Z občudovanjem do Kristusa in njegovega evangelija
Naj spomin na to, kar so naše oči videle in kar smo v srcu občutili, poveča naše čudenje nad Odrešenikovo odkupno daritvijo.
Imam dobrega prijatelja, ki je sijajen, upokojeni univerzitetni profesor, ustvarjalni pisec in predvsem predan učenec Jezusa Kristusa. Večkrat je obiskal Sveto deželo, da se je udeležil konferenc, vodil akademske raziskave in oglede. Pravi, da se vsakič, ko obišče deželo, kjer je hodil Jezus, čudi, kajti o Odrešeniku, njegovem zemeljskem delovanju in njegovi ljubi domovini nedvomno spozna nekaj novega, osupljivega in fascinantnega. Občudovanje, s katerim prijatelj govori o vsem, kar spoznava v Sveti deželi, je nalezljivo, in ta osuplost je bila ključnega pomena za njegove velike življenjske dosežke in akademska prizadevanja.
Ko sem prisluhnil njegovim izkušnjam in občutil njegovo navdušenje, sem premišljeval o tem, koliko več duhovnega čudenja, če se tako izrazim, lahko občutimo in bi ga morali občutiti do evangelija Jezusa Kristusa, in kako to vpliva na našo pot učenca in pot v večno življenje. Čudenje, o katerem govorim, je zaznavanje čustev, občudovanja ali osuplosti, kar je značilno za vse, ki se v življenju z vsem srcem osredotočijo na Odrešenika in njegove nauke in ponižno priznavajo njegovo navzočnost v svojem življenju. Takšen občutek čudenja, ki ga navdihuje vpliv Svetega Duha, spodbuja navdušenje nad radostnim življenjem po Kristusovem nauku.1
V svetih spisih je več primerov teh občutij. Prerok Izaija je na primer globoko hvaležnost do Gospoda izrazil tako, da se je v njem radostil.2 Tisti, ki so Jezusa slišali pridigati v shodnici v Kafarnaumu, so se čudili njegovemu nauku in moči, s katero je učil.3 Prav ta občutek je prodrl v vsak kotiček srca mladega Josepha Smitha, ko je v Svetem pismu prebral prvo poglavje Jakobove knjige, kar ga je pripeljalo do tega, da je Boga prosil za modrost.4
Moji bratje in sestre, ko resnično občudujemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij, smo srečnejši, bolj navdušeni nad Božjim delom in v vsem priznavamo Gospodovo roko. Poleg tega je naše preučevanje Božje besede bolj poglobljeno, naše molitve so bolj doživete, čaščenje spoštljivejše in služenje v Božjem kraljestvu marljivejše. Vsa ta ravnanja prispevajo, da Sveti Duh v našem življenju pogosteje deluje.5 Naše pričevanje o Odrešeniku in njegovem evangeliju se bo tako okrepilo in Kristus bo živel v nas6 in živeli bomo »ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, /…/ polni zahvaljevanja«.7 Ko živimo tako, postanemo duhovno bolj odporni in zaščiteni pred tem, da bi se ujeli v past duhovne otopelosti.
Za takšno otopelost je značilna postopna izguba navdušenja nad tem, da bi se popolnoma posvetili Gospodovemu evangeliju. Običajno nastopi, ko menimo, da smo v tem življenju že prejeli vse potrebno znanje in blagoslove za našo srečo. To samozadovoljstvo – če se tako izrazim – povzroči, da evangelijske darove jemljemo za samoumevne in odtlej tvegamo, da bomo zanemarjali tako redno poglabljanje v osnove evangelija Jezusa Kristusa8 kakor tudi zaveze, ki smo jih sklenili. Posledično se postopoma oddaljimo od Gospoda, oslabimo svojo sposobnost, da bi ga slišali,9 ter postanemo brezbrižni in nedovzetni za veličino njegovega dela. Dvom glede resnic, ki smo jih že prejeli, nam lahko prodre v misli in srce in nas dela ranljive za sovražnikove skušnjave.10
Pastor Aiden Wilson Tozer, ugleden pisec in pogumen kristjan, je napisal: »Samozadovoljstvo je smrtni sovražnik vsake duhovne rasti.«11 Mar se ni prav to zgodilo Nefijcem po Kristusovem rojstvu? »[V]se manj in manj [so se] čudili ob znamenju ali čudesu z neba« in niso verjeli vsega, »kar so slišali in videli«. Tako jim je Satan »zaslepil oči in jih zavajal, da so verjeli, da je nauk o Kristusu neumnost in puhlost«.12
Moji ljubi bratje in sestre, Odrešenik nam je v svoji popolni in neskončni ljubezni ter poznavanju človeške narave13 utrl pot, da se ne bi ujeli v past duhovne otopelosti. Odrešenikova prošnja nam daje širši vpogled, zlasti ob upoštevanju zapletenega sveta, v katerem živimo: »Uči se od mene in poslušaj moje besede; hodi v krotkosti mojega Duha in v meni boš imel mir.«14 Ko Odrešenikovo povabilo sprejmemo, pokažemo ponižnost, željo po učljivosti in upanje, da mu bomo postali bolj podobni.15 To povabilo vključuje tudi služenje Bogu in skrbno služenje njegovim otrokom »z vsem srcem, vnemo, mišljenjem in močjo«.16 V središču našega prizadevanja na tej poti sta seveda največji zapovedi: ljubiti Gospoda svojega Boga in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe.17
Tovrstno vedenje je del Jezusovega božanskega značaja in je bilo očitno v vsem, kar je počel med svojim zemeljskim delovanjem.18 Ko se torej namerno in zares posvetimo, da se bomo obračali nanj in se učili iz njegovega popolnega zgleda,19 ga bolje spoznamo. Vse bolj smo navdušeni in željni, da najvišje merilo tega, kako naj bi živeli, zgled, ki bi ga morali dajati, in zapovedi, ki bi jih morali spolnjevati, postanejo del našega življenja. Prejmemo tudi dodatno razumevanje, modrost, božanski značaj in milostljivost do Boga in bližnjih.20 Lahko vam zatrdim, da bomo v življenju vse bolj zmožni občutiti Odrešenikov vpliv in ljubezen, kar nam bo okrepilo vero, željo, da ravnamo pravično, in motivacijo, da služimo njemu in drugim.21 Poleg tega se bo naša hvaležnost za blagoslove in izzive, ki jih doživljamo v tem življenju, utrdila in postala del našega pravega čaščenja.22
Moji dragi prijatelji, vse to duhovno okrepi naše duhovno čudenje glede evangelija in nas spodbudi, da radostno spolnjujemo zaveze, ki jih sklenemo z Gospodom – celo sredi preizkušenj in izzivov, ki jih doživljamo. Da pa bi se vse to zgodilo, se moramo seveda z vero in iskrenim namenom poglobiti v Odrešenikove nauke23 in skušati njegove lastnosti vnesti v svoje življenje.24 Poleg tega se mu moramo približati s kesanjem25 in ga prositi za odpuščanje in njegovo odkupno moč v našem življenju in spolnjevati njegove zapovedi. Gospod sam je obljubil, da bo usmerjal naše poti, če mu bomo zaupali z vsem srcem in ga prepoznavali na vseh svojih poteh in se ne zanašali na svoje razumevanje.26
Neki moški, ki sem ga nedavno spoznal, čigar ime je Wes in je danes prisoten na konferenci, je sprejel Kristusovo povabilo, naj se uči od njega in njegovega evangelija, in je po sedemindvajsetih letih odmaknjenosti od poti zavez začel občudovati njegovo ljubezen. Povedal mi je, da je nekega dne prek Facebooka z njim stopil v stik starešina Jones, misijonar, ki je bil začasno zadolžen za Wesovo področje, preden je šel v Panamo, misijon, kamor je bil prvotno dodeljen. Ko je starešina Jones naletel na Wesov profil, je začutil vodstvo Svetega Duha in vedel, da mora z Wesom takoj vzpostaviti stik, ni pa vedel, da je že član Cerkve. Na ta navdih se je brž odzval. Wes je bil nad nepričakovanim stikom presenečen in spoznal je, da ga Gospod pozna kljub temu, da je daleč od poti zavez.
Od takrat so bili Wes in misijonarji redno v stikih. Starešina Jones in njegov družabnik sta mu vsak teden služila in pripravljala duhovna sporočila, ki so pripomogla, da Wes ponovno občuduje Odrešenika in njegov evangelij. To je v njem prižgalo plamen pričevanja o resnici in Odrešenikovi ljubezni do njega. Wes je občutil mir, ki prihaja od Tolažnika, in prejel moč, ki jo je potreboval, da se je vrnil v čredo. Povedal mi je, da ga je ta izkušnja duhovno in čustveno vrnila v življenje in pripomogla, da se je znebil občutkov zagrenjenosti, ki so se z leti nakopičili zaradi težkih izkušenj, skozi katere je šel.
Kakor je moj omenjeni prijatelj, pozorni profesor opazil, se o Jezusu Kristusu in njegovem evangelij vselej lahko naučimo nekaj čudovitega in osupljivega.27 Gospod je vsem, ki si prizadevajo, da bi se od njega učili in njegove besede vključili v svoje življenje, tudi nam, namenil čudovite obljube. Henohu je rekel: »Glej, moj Duh [bo] nad teboj, zatorej bom opravičil vse tvoje besede; in gore bodo izginjale pred teboj in reke se bodo preusmerile iz svojih strug; in ostal boš v meni in jaz v tebi.«28 Po svojem služabniku kralju Benjaminu je dejal: »[Imenovali se boste] Kristusovi otroci, njegovi sinovi in njegove hčere; kajti glejte, ta dan vam je dal duhovno življenje; saj pravite, da ste se v srcu spremenili po veri v njegovo ime; zato ste se rodili v njem in postali njegovi sinovi in hčere.«29
Če si bomo torej iskreno in nenehno prizadevali, da bi se učili od Odrešenika in sledili njegovemu zgledu, vam v njegovem imenu obljubljam, da bodo njegove božanske lastnosti zapisane v naših mislih in srcih,30 da mu bomo postali bolj podobni in da bomo hodili z njim.31
Moji ljubi bratje in sestre, molim, da bomo vselej občudovali Jezusa Kristusa in njegovo dovršeno, neskončno in popolno ljubezen. Naj spomin na to, kar so naše oči videle in kar smo v srcu občutili, poveča naše čudenje nad Odrešenikovo odkupno daritvijo, ki nam lahko ozdravi duhovne in čustvene rane in nam pomaga, da se mu približamo. Da bi se čudili velikim obljubam, ki jih ima nebeški Oče v svojih rokah in ki jih je pripravil za vse zveste:
»Kraljestvo je vaše in vaši so blagoslovi le-tega in vaša so bogastva večnosti.
In ta, ki vse sprejme hvaležno, bo postal veličasten.«32
Jezus je Odkupitelj sveta in to je njegova Cerkev. O teh resnicah pričujem v občudovanja vzbujajočem, svetem in plemenitem imenu našega Odrešenika Jezusa Kristusa, amen.