Pot pogumnega učenca v poslednjih dneh
Bodimo samozavestni in ne negotovi, pogumni in ne plašni, polni vere in ne strahu, ko v teh poslednjih dneh nosimo Gospodovo luč.
Moralna svobodna volja je dragocen Božji dar vsakemu Božjemu otroku.1 »Svobodno se odloča[mo] za svobodo in večno življenje preko velikega Posrednika vseh ljudi oziroma se odloča[mo] za ujetništvo in smrt glede na ujetništvo in moč hudiča.«2 Bog nas ne bo silil, da bi delali dobro, hudič pa nas ne more prisiliti, da bi delali slabo.3 Četudi nekateri morda mislijo, da je zemeljsko življenje tekmovanje med Bogom in nasprotnikom, pa je že z eno samo Odrešenikovo besedo »Satan utišan in izgnan. /…/ Na preizkušnji je [naša] moč, ne Božja.«4
Zato bomo na koncu želi, kar vse življenje sejemo s svojimi odločitvami.5 Kaj torej vsota naših misli, želja, besed in del pove o naši ljubezni do Odrešenika, njegovih izvoljenih služabnikov in njegove obnovljene Cerkve? Ali nam naše krstne, duhovniške in tempeljske zaveze pomenijo več kot hvala sveta oziroma število »všečkov« na družbenih omrežjih? Ali je naša ljubezen do Gospoda in njegovih zapovedi močnejša od naše ljubezni do česarkoli in kogarkoli drugega v tem življenju?
Nasprotnik si je s svojimi privrženci vselej prizadeval uničiti Kristusova dela in dela Kristusovih apostolov. Odrešenikove zapovedi številni v današnjem svetu obravnavajo kot nesmiselne, če jih že povsem ne prezrejo. Božje poslance, ki učijo »neprikladne« resnice, pogosto zavračajo. Celo za samega Odrešenika so rekli, da je »požrešnež in pijanec«,6 in so ga obtožili, da vznemirja javno mnenje in razdvaja. Šibke in zahrbtne duše so »se posvetoval[e], kako bi ga ujel[e] v besedi«,7 in Gospodovi »ločini« prvotnih kristjanov so »povsod nasprot[ovali]«.8
Odrešenik in njegovi prvotni privrženci so se spopadali z resnim notranjim in zunanjim nasprotovanjem in mi doživljamo isto. Dandanes je skoraj nemogoče pogumno živeti po svoji veri, ne da bi na nas posvetni ljudje občasno ne kazali z dejanskimi in navideznimi prsti zaničevanja. Samozavestna hoja za Odrešenikom prinaša nagrade, a sem ter tja se morda znajdemo na muhi tistih, ki zagovarjajo filozofijo, naj jemo, pijemo in se veselimo,9 pri čemer vero v Kristusa, poslušnost in kesanje zamenja iluzija, da bo Bog opravičil manjši greh, ker nas tako zelo ljubi.
Ko je Odrešenik govoril »po [svojem] glasu ali po glasu [svojih] služabnikov«,10 mar ni o današnjem dnevu rekel, da bo prišel »čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev« in bodo številni »ušesa /…/ obračali proč od resnice in zabredli v bajke«?11 Mar ni obžaloval, da mu zaman »izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi«?12 Mar ni svaril, da bodo »iz vaših vrst /…/ vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo«?13 Mar ni predvidel, da se bo »hudemu pravi[lo] dobro, dobremu pa húdo«,14 in da bodo »človekovi sovražniki /…/ njegovi domači«?15
Kaj pa mi? Bi se morali plašiti oziroma bati? Bi morali veroizpoved živeti skrivoma? Zagotovo ne! Z vero v Kristusa se nam ni treba bati očitkov ljudi oziroma nas ni treba biti strah njihovih zasramovanj.16 Ko je na čelu Odrešenik in nas vodijo in usmerjajo živi preroki, »kdo je zoper nas«?17 Bodimo samozavestni in ne negotovi, pogumni in ne plašni, polni vere in ne strahu, ko v teh poslednjih dneh nosimo Gospodovo luč.18
Odrešenik je bil jasen: »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom. /…/ Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom.«19
Četudi bi zato nekateri raje imeli Boga, ki ne daje zapovedi, odločno pričujmo z besedami starešine D. Todda Christoffersona, da je »Bog, ki ničesar ne zahteva, /…/ formalna vzporednica Boga, ki ne obstaja.«20
Čeprav bi nekateri raje sami izbirali, katere zapovedi bodo upoštevali, radostno sprejmimo Odrešenikov poziv, naj živimo »po vsaki besedi, ki pride iz Božjih ust«.21
Čeprav številni verjamejo, da Gospod in njegova Cerkev dopuščata, da delamo »vse, kar [nam] srce poželi«,22 pogumno razglašajmo, da je napačno vleči »z večino, da bi delal húdo«,23 »ker množice ne morejo upravičiti, kar je Bog razglasil za napačno«.24
»O pomni, pomni, /…/ kako stroge [a osvobajajoče] so Božje zapovedi.«25 Če jih učimo jasno, je to včasih videti kot nestrpnost. Zato spoštljivo pokažimo, da ljubezen do Božjega otroka, ki sprejema drugačna prepričanja od naših, ni le mogoča, temveč tudi bistvena.
Druge lahko sprejemamo in spoštujemo, ne da bi jih podpirali v prepričanjih ali dejanjih, ki niso v skladu z Gospodovo voljo. Resnice ni treba žrtvovati na oltarju všečnosti in družbene zaželenosti.
Sion in Babilon sta nezdružljiva. »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema.«26 Vsi se spomnimo Odrešenikovega prodornega vprašanja: »Kaj me kličete: ‘Gospod, Gospod’ in ne delate tega, kar pravim?«27
Ljubezen do Gospoda pokažimo z zavzeto, prostovoljno poslušnostjo.
Če čutite, da ste ujeti med svojo potjo učenca in svetom, vas prosim, da se spomnite, da vas vaš ljubeči Odrešenik vabi, »kajti poda [vam] roke milosti, in govori: Pokesajte se in sprejel vas bom.«28
Predsednik Nelson je učil: »Jezus Kristus bo za nas od zdaj do takrat, ko bo spet prišel, naredil nekaj najveličastnejših del.«29 Učil pa je tudi, da bodo »tisti, ki se odločijo za Gospodovo pot, verjetno prenašali preganjanje«.30 Da smo »vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena«,31 je morda včasih naša usoda, kadar dopustimo, da ima »njegov glas prednost pred vsemi drugimi«.32
»Blagor tistemu,« je rekel Odrešenik, »ki se ne spotakne nad menoj.«33 Drugje izvemo: »Velika blaginja je za tiste, ki ljubijo tvojo postavo, zanje ni nevarnosti, da bi se spotaknili.«34 Ni nevarnosti! Torej se vprašajmo: »Ali nekaj časa vztrajam, ko pa zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se kmalu pohujšam?35 Ali sem trdno zgrajen na skali Jezusa Kristusa in njegovih služabnikov?«
Moralni relativisti zagovarjajo pogled, da je resnica le družbena izmišljotina in da moralnih absolutnih resnic ni. V resnici pravijo, da ni greha,36 da »kar[koli] človek stori, ni zločin«,37 torej filozofijo, ki jo nasprotnik ponosno razglaša za svojo! Pazimo se torej volkov v ovčji preobleki, ki nenehno novačijo in »pogosto s svojimi intelektualnimi zadržki prikrivajo [lastne] vedenjske prekrške«.38
Če si bomo zares želeli biti pogumni Kristusovi učenci, bomo poiskali pot. Drugače nasprotnik ponuja druge vabljive možnosti. A kot zvestim učencem »se nam ni treba opravičevati za svoja prepričanja, niti opuščati tega, kar vemo, da je res«.39
Ob koncu še beseda o petnajstih Božjih služabnikih, ki sedijo za menoj. Medtem ko posvetni ljudje »vidcem pravijo: ‘Ne imejte videnj!’ in prerokom: ‘Ne prerokujte nam odkrito!’«,40 so zvesti »okronani z blagoslovi od zgoraj, da, in z nemalo zapovedmi in z razodetji ob svojem času«.41
Ni presenetljivo, da ti možje pogosto postanejo strelovod za tiste, ki niso zadovoljni z Božjo besedo, kakor jo razglašajo preroki. Tisti, ki zavračajo preroke, ne sprevidijo, da »nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage« oziroma rezultat človeške volje, ampak da sveti »ljudje, nošeni od Svetega Duha, govori[jo zdaj] v imenu Boga«.42
Kakor Pavel se tudi ti Božji možje »ne sramuj[ejo] pričevanja za našega Gospoda« in so njegovi »jetnik[i]«43 v smislu, da nauk, ki ga učijo, ni njihov, temveč nauk Gospoda, ki jih je poklical. Kakor Peter ne morejo, da ne bi govorili o tem, kar so videli in slišali.44 Pričujem, da so Prvo predsedstvo in zbor dvanajstih apostolov dobri in pošteni možje, ki ljubijo Boga in njegove otroke, Bog pa ljubi njih. Njihove besede bi morali sprejeti, kakor če bi bile iz Gospodovih lastnih ust, »v vsej potrpežljivosti in veri. Kajti če bo[mo] to delal[i], [nas] vrata pekla ne bodo premagala /…/ in Gospod bo razpodil moč teme pred [nami].«45
»Nobena neposvečena roka ne bo zaustavila napredka tega dela«,46 zmagoslavno se bo nadaljevalo z vami ali brez vas, z mano ali brez mene, torej »si izberite danes, komu hočete služiti«.47 Ne dopustite, da bi vas zaslepili ali prestrašili glasni zvoki nasprotovanja, ki prihajajo iz velike in prostorne zgradbe. S svojimi obupanimi decibeli se ne morejo kosati s pomirjujočim vplivom tihega, mirnega glasu na zlomljeno srce in strtega duha.
Pričujem, da Kristus živi, da je naš Odrešenik in Odkupitelj in vodi svojo Cerkev po Prvem predsedstvu in zboru dvanajstih apostolov in tako skrbi, da nas ne »premetava in kot valove razburka vsak veter nauka«.48
»Pravi učenci Jezusa Kristusa,« je učil predsednik Nelson, »so pripravljeni izstopati, spregovoriti in biti drugačni od posvetnih ljudi. So neustrašni, predani in pogumni.«49
Bratje in sestre, danes je dober dan, da bi bili dobri! V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.