Kristus zdravi to, kar je strto
Pozdravi lahko uničen odnos z Bogom, uničene odnose z drugimi in strte dele nas samih.
Na družinskem srečanju pred nekaj leti je moj tedaj osemletni nečak William vprašal mojega najstarejšega sina Britona, če bi se z njim igral z žogo. Briton je navdušeno odgovoril: »Ja! Z veseljem!« Ko sta se že nekaj časa igrala, je Britonu žoga ušla in po nesreči razbila eno od starinskih posod njegovih starih staršev.
Briton se je počutil grozno. Ko je začel pobirati razbite koščke, je William stopil k njemu in ga ljubeče potrepljal po hrbtu. Potem ga je potolažil: »Ne skrbi Briton. Nekoč sem v hiši babice in dedka nekaj polomil in babica me je objela in rekla: ‘Je že v redu, William. Saj si star samo pet let.’«
Nakar je Briton odgovoril: »Ampak, William, jaz sem star 23 let!«
Iz svetih spisov se lahko veliko naučimo o tem, kako nam bo Odrešenik Jezus Kristus pomagal, da se bomo uspešno prebili skozi tisto v našem življenju, kar je strto, ne glede na našo starost. Pozdravi lahko uničen odnos z Bogom, uničene odnose z drugimi in strte dele nas samih.
Uničen odnos z Bogom
Medtem ko je Odrešenik učil v templju, so pismouki in farizeji k njemu pripeljali žensko. Njene zgodbe ne poznamo v celoti, zgolj to, da »so jo zasačili pri prešuštvu«.1 Sveti spisi pogosto podajo samo delček življenja nekoga in na osnovi tega delčka se včasih nagibamo, da bi hvalili ali obsojali. Nobenega življenja ne moremo razumeti z enim samim sijajnim trenutkom ali enim obžalovanja vrednim javnim razočaranjem. Namen teh poročil v svetih spisih je, da bi nam pomagala uvideti, da je bil Jezus Kristus odgovor tedaj in je odgovor zdaj. Pozna našo celotno zgodbo in kaj točno prestajamo, kot tudi naše sposobnosti in ranljivosti.
Kristusov odgovor tej dragoceni Božji hčeri je bil: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«2 »Pojdi in odslej ne gréši več« bi drugače lahko rekli »pojdi in se spremeni«. Odrešenik jo je prosil, naj se pokesa, naj spremeni svoje obnašanje, s kom se druži, kaj čuti glede sebe, svoje srce.
Zaradi Kristusa nam naša odločitev, da »gremo in se spremenimo«, lahko omogoči, da »gremo in ozdravimo«, ker je vir zdravljenja za vse, kar je v našem življenju strto. Kristus kot veliki Posrednik in Zagovornik pri Očetu posveti in obnovi uničene odnose – kar je najpomembnejše, naš odnos z Bogom.
Prevod Josepha Smitha pojasni, da ženska je upoštevala Odrešenikov nasvet in spremenila svoje življenje in od tiste ure slavila Boga in verjela v njegovo ime.3 Na žalost ne poznamo njenega imena ali drugih podrobnosti o njenem življenju po tem trenutku, ker bi potrebovala veliko odločnost, ponižnost in vero Jezusa Kristusa, da bi se pokesala in spremenila. Vemo pa, da je bila ženska, ki je »verjela v njegovo ime« in je razumela, da je v dosegu njegovega neskončnega in večnega žrtvovanja.
Uničeni odnosi z drugimi
V 15. poglavju Luka beremo priliko o človeku, ki je imel dva sinova. Mlajši sin je prosil očeta za dediščino, odpotoval v daljno deželo in z razuzdanim življenjem svoje premoženje pognal.4
»Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje.
Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.
Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
Šel je vase in dejal: ‘Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.
Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.
Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.’
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.«5
Verjamem, da je to, da je oče pritekel k svojemu sinu, pomembno. Bolečina, ki jo je sin povzročil očetu, je bila gotovo globoka in huda. Prav tako je bil oče morda resnično osramočen zaradi sinovih dejanj.
Torej, zakaj oče ni počakal, da bi se mu sin opravičil? Zakaj ni počakal na darilo ali povračilo ali spravo, preden je ponudil odpuščanje in ljubezen? O tem sem pogosto premišljevala.
Gospod nas uči, da je odpuščanje drugim univerzalna zapoved: »Jaz, Gospod, bom odpustil, komur bom odpustil, od vas pa se zahteva, da odpustite vsem ljudem.«6 Za odpuščanje je morda potreben silen pogum in ponižnost. Potreben je morda tudi čas. Zahteva, da v Gospoda verujemo in vanj zaupamo, ko prevzamemo odgovornost za stanje svojega srca. V tem je pomen in moč naše svobodne volje.
Odrešenik je z upodobitvijo tega očeta v priliki o izgubljenem sinu poudaril, da je odpuščanje eden od najplemenitejših darov, ki ga lahko damo drug drugemu in še posebej sebi. Razbremenitev naših src z odpuščanjem ni vedno lahka, a je možna zaradi krepilne moči Jezusa Kristusa.
Strti deli nas samih
V 3. poglavju Apostolskih del izvemo za moža, ki je bil od rojstva hrom in so ga »[v]sak dan /…/ polagali pred tempeljska vrata, ki se imenujejo Lepa, da bi prosil vbogajme tiste, ki so prihajali v tempelj«.7
Hromi berač je bi star več kot 40 let8 in je vse svoje življenje preživel v dozdevno nenehnem stanju hrepenenja in čakanja, ker je bil odvisen od radodarnosti drugih.
Nekega dne je videl, da nameravata »Peter in Janez stopiti v tempelj [in] ju je prosil miloščine.
Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: ‘Poglej naju!’
Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil.
Peter pa je rekel: ‘Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!’
In prijel ga je za desno roko in ga dvignil. V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji.
Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga.«9
Pogosto se znajdemo, tako kot hromi berač, pri vratih templja, kjer potrpežljivo – oziroma včasih nepotrpežljivo – čakamo na Gospoda.10 Čakamo, da bi bili ozdravljeni telesno in čustveno. Čakamo na odgovore, ki prodrejo v najgloblje dele naših src. Čakamo na čudež.
Čakanje na Gospoda je lahko svet kraj – kraj izboljševanja in prečiščevanja, kjer lahko globoko osebno spoznamo Odrešenika. Čakanje na Gospoda je lahko tudi kraj, kjer se vprašamo: »O Bog, kje si?«11 Kraj, kjer duhovna vzdržljivost od nas zahteva, da udejanjamo vero v Kristusa, tako da se vedno znova namerno odločimo zanj. Poznam ta kraj in razumem to vrsto čakanja.
Neštete ure sem zaradi zdravljenja raka preživela v bolnišnici, v svojem trpljenju povezana s številnimi, ki so hrepeneli po ozdravljenju. Nekateri so preživeli, drugi niso. Na čudovit način sem spoznala, da je rešitev iz naših preizkušenj drugačna za vsakega od nas, in zato bi se morali manj osredotočati na to, kako smo rešeni, in bolj na samega Rešitelja. Naš poudarek bi moral biti vedno na Jezusu Kristusu.
Udejanjanje vere v Kristusa pomeni ne samo zaupati v Božjo voljo, ampak tudi v njegov čas. Saj on točno ve, kaj potrebujemo in natančno, kdaj to potrebujemo. Kadar se podvržemo Gospodovi volji, bomo navsezadnje prejeli znatno več od tega, kar smo si želeli.
Moji dragi prijatelji, vsi imamo v življenju nekaj, kar je strto, kar mora biti izboljšano, popravljeno oziroma ozdravljeno. Ko se obrnemo k Odrešeniku, ko svoje srce in misli uskladimo z njim, ko se pokesamo, pride k nam »s krili ozdravljenja«,12 nas ljubeče objame in reče: »Dobro je. Star si samo 5 – ali 16, 23, 48, 64, 91 let. To lahko skupaj popraviva!«
Pričujem, da v vašem življenju ni nič tako strtega, da bi bilo preveč za zdravilno, odkupitveno in krepilno moč Jezusa Kristusa. V svetem in posvečenem imenu njega, ki je mogočen, da odreši, Jezusa Kristusa, amen.