Delajte, kar je najpomembnejše

Rebecca L. Craven

druga svetovalka v generalnem predsedstvu Mladenk

Če se v življenju osredotočamo na Jezusa Kristusa, bomo blagoslovljene z duhovno močjo, zadovoljstvom in radostjo.

Nedolgo tega je draga prijateljica dobila občutek, naj obišče žensko v svojem oddelku. Odgnala je ta občutek, ker jo je komaj poznala – enostavno se ji ni zdelo razumno. Ker pa se ji je misel še naprej vračala, se je odločila, da bo občutek upoštevala. Ker se je že počutila nelagodno zaradi neizogibnega obiska, se je odločila, da ji bo pomagalo premagati nelagodje, če bo sestri nekaj nesla. Seveda ni mogla iti praznih rok! Tako je kupila banjico sladoleda in se odpravila na obisk, za katerega jo je skrbelo, da bo morda izpadel neprimerno.

Potrkala je na vrata in ženska je kmalu odprla. Moja prijateljica ji je izročila sladoled v rjavi papirnati vrečki, nakar sta se začeli pogovarjati. Ni trajalo dolgo, da je moja prijateljica ugotovila, zakaj je bil obisk potreben. Ko sta sedeli skupaj na verandi, ji je ženska razkrila množico izzivov, s katerimi se je soočala. Po kakšni uri pogovora v toplem poletnem vremenu je moja prijateljica opazila, da se sladoled cedi skozi rjavo papirnato vrečko.

Vzkliknila je: »Tako mi je žal, da se je vaš sladoled stopil!«

Ženska je prijazno odvrnila: »V redu je! Ne prenašam laktoze!«

V sanjah je Gospod povedal preroku Lehiju: »Blagoslovljen si, Lehi, zaradi tega, kar si storil.«¹

To, da smo učenci Jezusa Kristusa, zahteva več kot samo upanje in vero. Zahteva trud, delovanje in predanost. Zahteva, da nekaj naredimo, da smo »uresničevalci besede in ne le poslušalci«.²

V primeru stopljenega sladoleda, kaj je bilo najpomembnejše? Sladoled? Ali da je moja prijateljica preprosto prešla k dejanjem?

Imela sem prijetno izkušnjo s prisrčnim dekletom, ki je postavila zelo iskreno vprašanje: »Sestra Craven, kako veste, da je karkoli o Cerkvi resnično? Ker jaz ne čutim ničesar.«

Preden sem pohitela z odgovorom, sem ji najprej postavila nekaj vprašanj. »Povej mi o svojem preučevanju svetih spisov.«

Odgovorila je: »Ne berem svetih spisov.«

Vprašala sem: »Kaj pa tvoja družina? Ali preučujete skupaj po priročniku Pridi in hodi za menoj?«

Rekla je: »Ne.«

Vprašala sem jo o njenih molitvah: »Kaj občutiš, kadar moliš?«

Njen odgovor: »Ne molim.«

Moj odgovor je bil potem preprost: »Če bi rada kaj vedela, moraš nekaj narediti.«

Ali ne velja to za vse, kar se hočemo naučiti ali vedeti? Svojo novo prijateljico sem prosila, naj začne udejanjati evangelij Jezusa Kristusa: moliti, preučevati, služiti drugim in zaupati v Gospoda. Do spreobrnitve ne bo prišlo, če nič ne delamo. Spreobrnemo se z močjo Svetega Duha, ko si načrtno prizadevamo, da bi vedeli, tako da prosimo, iščemo in trkamo. Spreobrnemo se, če delamo.³

Gospod v Nauku in zavezah občasno reče: »Ni pomembno.«⁴ Zato se sprašujem, če nekatere stvari niso pomembne oziroma so manj pomembne, potem morajo obstajati stvari, ki so najpomembnejše. V svojih prizadevanjih, da bi delali nekaj oziroma delali karkoli, se lahko vprašamo: »Kaj je najpomembnejše?«

Oglaševalci pogosto uporabijo slogane, recimo »bistvenega pomena« ali »nepogrešljiv« v upanju, da nas bo zamikalo, da bomo verjeli, da je izdelek, ki ga prodajajo, nujen za našo srečo ali dobro počutje. Ampak ali je to, kar prodajajo, resnično bistvenega pomena? Ali moramo to resnično imeti? Ali je resnično pomembno?

V premislek sledi nekaj misli. Kaj je najpomembnejše?

Koliko »všečkov« dobimo za svoje objave na družbenih omrežjih? Ali kako močno nas ljubi in ceni naš nebeški Oče?
Da se oblačimo po zadnji modi? Ali da kažemo spoštljivost do svojega telesa, tako da se oblačimo spodobno?
Da odgovore najdemo v spletnem brskalniku? Ali da odgovore prejmemo od Boga preko Svetega Duha?
Želeti si več? Ali da smo zadovoljni s tem, kar nam je dano?

Predsednik Russell M. Nelson uči:

»S Svetim Duhom kot svojim spremljevalcem lahko vidite naravnost skozi zvezdniško kulturo, ki uničuje našo družbo. Lahko ste pametnejši, kot so bile kadarkoli prejšnje generacije. /…/

Postavite merilo preostalemu svetu!«⁵

Potreben je trud, da ostanemo osredotočeni na to, kar je resnično bistvenega pomena za trajno srečo. Satan nima ničesar rajši, kot da založimo svoje večne vrednote, kar bi nas vodilo, da bi zapravljali dragocen čas, talente ali duhovne moči za to, kar ni pomembno. Vsako od nas prosim, da v duhu molitve razmisli o stvareh, ki nas odvračajo od tega, da bi delale, kar je najpomembnejše.

Učiteljica tretjega razreda najinega najstarejšega sina je svoj razred učila, naj »obvladajo um«. To je učence spomnilo, da sami nadzirajo svoje misli in lahko zato nadzirajo, kaj delajo. Kadar ugotovim, da me odnaša k stvarem, ki so manj pomembne, se opomnim, naj »obvladam svoj um«.

Neka dijakinja mi je nedavno povedala, da je med nekaterimi mladimi iz Cerkve postalo priljubljeno, da ne upoštevajo zapovedi in premišljeno načrtujejo, da se bodo kasneje pokesali. »To je neke vrste častni znak,« je rekla. Seveda bo Gospod še naprej odpuščal tistim, ki se ponižno pokesajo »z resničnim namenom«.⁶ Vendar Odrešenikove milostne odkupne daritve ne bi smeli nikoli uporabljati na tako posmehljiv način. Poznamo priliko o eni izgubljeni ovci. Seveda bo pastir pustil ostalih 99 ovac, da bo poiskal tisto, ki je zašla. Vendar, ali si lahko predstavljate radost, ki jo tiste, ki so se odločile, da bodo med 99-imi, prinesejo dobremu Pastirju? Tiste, ki se držijo skupaj in druga drugi pomagajo živeti po zavezah? Ali si lahko zamislite, kakšen bi bil svet ali vaša šola ali vaša služba ali vaš dom, če bi bilo to, da smo poslušni, priljubljeno? Ne gre za to, da bi živeli popolno – gre za to, da najdemo radost, medtem ko se po svojih najboljših močeh trudimo, da živimo po zavezah, ki smo jih sklenili z Gospodom.

Zdaj, ko svet izraža vse več dvoma v Boga in zmeda ter pritiski naraščajo, je čas, ko se moramo tesno držati preroka. Ker govori v Gospodovem imenu, lahko zaupamo, da je tisto, kar nas roti, nam svetuje in prosi, naj naredimo, najpomembnejše.

Čeprav morda ni lahko, vedno obstaja način, da naredimo, kar je prav. Ko se je neko dekle v šoli pogovarjalo s skupino prijateljev, jo je v srcu razžalostilo, ko so v pogovoru začeli kritizirati cerkvena merila. Zavedla se je, da ne more ostati tiho – morala je nekaj narediti. Spoštljivo je spregovorila o ljubezni nebeškega Očeta in kako so zapovedi, ki jih je dal, namenjene temu, da blagoslavljajo in varujejo njegove otroke. Zanjo bi bilo veliko preprosteje, če ne bi naredila ničesar. A kaj je bilo najpomembnejše? Zliti se z množico? Ali stopiti naprej kot Božja priča, »vselej in v vsem in povsod«?⁷

Če hočemo, da obnovljena Cerkev Jezusa Kristusa stopi iz mraka, moramo mi stopiti iz mraka. Kot ženske, ki se držimo zavez, moramo s svojo evangelijsko lučjo osvetljevati ves svet, tako da preidemo k dejanjem in izstopamo. To delamo skupaj kot Božje hčere – sila 8,2 milijona žensk, starih 11 let in več, katerih delo je povsem enako. Zbiramo Izrael, ko sodelujemo v delu odrešitve in povzdignjenja: Prizadevamo si živeti po evangeliju Jezusa Kristusa, skrbimo za ljudi v stiski, vabimo vse, da sprejmejo evangelij, in povezujemo družine za večnost.⁸ Evangelij Jezusa Kristusa je evangelij dejanj in evangelij radosti! Ne podcenjujmo svoje sposobnosti, da delamo to, kar je najpomembnejše. Naša božanska dediščina nam daje pogum in samozavest, da delamo in smo vse, kar naš ljubeči nebeški Oče ve, da lahko smo.

Letošnja tema za mladino je iz Pregovorov 3:5–6:

»Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj.

Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«

Ključna sestavina zaupanja v Gospoda je, da gremo naprej, verujoč, da nas bo vodil, tudi kadar nimamo vseh odgovorov.

Sestre, ne gre za sladoled. In ne za to, da bi delale več. Gre za to, da delamo, kar je najpomembnejše. Gre za udejanjanje Kristusovega nauka v življenju, ko si prizadevamo, da bi mu postale bolj podobne.

Več ko naredimo za to, da ostanemo trdno na poti zavez, bolj bo naša vera v Jezusa Kristusa rasla. Bolj ko bo naša vera rasla, bolj se bomo želele pokesati. In bolj ko se bomo kesale, bolj bomo okrepile naš zavezni odnos z Bogom. Ta zavezni odnos nas pritegne k templju, ker s spolnjevanjem tempeljskih zavez lahko vztrajamo do konca.

Če se v življenju osredotočamo na Jezusa Kristusa, bomo vodene, da bomo delale, ker je najpomembnejše. In blagoslovljene bomo z duhovno močjo, zadovoljstvom in radostjo! V imenu Jezusa Kristusa, amen.