Vsak od nas ima zgodbo
Prosimo, pridite poiskat svojo družino, vse svoje rodove in jih pripeljite domov.
Prijatelji, bratje in sestre, vsak od nas ima zgodbo. Ko odkrivamo svojo zgodbo, se povezujemo, pripadamo, postajamo.
Ime mi je Gerrit Walter Gong. Gerrit je nizozemsko ime, Walter (očetovo ime) je ameriško ime, Gong pa je seveda kitajski priimek.
Strokovnjaki ocenjujejo, da je na zemlji doslej živelo sedemdeset do sto deset milijard ljudi. Morda se je samo eden imenoval Gerrit Walter Gong.
Vsak od nas ima zgodbo. Všeč so mi dežne kaplje na obrazu in veter, ki zavija okrog mene.1 Racam s pingvini na Antarktiki. Sirotam v Gvatemali, otrokom, ki živijo na ulici v Kambodži, masajskim ženskam v afriški Mari dam njihove prve fotografije njih samih.
Čakam v porodnišnici, ko se rodi vsak od najinih otrok – enkrat me je zdravnik poklical, naj pridem pomagat.
Zaupam v Boga. Verjamem, da smo zato, »da bi se radostili«,2 da je vsemu pod nebom namenjen svoj čas.3
Ali poznate svojo zgodbo? Kaj pomeni vaše ime? Svetovno prebivalstvo se je z 1,1 milijarde leta 1820 do leta 2020 povečalo skoraj na 7,8 milijard.4 Zdi se, da je bilo leto 1820 prelomna točka v zgodovini. Številni, rojeni po letu 1820, imajo žive sorodnike in dokumente, po katerih prepoznajo več družinskih rodov. Ali se lahko spomnite posebnega, prijetnega spomina na starega starša ali drugega družinskega člana?
Ne glede na skupno število posameznikov, ki so živeli na zemlji, je slednje končno, prešteto, vsak človek posebej. Vi in jaz, vsak od nas šteje.
In prosim, premislite naslednje: Naj smo jih poznali ali ne, se je vsak od nas rodil materi in očetu. In vsaka mati in oče sta se rodila materi in očetu.5 Z rojstvom ali s posvojitvijo smo navsezadnje v človeški in v Božji družini vsi povezani.
Moj trideseti prapraded, prvi iz rodbine Gong, ki se je rodil leta 837 n.š., je ustanovil našo družinsko vas v južni Kitajski. Ko sem prvič obiskal vas Gong, so ljudje rekli: »Wenhan huilaile.« (»Gerrit se je vrnil.«)
Naše družinsko drevo po materini strani vključuje na tisoče družinskih imen in še jih je treba odkriti.6 Vsak od nas ima še več družinskih članov, s katerimi se mora povezati. Če mislite, da je vaša prateta opravila vse vaše družinsko rodoslovje, vas prosim, poiščite svoje bratrance in sestrične in njihove bratrance in sestrične. Povežite imena svojih živih družinskih članov z desetimi milijardami imen v FamilySearchu, med katerimi lahko iščete, ki jih ima zdaj v svoji spletni zbirki, in med 1,3 milijardami posameznikov v Družinskem drevesu.7
Prijatelje ali družino prosite, naj narišejo drevo živih. Predsednik Russell M. Nelson uči, da imajo živa drevesa korenine in veje.8 Najsi ste prvi ali deseti znani rod, se včeraj povežite za jutri. Povežite korenine in veje svojega družinskega drevesa živih.9
Vprašanje »Od kod ste?« sprašuje po rodovni liniji, rojstnem kraju, matični državi oziroma domovini. Globalno nas petindvajset odstotkov izvira iz Kitajske, triindvajset odstotkov iz Indije, sedemnajst odstotkov od drugod iz azijskega Pacifika, osemnajst odstotkov iz Evrope, deset odstotkov iz Afrike in sedem odstotkov iz Amerike.10
Vprašanje »Od kod ste?« nas tudi nagovarja, naj odkrijemo svojo božansko istovetnost in duhovni smisel v življenju.
Vsak od nas ima zgodbo.
Neka družina, ki jo poznam, je povezala pet družinskih rodov, ko so obiskali svoj stari dom v Winnipegu v Kanadi. Tam je ded svojim vnukom povedal, kako sta nekega dne misijonarja (imenoval ju je angela iz nebes) prinesla obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa, ki je za vselej spremenil njegovo družino.
Neka mati, ki jo poznam, je svoje otroke ter njihove bratrance in sestrične prosila, naj prababico vprašajo o njenih izkušnjah iz otroštva. Prababičine pustolovščine in življenjske lekcije so zdaj dragocena družinska knjiga, ki združuje rodove.
Neki mladenič, ki ga poznam, sestavlja »Očetov dnevnik«. Pred leti je njegovega očeta povozil avtomobil in je umrl. Ker bi ta pogumni mladenič torej rad spoznal svojega očeta, ohranja spomine iz otroštva ter zgodbe družine in prijateljev.
Ko ljudi vprašate, kaj jim v življenju pomeni največ, večina na prvo mestu uvrsti družino.11 To vključuje družino živih in tistih, ki so že davno odšli. Ko umremo, seveda ne prenehamo obstajati. Še naprej živimo na drugi strani tančice.
Ker so naši predniki še vedno precej živi, si zaslužijo, da se jih spominjamo.12 Svoje zapuščine se spominjamo iz pripovedovanja zgodb, rodovnih zapisov in družinskih zgodb, spominskih dni ali spominskih obeležij, obeleževanj s fotografijami, hrano ali stvarmi, ki nas spominjajo na naše drage.
Pomislite, kje živite – mar ni čudovito, kako se vaša država in skupnost spominjata prednikov, družin, drugih, ki so služili in se žrtvovali, ter jih spoštujeta. Na primer, ob proslavljanju jesenske žetve v Južnem Moultonu v Devonshiru v Angliji sva s sestro Gong z veseljem poiskala cerkvico in skupnost, kjer so živeli rodovi Bawdenovih prednikov. Svojim prednikom izkažemo spoštovanje tako, da jim s tempeljskim delom in z delom na družinski zgodovini odpremo nebesa,13 in tako, da postanemo trdni člen14 v verigi naših rodov.15
V tej dobi »odločim se zase« družbam koristi, ko se rodovi pomembno povežejo. Potrebujemo korenine, da imamo krila – resnične ljudi, resnične odnose, služenje, ki ima težo, življenje, ki presega minljivo napihnjenost družbenih omrežij.
Povezovanje s predniki nam lahko presenetljivo spremeni življenje. Njihove preizkušnje in dosežki nam vlivajo vero in moč.16 Njihova ljubezen in žrtvovanja nas učijo, naj odpustimo in gremo naprej. Naši otroci postanejo prilagodljivi. Pridobimo zaščito in moč. Vezi s predniki povečajo družinsko bližino, hvaležnost, čudeže. Takšne vezi lahko prinesejo pomoč z druge strani tančice.
Prav kakor so družine deležne radosti, jih doletijo tudi žalosti. Noben posameznik ni popoln, niti ni nobena družina. Ko se nam tisti, ki bi nas morali imeti radi, za nas skrbeti in nas ščititi, izneverijo, čutimo, da so nas zapustili, da smo osramočeni in ranjeni. Družina lahko postane prazna školjka. A z nebeško pomočjo svojo družino lahko razumemo in se spravimo drug z drugim.17
Včasih zaradi stanovitne predanosti trajnim odnosom med živimi člani lažje opravimo, kar je težko. V nekaterih primerih skupnost postane družina. Izjemno dekle, katere težavna družina se je pogosto selila, je našla ljubečo cerkveno družino, kjer je bila, ki je zanjo skrbela in v kateri se je počutila kot doma. Genetika in družinski vzorci na nas vplivajo, vendar nas ne določajo.
Bog želi, da so naše družine srečne in večne. Večnost je predolga, če smo drug z drugim nesrečni. Sreča je prekratka, če se dragoceni odnosi prenehajo s tem življenjem. Jezus Kristus nam v svetih zavezah ponuja svojo ljubezen, moč in milost, da nas spremeni18 in ozdravi naše odnose. Če svojim dragim nesebično služimo v templju, Odrešenikova odkupna daritev postane resnična zanje in za nas. Posvečeni se lahko vrnemo domov v Božjo navzočnost kot družine, ki so za večno združene.19
Vsaka od naših zgodb je potovanje, ki še traja, ko odkrivamo, ustvarjamo in postajamo z možnostmi, ki presegajo domišljijo.
Prerok Joseph Smith je rekel: »Nekaterim se nauk, o katerem govorimo, nemara zdi zelo drzen – moč, ki beleži oziroma zavezuje na zemlji in ki zavezuje v nebesih.«20 Odnosi, ki jih ustvarimo tukaj, lahko obstajajo z večno slavo tamkaj.21 Resnično, »mi brez [svojih družinskih članov] ne moremo postati popolni, oni pa ne morejo postati popolni brez nas«, torej »vsa in celotna in popolna združitev«.22
Kaj lahko naredimo zdaj?
Najprej si predstavljajte, da se vaša podoba pomnoženo zrcali med dvema ogledaloma večnosti. V eni smeri nase glejte kot na hči, vnukinjo, pravnukinjo; v drugi smeri se sebi smehljajte kot teta, mati, babica. Kako hitro teče čas! Vsakokrat in v vsaki vlogi opazujte, kdo je z vami. Zberite njihove fotografije in zgodbe; naj njihovi spomini oživijo. Zapišite njihova imena, izkušnje, ključne datume. Oni so vaša družina – družina, ki jo imate, in družina, ki jo želite.
Ko boste v templju služili družinskim članom, bo Elijev duh, udejanjanje Svetega Duha, ki pričuje o božanski naravi družine,23 z ljubeznijo prepletel srca vaših očetov, mater in otrok.24
Drugič, naj bo pustolovščina družinske zgodovine namerna in spontana. Pokličite svojo babico. Zazrite se v oči tistega novorojenčka. Vzemite si čas – odkritje večnost – na vsaki stopnji potovanja. Svojo družinsko zapuščino spoznajte ter se je hvaležno in iskreno zavedajte. Praznujte in postanite pozitivni in po potrebi ponižno naredite vse, kar je možno, da ne boste postali negativni. Naj se dobro začne z vami.
Tretjič, obiščite FamilySearch.org. Naložite si razpoložljive mobilne aplikacije. So brezplačne in z njimi se boste zabavali. Odkrivajte, povezujte, pripadajte. Poglejte, v kakšnem sorodstvu ste z ljudmi v sobi ter kako lahko in nagrajujoče je dodajati imena v družinsko drevo živih, da najdete in blagoslovite korenine in veje.
Četrtič, pomagajte, da se bodo družine združile za večno. Pomnite demografijo nebes. Na drugi strani tančice jih je veliko več kot na tej strani. Ko vse več templjev prihaja v našo bližino, vas prosim, da tistim, ki čakajo na tempeljske uredbe, daste priložnost, da jih prejmejo.
Za veliko noč in vedno se glasi obljuba, da v Jezusu Kristusu in po njem lahko postanemo svoja najboljša zgodba, naše družine pa lahko postanejo srečne in večne. Jezus Kristus v vseh naših generacijah zdravi strte v srcu, oznanja prostost jetnikom, spusti zatirane na prostost.25 Zavezna pripadnost Bogu ter drug drugemu,26 vključuje vedenje, da se bosta pri vstajenju telo in duh združila, naši najdragocenejši odnosi pa se bodo po smrti lahko nadaljevali s polnostjo radosti.27
Vsak od nas ima zgodbo. Pridite odkrit svojo. Pridite poiskat svoj glas, svojo pesem, svojo skladnost z Bogom. Prav to je namen, zaradi katerega je Bog ustvaril nebo in zemljo in videl, da je dobro.28
Slavite Božji načrt sreče, odkupno daritev Jezusa Kristusa, nadaljujočo se obnovo njegovega evangelija in Cerkve. Prosimo, pridite poiskat svojo družino, vse svoje rodove in jih pripeljite domov. V svetem in posvečenem imenu Jezusa Kristusa, amen.