Glas dobrega pastirja
Stara sem sedemdeset let in večino življenja sem bila farmarka v Montani, zato mi je zelo pri srcu prilika o dobrem pastirju, ki jo lahko preberemo v Evangeliju po Janezu 10:1–18, kajti po njej sem živela. Naslednje izkušnje so zlasti močno vplivale na to, da je ta prilika oživela.
V svetopisemskih časih je vsak pastir z glasom klical svojo čredo, ki se je ponoči pomešala z drugimi čredami (gl. v. 3–4). Podobno tudi sama, kadar svoje ovce odpeljem drugam, te samo pokličem in mi sledijo.
Pred leti je moja čila šestindevetdeset letna soseda Alice, ki je tudi redila ovce, zbolela v paritvenem obdobju za ovce, zato sem se ponudila, da bom ponoči ovce pazila namesto nje. Ko sem prvo noč »na dolžnosti« vstopila v ovčjo stajo, je Aličinih sto ovac mirno spalo. Ko pa sem se pojavila, so v svoji sredi takoj začutile tujko. Prestrašene so se takoj nagnetle skupaj v skrajno oddaljeni kot, da bi se počutile varneje (gl. v. 5).
To se je nadaljevalo več noči. Ne glede kako tiho sem vstopila, so se ovce prestrašile in pobegnile. Z novorojenimi jagenjčki in ovcami sem govorila blago, ko sem skrbela zanje. Peto noč se niso več bale, ko sem delala med njimi. Prepoznale so moj glas in mi zaupale.
Nekoliko kasneje sem Alici rekla, da bom po steklenički nahranila kakšen ducat njenih osirotelih rojenih jagenjčkov. (Osirotelemu jagenjčku je umrla mama ali pa slednja nima dovolj mleka zanj.) Oponašala sem Alice in jagenjčkom zaklicala: »Pridite, be-be! Pridite, be-be!« Pričakovala sem, da bodo jagenjčki lačni pritekli k meni, prav kakor so k njej. Toda niti eno jagnje me ni niti pogledalo. Potem je Alice stopila iz kuhinje in jih poklicala. Ker so zaslišale njen glas, so navdušeno pritekle k njej, meketajoč za mleko.
Z Alico sva poskus iz radovednosti nadaljevali. Alica je stala v moji ogradi in oponašala moj klic: »Semkaj, jagenjčki, jagenjčki! Semkaj, jagenjčki, jagenjčki!« vendar ni bilo nobenega odgovora. Ko pa sem jih jaz poklicala prav z istimi besedami, so se moje ovce hitro zbrale okrog mene. In čeprav so bile besede, s katerimi sva klicali ovce, enake, niso prisluhnile nepoznanemu glasu. Ovce so zvesto poslušale samo svojo pravo pastirico (gl. v. 4).
V desetem poglavju Evangelija po Janezu se pojavljata izraza pastir in najemnik. Pastir, katerega ovce so, ljubeče skrbi za njihovo varnost. Nasprotno pa najemnik samo najema in mu ni mar (gl. v. 13). Prilika tudi uči, da je, medtem ko najemnik pobegne in ovce zapusti (gl. v. 12), pastir pripravljen dati svoje življenje za svoje ovce (gl. v. 11). To zagotovo drži za našega Dobrega Pastirja — našega Odrešenika, Jezusa Kristusa — ki je ljubeče dal svoje življenje za nas (gl. v. 15, 17–18).
Te izkušnje mi potrjujejo enega bistvenih sporočil prilike: če si bomo prizadevali, da bi osebno poznali svojega Dobrega Pastirja in bomo pripravljeni prepoznati njegov glas, se bomo izognili temu, da bi zmotno sledili najemniku. Če bomo zvesto sledili glasu našega Dobrega Pastirja — in nikogar drugega — bomo vodeni v večno varnost.
Simon Dewey, Gospod je moj pastir, objavljeno z dovoljenjem družbe Altus Fine Art, American Fork, Utah.