Sporočilo Prvega predsedstva
Poučevanje pravega nauka
Od nastanka sveta poteka vojna med lučjo in temo, med dobrim in zlim. Bitka še divja in zdi se, da število žrtev narašča. Vsak od nas ima kakšnega družinskega člana, ki so ga udarile sile uničevalca, ki hoče, da bi bili vsi Božji otroci nesrečni. Številni smo marsikatero noč prebedeli. Poskusili smo združiti vse sile z dobrim, ki se poskuša oviti okrog ljudi, ki so v nevarnosti. Radi jih imamo. Po svojih najboljših močeh smo jim bili v zgled. V molitvi smo prosili zanje. Modri prerok nam je že dolgo tega svetoval o neki drugi sili, ki jo nemara občasno podcenjujemo in zatorej uporabljamo premalo.
Alma je vodil ljudstvo, ki je bilo pred tem, da jih bodo pokončali kruti sovražniki. Ko se je soočal s to nevarnostjo, ni mogel narediti, kar bi hotel, temveč se je moral odločiti. Lahko bi postavil utrdbe ali usposobil čete ali poskrbel za oborožitev. Toda na zmago je upal le, če bi dobil Božjo pomoč, glede tega pa je vedel, da bi se morali ljudje pokesati. In tako se je odločil najprej poskusiti z neko duhovno stvarjo: »In sedaj, ker je imelo pridiganje besede veliko težnjo, da je vodilo ljudi, da so delali, kar je bilo pravično — da, imelo je bilo močnejši učinek na mišljenje ljudi kakor meč ali kar koli drugega, kar se jim je bilo zgodilo — zato je Alma menil, da je bolje, da poskusi z vrlino Božje besede.« (Al 31:5)
Odprtih misli in srca
Božja beseda je nauk, ki so ga učili Jezus Kristus in njegovi preroki. Alma je vedel, da imajo besede nauka veliko moč. Zaradi njih se lahko ljudje v mislih odprejo in zagledajo duhovne stvari, ki jih s človeškimi očmi ni moč videti. Zaradi njih se v srcu lahko odprejo občutkom ljubezni do Boga in ljubezni do resnice. Odrešenik je zajemal iz obeh teh virov moči, da bi nam odprl oči in srce, ko je v 18. razdelku Nauka in zavez učil o svojem nauku tiste, za katere je želel, da mu služijo kot misijonarji. Med poslušanjem premišljujte o fantu v svoji družini, ki sedaj omahuje, da bi se pripravil za misijon. Takole je Učenik učil dva svoja služabnika in kako bi nemara vi njegov nauk učili tega fanta, ki ga imate radi:
In sedaj, Oliver Cowdery, govorim tebi, in tudi Davidu Whitmerju, po zapovedi; kajti glejta, vsem ljudem vsepovsod zapovedujem, naj se pokesajo, in vama govorim, prav kakor sem Pavlu, svojemu apostolu, kajti poklicana sta prav s tistim poklicem, s katerim je bil poklican on.
Pomnita, vrednost duš je velika v Božjih očeh. (gl. NaZ 18:9–10)
Najprej jima pove, kako zelo jima zaupa. Nato ju v srcu pritegne k sebi, ko jima pove, kako zelo imata z Očetom rada vsako dušo. Potem preide na osnove svojega nauka. Opiše, kako velik razlog imamo, da ga imamo radi:
Kajti glejta, Gospod, vajin Odkupitelj, je utrpel smrt po mesu, zatorej je utrpel bolečine vseh ljudi, da bi se vsi ljudje lahko pokesali in prišli k njemu.
In ponovno je vstal od mrtvih, da bi k sebi pripeljal vse ljudi pod pogoji kesanja.
In kako velika je njegova radost nad dušo, ki se pokesa! (NaZ 18:11–13)
Potem ko jima je dal nauk svojega poslanstva, zato da bi jima odprl srce, jima je zapovedal: Zatorej sta poklicana, da te ljudi kličeta h kesanju. (gl. NaZ 18:14)
Slednjič jima je odprl srce, da sta lahko videla za tančico. Njiju in nas odpelje v prihodnji obstoj, opisan v velikem načrtu odrešitve, kjer bomo morda še bili. Pove nam o čudovitem družabništvu, za katerega je vredno dati vse:
In če bo tako, da bosta vse svoje dni delala, klicoč to ljudstvo h kesanju, in mi pripeljala eno samo dušo, kako velika bo vajina radost nad njo v kraljestvu mojega Očeta!
In sedaj, če bo vajina radost velika nad eno dušo, ki sta mi jo pripeljala v kraljestvo mojega Očeta, kako velika bo vajina radost, če mi bosta pripeljala veliko duš! (gl. NaZ 18:15–16)
Na tistih nekaj straneh uči nauk, naj svoje srce odpremo njegovi ljubezni. In uči nauk, naj odpremo oči, da bomo videli duhovne dejanskosti, nevidne vsakemu umu, ki ga ne razsvetljuje Duh Resnice.
Kako moramo učiti?
Potreba po tem, da odpremo oči in srce, nam pove, kako moramo učiti nauk. Nauk pridobi moč, ko Sveti Duh potrdi, da izpričuje resnico. Tiste, ki jih učimo, po svojih najboljših močeh pripravimo, da prejmejo tihi navdih mirnega, tihega glasu. Za to je potrebno vsaj malo vere v Jezusa Kristusa. Za to je potrebno vsaj malo ponižnosti, malo pripravljenosti, da se podvržemo Odrešenikovi volji za nas. Lahko da bo človek, kateremu boste pomagali, imel malo tega, lahko pa ga rotite, naj ima željo, da bi verjel. Še več, zaupanje lahko črpate iz še ene od moči nauka. Resnica lahko pripravi svojo pot. Že samo ob tem, ko slišimo besede nauka, se lahko v srcu poseje seme vere. In celo drobceno seme vere v Jezusa Kristusa privabi Duha.
Več nadzora imamo nad svojimi pripravami. Z Božjo besedo se gostimo v svetih spisih in preučujemo besede živih prerokov. Postimo se in molimo, da prikličemo Duha zase in za tega, ki ga bomo učili.
Ker potrebujemo Svetega Duha, moramo biti previdni in pozorni, da učimo samo pravi nauk. Sveti Duh je Duh Resnice. Njegovo potrditev privabimo tako, da se izognemo ugibanju ali osebni razlagi. To zna biti težko. Radi imate tiste, na katere bi radi vplivali. Nemara se niso zmenili za nauk, ki so ga slišali predhodno. Skušnjava je, da bi poskusili nekaj novega ali senzacionalnega. Toda Svetega Duha prikličemo za svojega družabnika, če pazimo, da učimo samo pravi nauk.
Eden od gotovih načinov, da se izognemo temu, da bi se približali napačnemu nauku, je, da se odločimo, da bomo poučevali preprosto. S takšno preprostostjo si zagotovimo varnost in le malo izgubimo. To vemo zato, ker nam je Odrešenik rekel, naj najpomembnejši nauk učimo majhne otroke. Prisluhnite njegovi zapovedi: In spet, če imajo starši otroke v Sionu oziroma v katerem njegovem okolišu, ki je ustanovljen, ki jih ne učijo, da bi razumeli nauk kesanja, vero v Kristusa, Sina živega Boga, in krst ter dar Svetega Duha s polaganjem rok, ko so stari osem let, naj za ta greh odgovarjajo starši (gl. NaZ 68:25).
Celo otroka lahko učimo, da razume nauk Jezusa Kristusa. Zatorej je z Božjo pomočjo preprosto učiti odrešilni nauk.
Začnite zgodaj
Največjo priložnost imamo pri mladih. Najboljši čas za poučevanje je zgodaj, ko so otroci še nedojemljivi za skušnjave njihovega moralnega sovražnika, in veliko preden bodo težje slišali besede resnice v hrupu svojih osebnih bitk.
Modri starši nikdar ne zamudijo priložnosti, da otroke zberejo, da se učijo o nauku Jezusa Kristusa. Takšni trenutki so tako redki v primerjavi s sovražnikovimi prizadevanji. Za vsako uro, v kateri otrok v svojem življenju prejema moč nauka, je nemara na stotine ur sporočil in podob, ki zanikajo ali se ne menijo za odrešilne resnice.
Vprašanje ne bi smelo biti, ali smo preutrujeni, da bi se pripravili na poučevanje nauka, oziroma ali bi bilo bolje, da bi se otroku približali tako, da bi se zabavali, ali otrok začenja misliti, da mu preveč pridigamo. Vprašanje se mora glasiti: »Ker imam tako malo časa in tako malo priložnosti, katere besede nauka, ki jih jim bom namenil, jih bodo utrdile pred napadi na njihovo vero, do katerih bo zagotovo prišlo?« Morda bodo prav besede, ki jih govorite danes, tiste, ki si jih bodo zapomnili. Današnji dan pa bo kmalu minil.
Leta minevajo, nauk učimo po svojih najboljši močeh, pa vendar se nekateri še ne odzovejo. To je žalostno. Vendar nam odlomki iz svetih spisov, ki govorijo o družini, dajejo upanje. Spomnite se Alma ml. in Enóša. V kritičnih trenutkih sta se spomnila besed svojih očetov, besed nauka Jezusa Kristusa (gl. En 1:1–4; Al 36:16–19). Rešil ju je. Vaše poučevanje tega svetega nauka si bodo zapomnili.
Trajni vpliv poučevanja
V misli se vam lahko pritihotapita dva dvoma. Nemara se sprašujete, ali nauk poznate dovolj dobro, da bi ga učili. In če ste ga že poskusili učiti, se nemara sprašujete, zakaj ne morete videti kaj dosti dobrih rezultatov.
V moji družini poznamo zgodbo o dekletu, ki je bila dovolj pogumna, da je začela učiti nauk, ko je bila še nova spreobrnjenka z malo izobrazbe. Zaradi dejstva, da se rezultati njenega poučevanja še niso končali, potrpežljivo lahko čakam na sadove mojih lastnih prizadevanj.
Mary Bommeli je bila moja prababica. Nikoli je nisem poznal. Njena vnukinja jo je slišala pripovedovati njeno zgodbo in jo je zapisala.
Mary se je rodila leta 1830. Misijonarji so njeno družino učili v Švici, ko ji je bilo štiriindvajset let. Takrat je še živela doma, tkala in prodajala blago, s čimer je na majhni kmetiji pomagala preživljati družino. Ko je družina slišala nauk o obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa, so vedeli, da je pravi. Krstili so se. Maryjini bratje so bili poklicani na misijon in šli brez denarnice ali torbe. Ostala družina je prodala svoje premoženje, da so odšli v Ameriko, da bi se pridružili svetim.
Denarja ni bilo dovolj, da bi šli vsi. Mary se je javila, da bo ostala, ker je čutila, da bo lahko dovolj zaslužila s tkanjem, s čimer se bo preživljala in varčevala za potovanje. Odšla je v Berlin in na dom neke ženske, ki jo je najela za tkanje blaga za obleke družinskih članov. Živela je v sobi za služinčad in statve postavila v skupnem prostoru hiše.
Tistikrat je bilo v Berlinu protizakonito poučevati nauk Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Vendar Mary dobrih novic ni mogla zadržati zase. Ženske iz hiše in njihove prijateljice so se zbirale okrog statev, da bi poslušale, kaj je učila mlada Švicarka. Govorila je o tem, da sta se nebeški Oče in Jezus Kristus prikazala Josephu Smithu, o prikazovanju angelov in o Mormonovi knjigi. Ko je prišla do Almovega zapisa, je učila o nauku obnove.
To ji je povzročilo nekaj težav pri tkanju. V tistih časih je veliko otrok umrlo, ko so bili še majhni. Ženskam, ki so se zbrale okrog statev, je smrt vzela otroka, nekaterim celo več otrok. Ko je Mary učila resnico, da so majhni otroci dediči celestialnega kraljestva in da bodo te ženske spet z njimi in z Odrešenikom ter nebeškim Očetom, so jim po licih spolzele solze. Tudi Mary je jokala. Vse tiste solze, ki so jih pretočile, so zmočile blago, ki ga je Mary tkala.
Zaradi Maryjinega poučevanja pa je nastala še resnejša težava. Čeprav je Mary ženske rotila, naj ne govorijo o tem, kar jim je povedala, so to storile. Radostni nauk so pripovedovale svojim prijateljicam. Zato se je nekega večera zaslišalo trkanje na vata. Bila je policija. Mary so odvedli v ječo. Na poti tja je policaja vprašala po imenu sodnika, pred katerega naj bi jo naslednje jutro pripeljali. Vprašala je, če ima družino. Vprašala je, če je dober oče in dober mož. Policaj se je smehljal, ko je sodnika opisal kot posvetnega človeka.
Mary je v ječi prosila za svinčnik in papir. Sodniku je napisala pismo. Pisala je o vstajenju Jezusa Kristusa, kakor je opisano v Mormonovi knjigi, o svetu duš in o tem, kako dolgo bo sodnik moral premišljevati in pretehtati svoje življenje, preden se bo soočil s poslednjo sodbo. Napisala je, da ve, da se bo moral veliko pokesati, kar bi njegovi družini zlomilo srce, njemu pa prineslo veliko žalosti. Pisala je vso noč. Zjutraj je policaja prosila, naj pismo odnese sodniku. In ga je.
Kasneje je sodnik policaja poklical v pisarno. Pismo, ki ga je Mary napisala, je bilo neizpodbiten dokaz, da je učila evangelij in s tem prekršila zakon. Navkljub temu se je policaj kmalu vrnil v Maryjino celico. Povedal ji je, da so vse obtožbe ovržene in da lahko gre. Njeno poučevanje nauka o obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa je odprlo dovolj oči in src, da so jo vrgli v ječo. Ker pa je nauk o kesanju oznanjala sodniku, so jo zato iz ječe izpustili.1
Vpliv na potomce
Mary Bommeli se s svojim poučevanjem ni dotaknila le žensk, ki so se zbrale okrog statev in sodnika. Moj oče, njen vnuk, mi je o tem govoril v nočeh, ko se mu je približevala smrt. Govoril je o radostnih srečanjih, do katerih bo kmalu prišlo v duhovnem svetu. Skoraj sem lahko videl svetlo sonce in nasmehe v raju, ko je o njem govoril s takšno gotovostjo.
V nekem trenutku sem ga vprašal, ali se mora česa pokesati. Nasmehnil se je. Nežno se je zahihital in rekel: »Ne, Hal, kesal sem se sproti.« Nauk o raju, o katerem je Mary Bommeli učila tiste ženske, je bil za njenega vnuka resničnost. In celo nauk, o katerem je Mary učila sodnika, je za vselej oblikoval življenje mojega očeta. Vendar to ne bo konec tega, o čemer je učila Mary Bommeli. Zapis njenih besed bo postal pravi nauk še nerojenim rodovom v njeni družini. Ker je verjela, da celo novi spreobrnjenec pozna dovolj nauka, da o njem lahko uči, bodo um in srca njenih potomcev odprta in bodo v bitki prejeli moč.
Vaši potomci bodo drug drugega učili o nauku, ker ste ga učili vi. Nauk lahko več kot odpre um za duhovne stvari in srce za Božjo ljubezen. Ker ta nauk prinaša radost in mir, ima tudi moč, da odpre usta. Prav kakor tiste ženske v Berlinu tudi vaši potomci ne bodo mogli dobrih novic obdržati zase.
Hvaležen sem, ker živim v času, ko imamo mi in naše družine spet polnost evangelija. Hvaležen sem za Odrešenikovo poslanstvo ljubezni za nas in za besede življenja, ki nam jih je dal. Molim, da bomo te besede lahko povedali tem, ki jih imamo radi. Pričujem, da Bog, naš Oče, živi in ima rad vse svoje otroke. Jezus Kristus je njegov edinorojeni Sin v mesu in naš Odrešenik. Vem, da je vstal in vem, da smo lahko očiščeni zaradi poslušnosti postavam in uredbam evangelija Jezusa Kristusa.
Ilustriral: Michael T. Malm
Foto: Christina Smith