeljah, in, kakor sem rekel mami, sem bil nekaj časa, torej nekaj minut, z njim, nakar sem ga vprašal: »Oči, ali je vse v redu?«

Njegov konjiček je bil, da je popravljal radie in ure, in se mi je samo nasmehnil.

Nato sem mu rekel: »Grem se igrat s prijatelji.«

Oči mi je, ne da bi se ozrl navzgor, rekel: »Danes je nedelja. Mar ne bi moral v cerkev?«

»Da, a danes sem mami rekel, da ne bom šel,« sem odgovoril. Oči je nadaljeval z delom, jaz pa sem razumel, da mi je dovolil oditi.

Tisti dopoldan je bila pomembna nogometna tekma in prijatelji so mi rekli, da je ne smem izpustiti, ker moramo zmagati.

Moj izziv je bil, da sem moral mimo sprednje strani kapele, če sem hotel na nogometno igrišče.

Odločno sem švignil proti nogometnemu igrišču in se ustavil pred velikim kamnom spotike, kapelo. Stekel sem na drugo stran ceste, kjer je bilo nekaj velikih dreves, in odločil sem se, da bom tekel od enega do drugega, da me nihče ne bo videl, ker je bil čas, ko so člani prihajali na sestanke.

Prispel sem ravno pravi čas, ko se je začela tekma. Igral sem in se vrnil domov, preden je domov prišla mama.

Vse je šlo dobro; naša ekipa je zmagala in bil sem navdušen. A tisti dobro izpeljani tek na igrišče je opazil svetovalec v zboru diakonov.

Starešina Félix Espinoza me je videl, kako sem hitro tekel od drevesa do drevesa in se trudil, da me ne bi odkrili.

Na začetku tedna je brat Espinoza prišel k nam domov in prosil, če bi lahko govoril z mano. Nič ni rekel, kaj je videl v nedeljo, niti me ni vprašal, zakaj me ni bilo na sestanek.

Samo izročil mi je priročnik in rekel: »Rad bi, da bi v nedeljo učil duhovniški razred. Lekcijo sem ti označil. Ni tako težka. Rad bi, da jo prebereš in oglasil se bom čez dva dni, da ti jo bom pomagal pripraviti.« Ko je to povedal, mi je izročil priročnik in odšel.

Nisem hotel učiti v razredu, a mu nisem mogel reči ne. Za tisto nedeljo sem načrtoval, da bom spet z očetom – hočem reči, da je bila še ena pomembna tekma.

Brat Espinoza je bil človek, ki so ga mladi občudovali.⁵ Našel je obnovljeni evangelij in spremenil svoje življenje oziroma drugače rečeno svoje srce.

Ko je napočila sobota popoldan, sem pomislil: »No, morda se bom jutri zbudil bolan in mi ne bo treba v cerkev.« Nogometna tekma me ni več skrbela, temveč to, da sem moral učiti, zlasti lekcijo o nedelji.

Prišla je nedelja in prebudil sem se bolj zdrav kot kdaj prej. Nisem imel izgovora – ne izhoda.

Prvič sem učil lekcijo, a ob meni je bil brat Espinoza; in to je bil dan, ko sem se v srcu zelo spremenil.

Od tistega trenutka je bila nedelja zame sveta in sčasoma je, z besedami predsednika Russella M. Nelsona, postala užitek.⁶

»Gospod, dajem ti vse; nimam ti dati nič več.«

Doseganje

Kako dosežemo, da se v srcu tako zelo spremenimo? Začnemo in sčasoma se zgodi:

Če svete spise preučujemo, da bi prejeli znanje, ki nam bo okrepilo vero v Jezusa Kristusa, bomo dobili željo, da bi se spremenili.⁷
Če to željo razvijamo z molitvijo in postom.⁸
Če ravnamo glede na preučevano ali prejeto besedo in sklenemo zavezo, da se mu v srcu predamo prav kakor ljudstvo kralja Benjamina.⁹

Prepoznanje in zaveza

Kako vemo, da se v srcu spreminjamo?¹⁰

Če želimo v vsem ugajati Bogu.¹¹
Če z drugimi ravnamo ljubeče, spoštljivo in uvidevno.¹²
Če vidimo, da Kristusove lastnosti postajajo del našega značaja.¹³
Če pogosteje čutimo vodstvo Svetega Duha.¹⁴
Če spolnjujemo zapoved, ki smo ji stežka poslušni, in nato še naprej živimo po njej.¹⁵

Ko pozorno prisluhnemo nasvetu naših voditeljev in se veselo odločimo, da ga bomo upoštevali, mar nismo doživeli velike spremembe srca?

»Gospod, dajem ti vse; nimam ti dati nič več.«

Ohranjanje in koristi

Kako ohranjamo veliko spremembo?

Ko vzamemo zakrament, obnovimo zavezo, da bomo prevzeli ime Jezusa Kristusa, da se ga bomo vedno spominjali in da bomo poslušni njegovim zapovedim.¹⁶
Ko svoje življenje obrnemo k templju.¹⁷ Če bomo redno hodili v tempelj, bomo lažje ohranjali novo in prenovljeno srce, ko bomo sodelovali v uredbah.
Če bližnje ljubimo in jim služimo z dejavnostmi skrbnega služenja in misijonarskega dela.¹⁸

Potem se na naše veliko veselje ta notranja sprememba okrepi in razširi, dokler ne obrodi obilo dobrih del.¹⁹

Ta velika sprememba v srcu nam prinese občutek svobode, zaupanja in miru.²⁰

Ta sprememba v srcu ni en dogodek; zanjo je potrebna vera, pogum in stalno duhovno delo. Začne se, ko si želimo svojo voljo podrediti Gospodovi, udejanji pa se, ko z njim sklenemo zaveze in jih spolnjujemo.

To posamezno dejanje pozitivno vpliva na nas in na ljudi okrog nas.

Predsednik Russell M. Nelson je to rekel takole: »Predstavljajte si, kako hitro bi bili spori po svetu – in tisti v naših zasebnih življenjih – razrešeni, če bi se vsi odločili slediti Jezusu Kristusu in prisluhniti njegovim naukom.«²¹ To dejanje, s katerim upoštevamo Odrešenikove nauke, pripelje do velike spremembe v srcu.

Dragi bratje in sestre, mladi in otroci, ko ta konec tedna prisostvujemo na konferenci, naj nam besede naših prerokov, ki bodo prišle od Gospoda, sežejo do srca, da bomo doživeli veliko spremembo.

Tiste, ki se še niste pridružili Gospodovi obnovljeni Cerkvi, vabim, da misijonarjem prisluhnete z iskreno željo, da bi spoznali, kaj od vas pričakuje Bog, in da bi doživeli to notranjo preobrazbo.²²

Danes je dan, ko se lahko odločimo, da bomo sledili Gospodu Jezusu Kristusu. »Gospod, dajem ti svoje srce; nimam ti dati nič več.«

Prav kakor so iz tiste ladijske razbitine rešili prstan, smo, ko svoje srce damo Bogu, mi rešeni iz besnečega morja tega življenja in smo sčasoma prečiščeni in očiščeni zaradi Kristusove odkupne daritve in postanemo »Kristusovi otroci«, ker smo se duhovno »rodili v njem«.²³ O tem pričujem v imenu Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen.