Ne porabimo polnočnega olja
Ko je prišel čas, da sem diplomirala, sem spoznala, da je bilo zaradi evangelijskih načel blagoslovljeno tako moje posvetno — kot moje duhovno — življenje.
Še ko sem bila mladenka, je bilo večino mojih poklicev povezanih s poučevanjem otrok v Osnovni in zaradi tega sem se odločila za študij poučevanja na osnovni šoli. Vendar poučevanje v Cerkvi ni vplivalo le na izbiro moje študijske smeri. To je postalo zelo jasno, ko sem se pripravljala na diplomo.
Nazadnje sem morala napisati diplomo, ki sem jo zagovarjala na ustnem izpitu pred tremi izpraševalci. Med izpraševalci so bili profesorji, na katerih predavanja sem hodila.
Ko sem zaključila s poglobljenim pisanjem diplome, sem večer pred ustnim izpitom preživela s fantovo družino. Ko sem se odpravljala domov, je njegova mama rekla, da upa, da bo šlo vse dobro, in navedla besede iz Nauka in zavez, da se ne bomo bali, če bomo pripravljeni (gl. NaZ 38:30).
Prišel je naslednji dan. V meni se je obudilo veliko spominov. Spomnila sem se, kako sem se odločila, da bom odšla iz mesta, kjer sem odraščala, da bi nadaljevala s študijem; spomnila sem se vseh žrtev, skozi katere je morala moja družina, da so me finančno lahko podprli. Nisem jih mogla razočarati. Moj zadnji izpit je moral biti uspešen.
Tudi moji sošolci so čakali na izpit. Vse so nas skrbela vprašanja, ki nam jih bi lahko zastavili izpraševalci, vendar sem bila sama mirna, ker sem molila za pomoč in ker sem vedela, da je Bog vedel, kako sem si prizadevala, da bi uredila, raziskala in napisala diplomo.
Vrsta je prišla name. Potem ko sem diplomo pojasnila komisiji, sem začela odgovarjati na vprašanja. Potem ko je eden od izpraševalcev postavil nekaj vprašanj na témo, ki sem jo obravnavala, je vprašal: »Koliko dela ste vložili v to diplomo?«
»Kar precej,« sem odgovorila. »Vanjo sem vložila vse, ker sem hotela, da bi bila izvirna.«
»Vam je dogorelo polnočno olje?«
»Ne, navadno zaradi šolskega dela ne ostajam pokonci pozno v noč,« sem rekla. »Dan načrtujem tako, da lahko delo naredim.«
Obrazi izpraševalcev so jasno odražali presenečenje. Isti izpraševalec je pripomnil: »Čudno se mi zdi, da priznate, da ne ostajate pokonci pozno v noč. Vemo, da vaši sošolci so veliko noči.«
Oglasil se je drugi izpraševalec in rekel: »Naj vam nekaj povem o tej študentki. Čas ima za vse. To lahko rečem zato, ker jo poznam. Čas ima za študij, prijatelje, družino in celo v cerkev hodi.«
»Res?« je bil presenečen prvi izpraševalec. »V katero cerkev hodite?«
»Sem članica Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.«
»O, da, vem, katera cerkev je to,« je rekel eden.
»In učijo nas, naj gremo zgodaj spat, zato da smo lahko naslednji dan spočiti.«
Občutila sem mir in varnost, ko sem govorila o evangeliju, čeprav sem bila presenečena, da so me med uradnim izpitom spraševali o veri.
»Diplomo ste napisali z občutkom. Odlična je. Predpostavljam, da je temu tako tudi zaradi navad, ki vam jih je privzgojila cerkev.«
»Da,« sem rekla. »V cerkvi so me učili, kako učiti otroke, in to mi je pri diplomi res pomagalo.«
»To vam je bilo pa res pisano na kožo,« se je pošalil eden od izpraševalcev. »Upamo, da ne boste nehali hoditi v cerkev, ker ji veliko dolgujete zaradi vrednot, ki ste si jih tam pridobili.«
Kmalu sem lahko šla iz sobe, zato da so se sodniki odločili. Čez dve minuti so me poklicali nazaj.
»Ni se nam bilo težko uskladiti. Glede na vaše vzorno vedenje, vaše čudovite ocene in diplomo, ki ste jo danes zagovarjali, je naš sklep soglasen in ste diplomirali z odliko. Čestitamo!«
Ko sem to povedala družini, so od radosti jokali.
Pričujem, da je nebeški Oče, ko nam je zapovedal, naj gremo spat zgodaj, da ne bomo utrujeni, da bomo vstajali zgodaj, da bosta naše telo in um spočita (gl. NaZ 88:124), to naredil samo zato, da bi nas blagoslovil. Hvaležna sem mu, ker nam je omogočil, da nam je evangelij prinesel radost na vseh življenjskih področjih.
Foto ilustracija: Christina Smith