Petje in pripovedovanje zgodb
Ko so naju z ženo Sandro poklicali na služenje v južnoafriški misijon Durban, sva začela premišljevati o projektu, s katerim bi služila skupnosti. Več kot dvajset let sem bil član Mormonskega tabernakeljskega zbora, moja žena, pomočnica v knjižnici, pa je vodila ure pravljic v osnovni šoli. Ko se je predsednik misijona odločil začeti z misijonarskim delom v bližnji mestni občini, sva vedela, da bo to najina priložnost.
Šla sva v to mestno občino in ugotovila, da tam v šolah ni knjižnic, le majhna mestna knjižnica. Mladi starešini sta naju predstavila direktorici knjižnice. Pojasnila sva ji, da bi vsak teden rada pripravila uro pravljic za otroke. Porajali so se ji dvomi, toda po premisleku je privolila, da bo zadevo objavila in da bova lahko poskusila.
Prvi dan je prišlo pet otrok. Postopoma jih je prišlo več. Po več mesecih nama je prišlo pomagat neko dekle, nedavna spreobrnjenka, ki je lepo govorila angleško in zulujsko. Prisotnost na urah pravljic se je povečevala, direktorica in starši pa so bili navdušeni nad tem, kar se je dogajalo.
Zulujci radi pójejo, zato smo uram pravljic dodali preproste pesmi in pesmice. Do konca misijona sva ure pravljic in petja vodila dvakrat ali trikrat tedensko, da sva lahko sprejela več kot sto otrok, ki so prihajali. Kakšen blagoslov je bil te otroke srečati kje drugje in so nama začeli peti najine pesmi in deklamirati pesmice.
Zaradi najinega služenja na tem področju je prišel še en blagoslov. Ker je število tamkajšnjih članov Cerkve raslo in smo potrebovali prostor, kjer bi imeli nedeljska bogoslužja, je direktorica knjižnice vztrajala, naj brezplačno uporabimo knjižnične prostore.
Tako hvaležna sva, da nama je Gospod pomagal poiskati način, da sva uporabila svoje talente, služila skupnosti in pomagala odpreti področje misijona.