Ali naj se zaradi misijona odpovem študiju?
Leta 1992 sem končal srednjo šolo in sem takoj oddal prijavo za služenje rednega misijona. Ko je prišel odgovor, so me ravno sprejeli na eno najboljših fakultet v Nigeriji na študij medicine.
V Nigeriji jih je le malo sprejetih na študij medicine in tega ni dobro zapraviti. Ko so nekateri prijatelji in družinski člani name pritiskali, naj opustim poziv na misijon, sem pojasnil, da sem dolžan služiti misijon in se tega veselim, odkar sem se pred šestimi leti pridružil Cerkvi. Prepričan sem bil, da me bodo na študij medicine ponovno sprejeli po misijonu, vendar so bili mnogi mnenja, da bom svojo odločitev obžaloval.
Hvaležen sem hišnim učiteljem, družinskim članom in prijateljem v Cerkvi, ki so me pri moji odločitvi za služenje podprli. Ker sem hodil na seminar, preučeval svete spise in živel po evangeliju, sem lahko zagovarjal svoja prepričanja.
Kot misijonar sem si zadal osebne cilje in trdo delal. Čez štiriindvajset mesecev so me častno razrešili. Gospod bivše misijonarje blagoslovi, vendar ni obljubil, da jih preizkušnje ne bodo doletele. Bivši nigerijski misijonarji se soočajo s preizkušnjo nezaposlenosti in pomanjkanjem sredstev za izobraževanje.
V prvih treh letih po misijonu sem delal in opravil tri sprejemne izpite, vendar me na študij medicine niso sprejeli. V teh treh letih prav tako nisem mogel dobiti službe. Bil sem v skušnjavi, da bi verjel, da so imeli nekateri moji prijatelji in družinski člani vendarle prav in da je bilo narobe, da sem zapravil priložnost, ko so me sprejeli na študij medicine.
Na misijonu sem se naučil bremena predati Gospodu, zato sem mu dovolil voditi svoje življenje glede na njegovo voljo. Brž ko sem to storil, so se stvari začele odvijati meni v prid — vendar ne tako, kakor sem načrtoval.
Neko postno nedeljo sem se odločil postiti in namerno prositi za Gospodovo pomoč. Tisti večer je nekdo potrkal na vrata. Ko sem jih odprl, sem presenečen zagledal znanca, ki sem ga spoznal, ko sem pred šestimi meseci hodil na usposabljanje za varnostnega tehnika. Povedal mi je, da se je odprlo delovno mesto varnostnega delavca v podjetju, kjer dela njegov starejši brat, in da mora podjetje to delovno mesto nujno zapolniti. Na misel sem mu prišel samo jaz.
Naslednji dan me je podjetje zaposlilo. Ta nenavadna izkušnja mi je potrdila, da me nebeški Oče ni zapustil in da mu moram zaupati. Izkazalo se je, da je bila ta služba odskočna deska za druge službe.
Božji blagoslovi se ne merijo samo s posvetnimi dosežki. Po misijonu sem si leta prizadeval za finančno varnost, vendar me je Gospod blagoslavljal duhovno. Patriarhalni blagoslov mi je narekoval, naj se poročim, in mi govoril, da bo prišla priložnost za višjo izobrazbo. In tudi je.
Čeprav nikoli nisem študiral medicine, sem pridobil enakovredno stopnjo izobrazbe iz računovodstva in matematike. Gospod me je slednjič blagoslovil z zadostno finančno varnostjo, da sem se lahko poročil.
Če služimo misijon častno, nas mora Gospod blagosloviti, ko si potem prizadevamo za priložnosti za višjo izobrazbo. V življenju fantov in deklet nič ne more nadomestiti izkušenj, učenja in blagoslovov služenja rednega misijona.