Ne bojte se, samo verujte!
Srečo začnite iskati tako, da sprejmete obilje, ki smo ga že prejeli od dajalca vsakega dobrega daru.
Današnje besede namenjam mladim ljudem v Cerkvi, torej vsem, ki so stari toliko kot predsednik Nelson ali mlajši. Le redko uporabljam vizualno gradivo, a ne morem se upreti, da ne bi pokazal tega.
Ta cri de couer je delo moje osemletne prijateljice Marin Arnold, napisala ga je, ko je bila stara sedem let. Prevedel vam bom njeno spremenjeno zgodnjo egipščanščino:
Dragi škof
genaralna konfrenca
je bla dougočasna zakva
mormo
to gledat? Pouejte mi zakva
Lepozdrau, Marin
Arnold.1
No, Marin, govor, ki ga bom imel, te bo nedvomno znova razočaral. A ko boš pisala škofu, da bi se pritožila, je pomembno, da mu poveš, da mi je ime »Kearon. Starešina Patrick Kearon.«
Že skoraj dve leti naš planet preplavlja pandemija svetopisemskih razsežnosti in čeprav je ta bolezen v družbenem pogledu ustavila skoraj vse, pa očitno ni ustavila brutalnosti, nasilja in krute agresije v političnem pogledu – notranjepolitičnem ali mednarodnem. Kot da to ni dovolj, se še vedno soočamo z dolgotrajnimi družbenimi in kulturnimi izzivi, ki obsegajo vse od ekonomskega pomanjkanja do skrunitve okolja in rasne neenakosti in še več.
Tako hudi vetrovi in mračni dnevi lahko jemljejo pogum mladim med nami, tistim, od katerih pričakujemo optimizem in navdušenje nad jutrišnjim dnem v našem življenju. Pravijo, da je »moč mladih skupno bogastvo vsega sveta. Mladi /…/ so obraz naše /…/ prihodnosti.«2 Še več, v roke naših otrok bomo zaupali skrbništvo nad usodo te Cerkve.
Glede na današnji čas je razumljivo, če idealizem mladih nekoliko plahni. Dr. Laurie Santos, profesorica na Univerzi Yale, je pred kratkim uvedla predmet z naslovom »Psihologija in dobro življenje«. »Prvo leto, ko smo ponudili predmet, se je vpisala skoraj [četrtina vseh] dodiplomskih študentov.«3 Nato je njen podkast obiskalo več kot 64 milijonov ljudi. Ko je eden od novinarjev pisal o tem pojavu, je pripomnil, kako boleče je videti, da toliko bistrih, mladih študentov – in odraslih – obupno »išče nekaj, kar so izgubili« oziroma še huje, hrepeni po nečem, česar nikdar niso imeli.4
Danes prosim naše mlade in vas, starše in odrasle, ki jim svetujete, da srečo začnete iskati tako, da sprejmete obilje, ki smo ga že prejeli od dajalca vsakega dobrega daru.5 V tem trenutku, ko si številni po svetu zastavljajo globoka vprašanja duše, moramo odgovarjati z »veselimi vestmi«6 o evangeliju Jezusa Kristusa. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki zelo čisla poslanstvo in sporočilo Odrešenika sveta, ponuja večno najbolj pomembno pot, kako v času tako velikih potreb najdemo, kar je dobro, in tudi delamo, kar je dobro.
Predsednik Russell M. Nelson je rekel, da je ta rod mladih ljudi sposoben »na svet vplivati bolj kot vsi pretekli rodovi.«7 Če le kdo, bi mi vsekakor morali »peti pesem o ljubezni odkupljenja«,8 a to zahteva disciplino učenca – rečemo lahko »učenstvo« – táko, ki ščiti pred črnogledim pristopom in uničevalnimi navadami, ki nas skušajo vreči iz ritma, ko skušamo peti to pesem o večni odrešitvi.
Četudi smo na »sončni strani ulice«,9 občasno naletimo na človeka, ki je odločen, da bo v vsem našel nekaj mračnega in turobnega. Saj poznate njegov moto: »Vselej je najtemneje, tik preden je povsem temno kot v rogu.« Kako zlovešča vizija in kako bedno življenje! Da, včasih morda želimo obrniti hrbet kraju, kjer smo, a gotovo ne bi smeli nikdar obrniti hrbta temu, kdo smo – otroci živega Boga, ki nas ljubi, nam je vselej pripravljen odpustiti in nas ne bo nikdar in nikoli zapustil. Ste najdragocenejše, kar ima. Ste njegov otrok, dal vam je preroke in obljube, duhovne darove in razodetja, čudeže in sporočila in angele na obeh straneh tančice.10
Dal vam je tudi cerkev, ki krepi družine med zemeljskim življenjem in jih povezuje v večnosti. V cerkvi je več kot 31.000 oddelkov in vej, kjer se ljudje zbirajo, pojejo, postijo in molijo drug za drugega in del svojih sredstev namenjajo revnim. Tu vsakogar poznajo po imenu, vsakogar se upošteva in vsakomur skrbno služijo, tu prijatelji in sosedje kot laiki prostovoljno služijo drug drugemu v poklicih, ki obsegajo vse od tajniškega dela do hišniških dolžnosti. Na tisoče mladih odraslih ljudi – in tudi starejših zakonskih parov – služi misijon na svoje stroške, ne da bi odločali, kje bodo delali, mladi in stari člani pa se zgrinjajo v templje, da bi opravljali svete uredbe, ki so nepogrešljive za povezovanje človeške družine – pogumno delo v tako razklanem svetu, ki pa sporoča, da je razklanost le začasna. To je le nekaj razlogov, ki jih navajamo za »upanj[e], ki je v [nas]«.11
Seveda se dandanes s silno težkimi vprašanji sooča vsak učenec Jezusa Kristusa. Voditelji te Cerkve posvečajo svoje življenje iskanju Gospodovega vodstva pri reševanju teh izzivov. Če se nekateri ne razrešijo v zadovoljstvo vseh, so morda del križa, ki ga bomo po Jezusovih besedah morali sprejeti, da mu bomo sledili.12 Prav zaradi prihodnjih mračnih dni in težavnih vprašanj je Bog obljubil, da bo vodil preroke iz oblačnega stebra podnevi in ognjenega stebra ponoči, dal železni drog, odprl ozka vrata, ki vodijo na tesno pot, še zlasti pa nam dal moč, da bomo končali pot.13
Zato vas prosim, ostanite na celotni gostiji, čeprav vam brokoli morda ni pri srcu. Uživajte v Božji luči in posodite cilju svojo svetilko.14 V Osnovni imajo prav: Jezus res »želi, da [ste] sonček«.15
Ko je judovski voditelj Jair prosil Jezusa, naj ozdravi njegovo dvanajstletno hčer, ki je doma ležala na smrtni postelji, je množica naokrog zadrževala Odrešenika tako dolgo, da je kmalu prišel služabnik in zaskrbljenemu očetu rekel: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več učitelja.«
Ko je Jezus to slišal, mu je odgovoril: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.«16
Res je bila. Tako boste tudi vi. Ne bojte se, samo verujte!
Ker je vsak v tem občinstvu dragocen za Boga in njegovo Cerkev, zaključujem s to posebno apostolsko izjavo. Še preden ste prejeli dar Svetega Duha, ste v dušo prejeli Kristusovo luč,17 »luč, ki je v vsem, /…/ daje življenje vsemu«18 in je dober vpliv v srcih vseh ljudi, ki so kdaj živeli ali še bodo živeli. To luč ste prejeli, da vas varuje in uči. Eno od osrednjih sporočil te luči je, da je življenje najdragocenejši od vseh darov, dar, ki ga lahko za večno dobimo le zaradi odkupne daritve Gospoda Jezusa Kristusa. Edinorojeni Božji Sin je prišel kot Luč in Življenje sveta,19 da bi nam z zmago nad smrtjo podaril življenje.
V celoti se moramo zavezati daru življenja in priskočiti na pomoč tistim, ki so v nevarnosti, da bi se temu svetemu daru odrekli. Voditelji, svetovalci, prijatelji, družina – bodite pozorni na znake depresije, obupa oziroma vsega, kar kaže na samopoškodovanje. Ponudite svojo pomoč. Prisluhnite. Če je treba, ustrezno posredujte.
Vsakemu od naših mladih, ki se spoprijema s težavami, bi rekel: Ne glede na to, kakšne so vaše skrbi oziroma težave, smrt s samomorom zagotovo ni rešitev. To ne bo ublažilo bolečine, ki jo trenutno čutite ali menite, da jo povzročate. V svetu, ki tako obupno potrebuje vso luč, ki jo lahko dobi, prosim ne zmanjšujte večne luči, ki vam jo je Bog položil v dušo, še preden je svet sploh nastal. Pogovorite se z nekom. Prosite za pomoč. Ne uničite življenja, za katerega je Kristus dal svoje življenje, da bi ga ohranil. Zmogli boste prenesti notranje borbe tega zemeljskega življenja, ker vam bomo pomagali, da jih boste prenesli. Ste močnejši, kot si predstavljate. Pomoč je na voljo, od drugih ljudi in še zlasti od Boga. Radi vas imamo, cenimo vas in vas potrebujemo. Potrebujemo vas! Ne bojte se, samo verujte!
Nekdo, ki se je znašel v zdaleč bolj neznosnih okoliščinah, kot se bomo vi in jaz kadarkoli, je nekoč vzkliknil: »Pojdite naprej [moji dragi mladi prijatelji]. Pogum, /…/ in naprej, naprej k zmagi! Naj se vam srce radosti in je silno veselo.«20 Toliko je stvari, ki se jih lahko veselimo. Imamo drug drugega in imamo Gospoda. Prosim, ne odrekajte nam priložnosti, da vas imamo z nami, v svetem in posvečenem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, našega Učitelja, amen.