Pojdimo še miljo dlje
Včasih že malo truda obrodi velik sad.
Ko je imel Stein Arthur Andersen približno petnajst let, ni bil dejaven v Cerkvi. Niti ni bila njegova družina. Večkrat so se preselili v različne dele Norveške. Tisti čas so živeli v Stavangerju. To je četrto največje mesto v državi in se nahaja na jugozahodni obali. Stein je bil nekajkrat v cerkvi v Stavangerju in je srečal nekaj drugih mladih svetih iz poslednjih dni iz področja. Neki fant je na Steina naredil poseben vtis — imenoval se je Tor Lasse Bjerga.
Stein je Tora Lasseja srečal med enim od svojih ne pogostih prihodov v cerkev. »Bil je par let starejši od mene in name je resnično napravil vtis,« je dejal Stein. »Ko sem bil z njim, sem čutil dobrega duha, in zdelo se mi je, da je faca.« Če Tor Lasse na Steina ne bi napravil vtisa, mu Stein nemara ne bi hotel prisluhniti, ko se je Tor Lasse s posebnim povabilom odpravil na pot k Steinu domov.
Povabilo je prišlo sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil na Norveškem vpeljan seminar, Tor Lasse pa je bil poklican za prvega učitelja seminarja. Ker je bil Tor Lasse tistikrat star šele osemnajst let, je bil nekoliko živčen, ko je prevzel tako veliko odgovornost. »O tem sem kar precej molil,« se spominja. Nekaj pa je vedel zagotovo, da je hotel priti do mladih v svojem področju, ki so bili manj dejavni. Tor Lasse pravi: »Takoj sem začutil, da bi moral obiskati Steina Arthurja.«
»Verjetno je bilo moje ime eno od mnogih na seznamu,« pravi Stein. Vendar je bil Stein za Tora Lasseja več kot zgolj ime na seznamu. Tor Lasse se spominja, da je nanj napravila vtis Steinova inteligentnost in njegov tih ter odločen značaj. Tor Lasse se je torej odločil, da bo obiskal Steina in ga povabil, naj sodeluje pri novem seminarskem programu.
Tor Lasse je najprej poklical in govoril s Steinovimi starši, da se je prepričal, ali bo doma, ko bo prišel. Zato da je Tor Lasse prišel k Steinu domov, se je moral najprej petintrideset minut voziti z avtobusom do trajekta. Vožnja s trajektom je nato trajala petinštirideset minut. Nazadnje je moral še trideset minut hoditi. »Neprestano mislim na to,« je rekel Stein. »Tor Lasse je s tem resnično šel še miljo dlje.«
Oba moža se še dobro spominjata duha, ki sta ga občutila na tistem obisku pred skoraj petintridesetimi leti. Ko sta sedela v obednici, se je Stein v mislih spominjal vsega, česar se je udeleževal. »Zelo sem bil zaposlen z nogometom in skavti in igranjem trobente in počel sem vse mogoče. Bil sem zelo zaposlen.«
»Tor Lasse se je obrnil k meni, ko me je vprašal za seminar, in rekel: ‘Stein Arthur, ali bi se vpisal v seminar in z nami začel preučevati svete spise?« Sedel sem ob kaminu in rekel da. Pri vsem logičnem razmišljanju bi ga moral zavrniti, ker nisem imel časa. Ampak rekel sem da. In tako se je vse skupaj začelo.«
»Vse skupaj« je vključevalo to, da sem vsako jutro vstal, zato da sem sam preučeval svete spise in lekcije seminarja. Vsak teden se je zbrala tudi skupinica štirih ali petih študentov. »Počasi sem v tistih zgodnjih jutrih občutil Duha, ko sem sam bral, in vstajal sem vsako jutro,« pravi Stein. »Sčasoma se mi je zdelo, da dan ni bil, kar bi lahko bil, če zjutraj nisem študiral. In pridobival sem pričevanje, ne da bi se tega sploh zavedal.«
Stein je pojasnil, da »sem čez čas razumel, kaj sem občutil. Glede tega, kar sem se učil, sem se počutil dobro, in občutil sem Duha. Občutil sem, da je bilo prav. In vedel sem, da je bilo to nekaj, na čemer sem hotel postaviti svoje življenje.«
Toda zakaj je Stein rekel da, če se mu je zdelo, da je tako zaposlen? »Mislim, da je name vplival Sveti Duh,« je rekel. »Nekako sem moral biti pripravljen. Ko je Tor Lasse prišel v veri, je šel še miljo dalje, in bil sem pripravljen sprejeti njegovo povabilo. Tako deluje Gospod.«
Približno leto kasneje se je Tor Lasse odločil oditi na misijon in je bil poklican na služenje na Norveško. Medtem se je Steinovo pričevanje o evangeliju naprej krepilo. »Ko se je Tor vrnil z misijona, sem zares začel premišljevati, da bi tudi sam odšel na misijon,« pravi Stein. »Spoznal sem, da moram iti, ker sem hotel služiti Gospodu, in pomislil sem, da bi, če ne bi šel, to obžaloval vse življenje.«
Stein se spominja, da je potem, ko je z duhovniškimi voditelji govoril o tem, da bi šel na misijon, čutil, kakor da se z nogami komajda dotika tal, ko je hodil domov. Preden je Stein odšel na misijon (prav tako na Norveško), je na mladinski konferenci v Oslu spoznal svojo bodočo ženo Hilde. Med misijonom sta si pisala in se, potem ko se je vrnil domov, poročila. Sedaj imata štiri otroke: dva sina, ki sta se oba poročila v templju, in dve mlajši hčeri, ki sta še doma in dejavno obiskujeta seminar.
»Ko je Tor Lasse tisti večer prišel k nam — mi je to v bistvu spremenilo vse življenje,« pravi Stein. Zaradi tega obiska je stopil na pot, na kateri je spoznal svojo ženo, služil misijon in si ustvaril družino, v kateri so vsi močno zakoreninjeni v evangelijski zemlji. Bil sem predsednik veje, predsednik okrožja, škof — in to zato, ker je Tor Lasse prišel k nam in začel seminarski program.« Vse to zato, ker je bil Tor Lasse pripravljen iti še eno miljo.
Ilustriral: Gregg Thorkelson
Foto: Paul VanDenBerghe
Ida Andersen (desno) s sestro Ane in staršema, Hilde in Steinom.