Pot zavez: pot v večno življenje
Pot do popolnosti je pot zavez, bistvo vseh uredb in zavez pa je Kristus.
Mogočni kralj je hotel, da bi njegov sin vladal enemu od njegovih kraljestev. Da bi princ lahko zasedel prestol, se je moral učiti in pridobiti modrost. Kralj se je nekega dne z njim sestal in mu povedal za svoj načrt. Dogovorila sta se, da bo princ šel v drugo mesto in si pridobil izkušnje. Tam se bo soočal z izzivi, vendar bo tudi deležen veliko dobrega. Kralj je princa nato poslal v mesto, v katerem naj bi dokazal svojo zvestobo kralju in pokazal, da je pripravljen prejeti privilegije in odgovornosti, ki jih je pripravil zanj. Glede na svoje želje in zvestobo se je svobodno lahko odločil, ali bo te privilegije in odgovornosti sprejel ali ne. Prepričan sem, da bi radi izvedeli, kaj se je s princem zgodilo. Ali se je vrnil, da bi nasledil kraljestvo?
Dragi bratje in sestre, vsak od nas je princ oziroma princesa. Ljubeči nebeški Oče nas je poslal na zemljo, da bi prejeli blagoslove telesa, ki bo zaradi odkupne daritve in vstajenja Jezusa Kristusa postalo nesmrtno. Od nas se pričakuje, da se bomo pripravili, zato da se bomo lahko vrnili v Božjo navzočnost, tako da bomo »storili vse, kar [nam] bo Gospod, [naš] Bog, zapovedal« (Abraham 3:25).
Da bi nam Odrešenik pomagal, da bi se vrnili k Bogu, nas je prišel odkupit in nam pokazat pot. Božji otroci so vabljeni, naj pridejo k Odrešeniku in se v njem izpopolnijo. V svetih spisih na prošnjo, naj pridemo h Gospodu, naletimo več kot devetdesetkrat in v več kot polovici teh nas prosi sam Gospod. To, da Gospodovo prošnjo sprejmemo, pomeni, da naredimo njegove uredbe in spolnjujemo zaveze z njim. Jezus Kristus je »pot, resnica in življenje« (John 14:6) in kliče vsem nam, naj »pride[mo] k njemu in bo[mo] deležni njegove dobrote; in nikomur ne odreče, ki pride k njemu« (2 Nefi 26:33).
S preučevanjem in poučevanjem evangelija se še bolj spreobrnemo k nebeškemu Očetu in Jezusu Kristusu in jima lažje postajamo podobni. Čeprav nam glede točnega časa in načina, kako bodo blagoslovi povzdignjenja podeljeni, vse še ni bilo razodeto, so nam kljub temu zagotovljeni (M. Russell Ballard, »Upanje v Kristusa«, generalna konferenca, apr. 2021).
Ko je veliki duhovnik Alma učil v deželi Zarahemli, je pripovedoval, kako zelo nas Jezus Kristus prosi:
»Glejte, vsem ljudem pošlje povabilo, kajti poda jim roke milosti, in govori: Pokesajte se in sprejel vas bom.
Da, govori: Pridite k meni in jedli boste od sadu z drevesa življenja.« (Alma 5:33–34)
Odrešenik sam nas prosi, naj pridemo k njemu in si nadenemo njegov jarem, da se bomo v tem burnem svetu odpočili (gl. Matej 11:28–29). H Kristusu pridemo tako, da vanj »verujemo, se vsak dan kesamo, z Bogom sklenemo zaveze, ko prejmemo odrešenjske in povzdignjenske uredbe, ter vztrajamo do konca, tako da te zaveze spolnjujemo« (General Handbook: Serving in The Church of Jesus Christ of Latter-day Saints, 1.2.1, ChurchofJesusChrist.org). Pot do popolnosti je pot zavez, bistvo vseh uredb in zavez pa je Kristus.
Kralj Benjamin je učil, da zaradi zavez, ki jih sklenemo, postanemo sinovi in hčere Kristusa, ki smo se mu duhovno rodili, in pod njegovo zaščito postanemo svobodni, kajti »[n]i drugega imena, po katerem pride odrešitev«. (Mozija 5:7–8) Rešeni smo, ko vztrajamo do konca, tako da »sledi[mo] vzoru Sina živega Boga« (2 Nefi 31:16). Nefi je svetoval, da še ni vse storjeno, če zgolj pridemo na tesno in ozko pot; »še naprej [si moramo] prizadevati s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in do vseh ljudi« (2 Nefi 31:19–20).
S Kristusovim naukom pot zavez lažje najdemo in na njej ostanemo, evangelij pa je zastavljen tako, da obljubljene Gospodove blagoslove prejmemo s svetimi uredbami in zavezami. Božji prerok, predsednik Russell M. Nelson, nas je v televizijski oddaji 16. januarja 2018 posvaril, naj »ostanemo na poti zavez. Vaša zavezanost, da Odrešeniku sledite tako, da z njim sklenete zaveze in potem te zaveze spolnjujete, bo odprla vrata vsakemu duhovnemu blagoslovu in privilegiju, ki je na voljo moškim, ženskam in otrokom vsepovsod. /…/ Cilj, za katerega si vsi prizadevamo, je, da bi bili v Gospodovi hiši obdarjeni z močjo, pečateni kot družine, zvesti zavezam, sklenjenim v templju, zaradi česar bomo lahko prejeli največji Božji dar – večno življenje.« (»As We Go Forward Together«, Liahona, apr. 2018, 7)
Bog ne bo prekinil odnosa z nikomer, ki zvesto spolnjuje zaveze, niti mu ne bo odtegnil svojih obljubljenih blagoslovov večnega življenja. In ko spolnjujemo zaveze, se zbližujemo z Odrešenikom. Starešina Davida A. Bednar nas je včeraj učil, da se evangelijske zaveze in uredbe v naših življenjih izpolnjujejo tako, kakor nam kompas daje glavno smer, da pridemo h Kristusu in postanemo kakor on.
Zaveze označujejo pot nazaj k Bogu. Uredbe, kot so krst in prejem daru Svetega Duha, duhovniška posvetitev in zakrament, nas vodijo v Gospodov tempelj zato, da bi bili deležni njegovih povzdignjenskih uredb.
Rad bi omenil dve stvari, ki ju je Odrešenik poudaril, da bi nam pomagal zvesto spolnjevati zaveze:
-
Sveti Duh nas lahko uči, nas opominja na Odrešenikove nauke in ostane z nami za večno (gl. Janez 14:16, 26). Lahko je naš stalni spremljevalec, da nas vodi po poti zavez. Predsednik Russell M. Nelson je učil, da »v prihodnjih dneh duhovno ne bo mogoče preživeti brez stalnega vpliva Svetega Duha, ki nas vodi, usmerja in tolaži« (»Razodetja za Cerkev, razodetja za naša življenja«, generalna konferenca, apr. 2018).
-
Odrešenik je vpeljal zakramentno uredbo, da bi se ga vselej spominjali in da bi nas spremljal njegov Duh. Krst nam odpre vrata v večno življenje, zakrament pa nam pomaga, da vztrajno nadaljujemo na poti zavez. Ko bomo vzeli zakrament, bomo s tem Očetu pričevali, da se vselej spominjamo njegovega Sina. In če se ga bomo vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi, nas bo spremljal njegov Duh. Poleg te obljube nam Gospod ponovno pravi, da nam bo odpustil grehe, če se bomo ponižno pokesali grehov.
Če ostanemo zvesti svojim zavezam, bi si morali prizadevati, da bi nas vselej spremljal Duhh, ki nas bo pripravil, da bomo vredni vzeli zakrament, in obratno, redno vzamemo zakrament, da nas spremlja Duh.
Ko je bila najina hči stara pet let, je imela avtomobilček na baterije, ki ga je rada vozila po hiši. Nekega večera je prišla k meni in rekla: »Oči, moj avtomobil več ne vozi. Ali lahko vzameva nekaj goriva iz tvojega avtomobila in ga vlijeva vanj, da bo spet vozil? Morda potrebuje gorivo kakor tvoj avtomobil, da bo vozil.«
Kasneje sem opazil, da se je baterija izpraznila, zato sem rekel, da bo spet vozil čez približno uro. S takšnim navdušenjem je rekla: »Da! Odpeljala ga bova na bencinsko črpalko.« Baterijo sem preprosto priklopil na električni vir, da se je napolnila, in po eni uri je avtomobil spet lahko vozil, ker ga je poganjala moč napolnjene baterije. Kasneje je spoznala, da je pomembno, da vselej napolnimo baterijo, tako da jo priklopimo na električni vir.
Prav kakor je hči spoznala povezavo med baterijo in elektriko, ki je poganjala njen avtomobilček, tako se tudi mi učimo o Jezusu Kristusu, zakramentu in Duhu. Potrebujemo Duha, da nam pomaga krmariti skozi zemeljsko življenje, ko zvesto spolnjujemo zaveze, in zakrament, da napaja naše duhovno bitje. Ko obnovimo krstno zavezo in vzamemo zakrament, okrepimo zvestobo vsem drugim zavezam. Srečni konec je zagotovljen, ko v duhu molitve preučujemo in izkazujemo spoštovanje Odrešenikovemu klicu ter smo deležni njegovih obljubljenih blagoslovov. Rekel je: »In da se boš lahko v večji meri ohranjal neomadeževanega od sveta, pojdi v hišo molitve in daruj svoje zakramente na moj sveti dan.« (Nauk in zaveze 59:9)
Pričujem, da je tistim, ki spolnjujejo zaveze, obljubljen »mir v tem svetu in večno življenje v prihodnjem svetu« (Nauk in zaveze 59:23). Pričujem, da vas bo, če boste z zakramentom redno vzeli Odrešenikovi znamenji, njegov Duh vodil po poti zavez in boste ostali zvesti svojim zavezam. V imenu Jezusa Kristusa, amen.