Sporočilo področnega voditelja
Največji zapovedi
Temu, ki prejme, bom še dal
Ko sem pred veliko leti služil kot redni misijonar v Franciji, naju je z družabnikom prijazna, zvesta kristjanka povabila v svoj dom. Med prijetnim pogovorom je izrazila svojo zaskrbljenost zaradi upada vere v družbi. Po njenem mnenju so k temu prispevali nekateri verski izrazi, kot sta »kesanje« ali »poslušnost«. »Ljudje se bojijo teh besed,« je vztrajala, »in odvračajo jih od vere«.
Od takrat sem pogosto razmišljal o besedah, ki jih uporabljamo v naših pogovorih o evangeliju. Čeprav je res, da lahko družba na splošno negativno gleda na nekatere izraze, povezane z evangelijem, je res tudi, da imajo besede lahko globok pomen in moč. Proučevanje svetih spisov razkriva, da Gospod z namenom izbira besede, ki jih izbere. Ko si vzamemo čas, da bi razumeli, kaj pomenijo, začnemo globlje razumeti Gospodovo sporočilo in namene.
Poslušnost je povezana z zaupanjem in ljubeznijo
Ena takih besed, ki ima globok pomen in moč, je beseda »poslušnost«. Zakon poslušnosti sta Adam in Eva prejela po svojem padcu. Zakon je bil prvi korak do Odrešenikove odkupitvene moči. V nasprotju s tem, kar misli svet, pri poslušnosti ne gre za prisilo, temveč za to, da se naučimo zaupati Bogu in njegovim nasvetom: »Blagor tistim, ki prisluhnejo mojim naukom in nastavijo uho mojim nasvetom, kajti učili se bodo modrosti, kajti temu, ki prejme, bom še dal«. Ko se naučimo zaupati Gospodu, začnemo razvijati osebni odnos z njim in doživljati čudovite učinke njegovih blagoslovov. Zaupanje vanj poraja ljubezen, ljubezen pa še naprej spodbuja zaupanje. Ko poslušamo Gospodov glas, se naša ljubezen poglablja, naš odnos z njim pa postaja trden in radosten.
Sprememba srca
Zanimivo se mi zdi, da je Odrešenik, preden je farizeje poučil o prvih dveh velikih zapovedih ljubezni do Boga in bližnjega, učil priliko o poroki kraljevega sina in jo sklenil z besedami: »Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih«. V sodobnem razodetju je Gospod tej izjavi dodal dodatno razlago, ko je učil: »In zakaj niso izvoljeni? Ker se njihova srca tako zelo predajajo stvarem tega sveta in hrepenijo po človeških časteh«. Ko poslušamo Gospoda in se učimo, kako mu zaupati in ga ljubiti, se naše srce postopoma spreminja, naše želje pa se usmerjajo k našemu zaveznemu odnosu z njim. V procesu učenja poslušnosti se naučimo tudi ceniti in se zanimati za dobre stvari, ki so zares pomembne.
Kako postanemo manj osredotočeni nase
Ko se spreminja naša osredotočenost, postopoma zmanjšujemo naravno težnjo po osredotočenosti nase. Namen zakona poslušnosti ni bil nikoli ustvariti lutke, temveč razvijati učence, ki zaupajo, ker so se tako odločili, in se odločijo ljubiti Gospoda in druge. Naš nebeški Oče je popoln, ker se je njegovo srce spremenilo. Bog je Bog, ker nenehno izbira dobro; njegovo srce ne goji več nobenih slabih želja, nenehno izbira ljubezen in to, kar je najboljše za nas. Po besedah starešine Jeffreyja R. Hollanda je »prva velika zapoved vse večnosti /…/, naj ljubimo Boga z vsem srcem, vnemo, mišljenjem in močjo – to je prva velika zapoved. Prva velika resnica vse večnosti pa je, da nas Bog ljubi z vsem srcem, vnemo, mišljenjem in močjo. Ta ljubezen je temeljni kamen večnosti in morala bi biti temeljni kamen našega vsakdanjega življenja«.
Želel bi, da bi s poslušnostjo Gospodovemu glasu našli moč za zaupanje in ljubezen do njega. Takrat se bodo naša srca spremenila in bomo izkusili globoko radost, ki izvira iz osebnega odnosa z njim.