Obdajali so me ljudje, a sem se vseeno počutila osamljeno

Anne Aketch

Ko sem se preselila daleč od doma, mi je moja povezanost z nebesi pomagala premagati osamljenost.

Slika

ženska, ki jo obdajajo svetlobni žarki, okrog nje pa hodijo različni ljudje

Poznate občutek, ko vas obdajajo ljudje, a se vseeno počutite povsem osamljeno?

Odkar sem zapustila svojo domovino Ugando in se zaradi dela preselila v Dubaj, se skoraj nenehno počutim osamljeno. V moji domači soseski so se ljudje na ulici pozdravljali. Poznali smo drug drugega. Podpirali smo drug drugega. Imela sem veliko prijateljev in družino, ki so bili moje vere.

Ampak tukaj ni isto. Živim v zelo drugačni kulturi, v velikem mestu in obdajajo me ljudje, ki so močno zaposleni. In čeprav hodim v svoj oddelek in poskušam spoznati druge mlade odrasle in oddelčne člane, zaradi našega natrpanega delovnika skorajda ni možno, da bi se videli več kot le za par ur, ki jih vsak teden preživimo v cerkvi.

Dubaj je velik in glamurozen in hvaležna sem, da sem tu. Vendar je lahko silno neznosno, zlasti ko se počutiš osamljeno. Tukajšnji ljudje imajo toliko vsega in zdi se, da so si uredili življenje. Vendar ko živim sredi vsega tega razkošja in teh čudovitih zgradb, se včasih sprašujem:

Kaj počnem s svojim življenjem? Je to sploh pravi kraj zame?

Vnovično iskanje pripadnosti

Starešina D. Todd Christofferson iz zbora dvanajstih apostolov je pojasnil: »Občutek pripadnosti je pomemben za naše telesno, duševno in duhovno blagostanje.«¹ Nisem se zavedala, kako bistven je ta občutek pripadnosti, dokler ga v resnici nisem več občutila – ne v cerkvi in ne kje drugje.

Kako ga bom našla zdaj, daleč od vseh, ki sem jih imela rada?

Sčasoma sem začela prepoznavati »osrednjo vlogo Jezusa Kristusa glede pripadnosti«.²

Čeprav sem še vedno pogrešala prijatelje in družino, sem začela opažati, da s selitvijo nisem bila ločena od vseh v svojem življenju – še vedno sem imela Odrešenika in ljubečega nebeškega Očeta, ki sta vedno hotela ostati povezana z mano.

Zato sem začela delati, kar sem lahko, da bi se vsak dan bolje povezala z njima. Med tekom sem začela poslušati zvočne vsebine priročnika Pridi in hodi za menoj. V službi sem si nadela slušalke in med opravljanjem nalog poslušala svete spise.

Najpomembneje je, da sem spoznala, kako osupljiv dar je, da lahko molimo neposredno k nebeškemu Očetu. Z njim govorim pogosteje in bolj premišljeno kot kdajkoli prej. Ko se počutim osamljeno, molim in občutim njegovo tolažbo. Ko pišem e-pošto in skušam ostati potrpežljiva s sodelavci, molim in ga prosim za pomoč.

Všeč mi je, kar je Thomas S. Monson (1927–2018) rekel o molitvi: »Vsem, /…/ ki se borite z izzivi in težavami, velikimi in majhnimi, molitev omogoča duhovno moč; to je potni list za mir. Molitev je način, s katerim se približamo Očetu v nebesih, ki nas ljubi. V molitvi spregovorite z njim, potem pa prisluhnite, da boste slišali odgovor. Molitve prinašajo čudeže.«³

Ko sem v življenju našla čas zanju, zlasti z iskreno molitvijo, sem začela spoznavati, da čeprav me ne obdajajo ljudje in moja kultura, me še vedno lahko obdaja Duh in občutim Božjo ljubezen.

Vselej smo lahko povezani

Še vedno je težko, vendar upam na prihodnost. In verjamem, kar je učil brat Milton Camargo, prvi svetovalec v generalnem predsedstvu Nedeljske šole: »Gospod Jezus Kristus danes živi. V naših življenjih je dejavno lahko prisoten vsak dan. On je rešitev za naše težave, vendar moramo odpreti oči in dvigniti pogled, da ga bomo videli.⁴

Včasih sem še vedno osamljena, vendar vem, da bom vselej, vselej lahko molila k nebeškemu Očetu in se zanašala na odkupno daritev Jezusa Kristusa.

Molim lahko stoje ali kleče, sama ali v skupini.

Lahko kličem k nebeškemu Očetu.

Lahko se zahvaljujem.

Lahko prosim za vodstvo in zaščito.

In zaradi svoje zavezne povezave vem, da mu bom jaz, hči ljubečega nebeškega Očeta, vselej pripadala. Zaradi njegovega vodstva sem lahko prepričana, da sem na pravem kraju in da delam, kar želi, da delam.